Jedro

Po določbi 1. odst. 223. čl. ZUP ima stranka zoper odločbo pravico pritožbe. Po določbi 2. odst. 230. čl. ZUP pa se pritožbeni rok šteje za vsako stranko od dneva vročitve. Če akt, ki bi moral biti vročen, stranki ni bil vročen, ta pa vloži pritožbo, tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni imela zakonite podlage za zavrženje takšne pritožbe kot nedovoljene.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v N., št. ... z dne 26.2.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 29.5.1997 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je namreč tožena stranka kot nedovoljeno in prepozno zavrgla tožnikovo pritožbo zoper sklep z dne 7.3.1995, s katerim je organ prve stopnje odredil prenos nepremičnin (poslovnega prostora) v začasno uporabo denacionalizacijski upravičenki A.I. Sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da iz upravnih spisov in iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil v tej denacionalizacijski zadevi kot stranka v postopku obravnavan tudi tožnik. Med strankama ni sporno, da tožniku sploh ni bil vročen sklep prvostopnega organa z dne 7.3.1995. Zato ni pravilna ugotovitev tožene stranke, da je sklep, ki eni izmed strank ni bil vročen, postal pravnomočen in ga je zato organ prve stopnje ta sklep pravilno opremil s potrdilom o pravnomočnosti. Po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ima stranka zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, pravico do pritožbe (11. člen). V obravnavanem primeru ji je bila v skladu z 222. členom ZUP dovoljena tudi pritožba zoper sklep. Ta sklep pa je treba, tako kot odločbo (260. člen ZUP), vročiti stranki v izvirniku ali overjenem prepisu. Ker navedenih določb organ prve stopnje ni upošteval, sklep, ki eni od strank sploh ni bil vročen, po presoji sodišča ni mogel postati pravnomočen. Zato je tudi odločitev tožene stranke o zavrženju tožnikove pritožbe v nasprotju z določbo 230. člena ZUP. Ta določa, da se pritožbeni rok šteje za vsako osebo, ki se ji odločba vroči, od dneva vročitve. Tožena stranka bo zato morala izdati novo odločbo, s katero bo, po obravnavi pritožbenih navedb in ugovorov tožnika, odločila o pravočasno vloženi pritožbi. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) odpravilo in zadevo po 2. odstavku istega določila vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Pritožbo zoper navedeno sodbo vlagata tožena stranka (Ministrstvo za okolje in prostor) in denacionalizacijska upravičenka A.I. (v tem upravnem sporu prizadeta stranka).

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je organ prve stopnje zavrnil tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo in to z odločbo z dne 11.10.1994. Zato je kot stranke postopka štel le predlagateljico in državnega pravobranilca, ne pa tudi tožnika. Tema strankama je bil sklep vročen in je pritožbeni rok potekel 31.3.1995. Tožnik je vložil pritožbo po več kot enem letu od poteka pritožbenega roka. Tožena stranka meni, da lahko oseba, ki sicer ima položaj stranke v postopku, vendar ji organ ni dal možnosti udeležbe, izpodbija izdani upravni akt, vendar le v roku, ki velja za sodelujoče stranke. Pri tem ni pomembno, ali je takšni osebi vročen akt pozneje ali ji ni vročen. Če oseba, ki dejansko ima položaj stranke v postopku, pristojni organ pa ji ni dal možnosti udeležbe, vloži pritožbo v roku, ki velja za sodelujoče stranke, se po mnenju tožene stranke obravnava takšna pritožba enako kot pritožbe sodelujočih strank. Če pa vloži pritožbo po preteku pritožbenega roka, ki je veljal za sodelujoče stranke, se takšna pritožba šteje kot predlog za obnovo postopka. V skladu z 9. točko 249. člena ZUP je namreč razlog za obnovo postopka, če osebi, ki po zakonu ima položaj stranke v postopku, organ ne da možnosti udeležbe. V tem primeru bi bilo pomembno, ali in kdaj je bil vročen upravni akt stranki, ker začnejo od takrat teči roki za vložitev predloga za obnovo. Upravni organ bi moral šteti tožnikovo pritožbo, vloženo več kot eno leto potem, ko je potekel rok za pritožbo za stranke, ki jih je štel kot stranke, kot predlog za obnovo in jo obravnavati kot takšno, če bi o zadevi odločil z odločbo. Vendar bi to veljalo le za primer, če bi moral o zadevi odločiti z odločbo. Vendar pa je odločil s sklepom, saj je šlo za procesno zadevo - začasno odredbo, sklepe pa je možno po določbah ZUP izpodbijati le s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom, ne pa tudi z obnovo kot izrednim pravnim sredstvom. Ker ta ni možna, je tožena stranka pravilno zavrgla tožnikovo pritožbo kot prepozno in nedovoljeno. Ker je odločitev sodišča napačna, tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikovo tožbo zavrne.

Denacionalizacijska upravičenka v pritožbi navaja, da tožnik ne more biti stranka v denacionalizacijskem postopku, zato bi moralo sodišče njegovo tožbo kot neutemeljeno zavrniti. Če se je tožnik priglasil kot upravičenec v postopku, bi moral organ prve stopnje njegovo vlogo kot neutemeljeno zavrniti. Zakon o denacionalizaciji namreč določa, da se vrača nepremičnina tistemu, kateremu je bila nacionalizirana. To pa je pritožnica kot upravičenka in predlagateljica. Ker tožnik ni izkazal pravnega interesa in sega po tuji lastnini, pritožnica smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovo tožbo zavrne.

Tožnik in državni pravobranilec na pritožbi nista odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbi ne izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik bil stranka denacionalizacijskega postopka, med katerim je bil na prvi stopnji upravnega postopka izdan upravni akt z dne 7.3.1995. Tudi ni sporno, da gre pri navedenem aktu za sklep, zoper katerega je dovoljena samostojna pritožba (1. in 2. odstavek 222. člena ZUP), kakor tudi ne ugotovitev, da navedeni sklep tožniku sploh ni bil vročen.

Po določbi 1. odstavka 223. člena ZUP ima stranka zoper odločbo pravico pritožbe, po določbi 2. odstavka 230. člena ZUP pa se pritožbeni rok šteje za vsako stranko od dneva vročitve. Če akt, ki bi moral biti vročen, stranki ni bil vročen, ta pa vloži pritožbo, tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni imela zakonite podlage za zavrženje takšne pritožbe kot nedovoljene in prepozne.

Glede na gornje ugotovitve tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi ugovori, v katerih izhaja iz napačne prepostavke, da tožniku ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Ker je tožnik bil stranka postopka, je sklicevanje na obnovitveni razlog iz 9. točke 1. odstavka 249. člena ZUP brezpredmetno, zaključki o povezanosti tožnikovega pritožbenega roka z vročitvijo izpodbijanega akta ostalim strankam, pa napačni in brez pravne podlage.

Upoštevaje navedeno in glede na fazo, v kateri je denacionalizacijski postopek in ko je predmet upravnega spora sklep, izdan med denacionalizacijskim postopkom, tudi denacionalizacijska upravičenka kot pritožnica ne more v tem upravnem sporu uveljavljati razlogov, ki se nanašajo na sam zaključek postopka denacionalizacije, to je razlogov, ki nimajo nobene zveze s spornim pritožbenim rokom in vročitvijo. Tudi njeni ugovori zato niso utemeljeni.

Ker tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni ravnala po pravilih postopka, pa je to moglo vplivati na zakonitosti izpodbijane odločbe (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS), je odločitev sodišča prve stopnje, utemeljena s sklicevanjem na 3. točko 1. odstavka 60. člena ZUS, pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče citirane določbe ZUS smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.