Jedro

Za sodno poravnavo sklenjeno v gospodarskem sporu ni predpisano 100 % povišanje sodne takse.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

V tem gospodarskem sporu sta pravdni stranki sklenili dne 24.6.1999 sodno poravnavo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša sodna taksa za sodno poravnavo 20.000 točk, oziroma 300.000,00 SIT in je poslalo glede na določilo 2. odstavka 3. člena Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST, po katerem morata sodno takso plačati obe pravdni stranki, vsaki stranki opomin za plačilo sodne takse v višini 10000 točk (oziroma 150.000,00 SIT).

Tožeča stranka je sodno takso v višini 150.000,00 SIT plačala dne 30.6.1999, to je v zakonsko predpisanem roku. Tožena stranka pa sodne takse po opominu ni plačala, zato je sodišče prve stopnje izdalo dne 1.10.1999 sklep, s katerim je ugotovilo, da taksni zavezanec (tožena stranka) v predpisanem roku ni plačala sodne takse za poravnavo v znesku 150.000,00 SIT (10000 točk), opominske takse v znesku 3.000,00 SIT. Zato ji je naložilo, da mora plačati še 50 % kazensko takso v višini 76.500,00 SIT (5100 točk) ter odločilo, da se vsa tako določena sodna taksa prisilno izterja.

Zoper ta sklep se je taksni zavezanec (tožena stranka) pravočasno pritožila in navedla, da sta pravdni stranki ob sklenitvi sodne poravnave dosegli tudi sporazum, da bo tožeča stranka iz računa zastopnika tožene stranke poravnala tudi tisto takso, ki odpade na toženo stranko. V ta namen je zastopnik tožene stranke podpisal tožeči stranki izjavo, pri čemer je vrednost sodne takse izračunal predstavnik tožeče stranke. Zato zatrjuje, da je treba nasloviti sklep o prisilni izterjavi na tožečo stranko.

Pritožba je utemeljena.

Po 2. odstavku 3. člena ZST morata sodno takso za sodno poravnavo plačati obe stranki. Njuna obveza je nerazdelna (glej 3. odstavek 3. člena ZST). Kadar gre za nerazdelno obveznost, sme sodišče sodno takso terjati od obeh strank ali pa od ene od njiju v celoti. Sodišče prve stopnje se je v tem primeru odločilo, da terja obe pravdni stranki po enakih delih. Sodišče pri tem ni vezano na sporazum, ki sta ga stranki sklenili, zlasti ne, ker o vsebini tega sporazuma sodišča nista obvestili. Iz vsebine same sodne poravnave, kjer sta se dogovorili, da nosita vsaka svoje pravdne stroške, pa ni mogoče sklepati tega, kar zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Tako je sodišče ravnalo pravilno, ko je opomin za plačilo sodne takse naslovilo na obe stranki. Izvedba plačila je stvar vsake stranke same in se sodišča ne tiče, zato pritožbene trditve o doseženem sporazumu med pravdnima strankama ne bi bile relevantne, če bi sodišče pri odmeri sodne takse pravilno uporabilo določila Zakona o sodnih taksah. Sodišče druge stopnje je namreč pri preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pravilne uporabe materialnega prava, to je uporabe določb ZST in njegove tarife ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo sodno takso za poravnavo. Plačilo sodne takse za poravnavo ureja 4. tarifna št. Taksne tarife. V 1. odstavku te tarifne št. je določeno, da znaša sodna taksa za poravnavo polovico takse iz 1. odstavka 1. tarifne št. po vrednosti, za katero sta se pravdni stranki poravnali. Po 1. odstavku 1. tarifne št. Taksne tarife pa znaša sodna taksa največ 20.000 točk. Taksa za sodno poravnavo torej znaša največ 10.000 točk in ne 20.000 točk kot jo je sodišče odmerilo v tem primeru. Za sodno poravnavo v gospodarskem sporu ni predpisano 100 % povišanje sodne takse, saj se 1. odstavek 4. tarifne št. Taksne tarife sklicuje le na 1. odstavek 1. tarifne št. in ne na celotno 1. tarifno številko. Taksa za sporno sodno poravnavo v višini 10.000 točk pa je bila že poravnana kot je bilo ugotovljeno že zgoraj. Poravnala jo je tožeča stranka. Čim je eden od nerazdelnih dolžnikov obveznost plačal, ta preneha in so vsi dolžniki prosti (1. odstavek 412. člena ZOR). Tako je tudi tožena stranka prosta plačila sodne takse. S plačilom pravilno določene sodne takse je bila taksna obveznost plačana in zato ni bilo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.