Jedro

Posebna oblika zaščite tožniku ne more biti priznana, če tožnik, poleg razlogov, ki jih je neuspešno uveljavljal že v azilnem postopku, ne navaja drugih razlogov, glede navajanih razlogov pa je bilo že v azilnem postopku in v sedanjem postopku za priznanje posebne oblike zaščite, ugotovljeno, da zaradi tega ne more biti ogrožen v izvorni državi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 894/2003-8 z dne 4.6.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 3.4.2003 (1. točka izreka), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 28.2.2003, s katero je navedeno ministrstvo zavrnilo tožnikovo prošnjo za priznanje posebne oblike zaščite po določbi 61. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju ZAzil).

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno upoštevala, da se je organ prve stopnje oprl pri svoji odločitvi na ugotovitve in zaključke iz azilnega postopka. Iz podatkov upravnih spisov namreč izhaja, da je bilo v azilnem postopku, kjer je bila tožnikova prošnja pravnomočno zavrnjena s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1885/2002 z dne 16.10.2002, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 1439/2002-2 z dne 23.12.2002, pridobljenih več informacij o razmerah v K. in P. Te informacije je tožena stranka ocenila že v azilnem postopku. Tedaj je bilo ugotovljeno, da tožnikova fizična integriteta in varnost ne bosta ogroženi v primeru tožnikove vrnitve v P. Tožnik v sedanjem postopku za pridobitev posebne oblike zaščite ne zatrjuje nobenih dodatnih objektivnih okoliščin v izvorni državi glede na stanje in okoliščine, ugotovljene že v azilnem postopku. Zato je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka, kot tudi organ prve stopnje, pravilno uporabila določbo 61. člena ZAzil. Pri tem ni zagrešila očitane kršitve določbe 1. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in je tožena stranka lahko uporabila določbe o skrajšanem ugotovitvenem postopku. Zaradi navedenega je prvostopenjsko sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) tožbo zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je tožnika oprostilo plačila sodnih taks, saj na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je tožnik brez sredstev za preživljanje. Ni pa ga oprostilo plačila vseh stroškov postopka, saj razen plačila sodnih taks zanj niso nastali drugi stroški.

V pritožbi zoper sodbo tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in odpravi izpodbijano odločbo oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Graja stališče upravnih organov in sodišča, ki v postopku priznanja posebne oblike zaščite vežejo svojo odločitev na v azilnem postopku podane navedbe o tožnikovi ogroženosti. Institut posebne oblike zaščite je namenjen izključno le zavrnjenim prosilcem za azil, in sicer vsem, ne le tistim, ki jim je bila izdana zavrnilna odločba zaradi izključitvenih razlogov za priznanje azila. Odločanje o priznanju posebne oblike zaščite ne more biti vezano na odločitev v azilnem postopku. Zavrnitev prošnje za azil je le procesna predpostavka za vložitev posebne oblike zaščite po 61. členu ZAzil. Razlogi za azil po 3. odstavku 1. člena ZAzil se sicer v veliki meri prekrivajo z razlogi za posebno obliko zaščite, vendar pa je azil s sklicevanjem na Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) bolj dodelan in zaradi tega tudi trajnejši inštitut. Posebna oblika zaščite je zastavljena širše kot pravica do azila. Je začasen instrument, ki v duhu humanosti korigira trajnejši inštitut zaščite, če pri prosilcu obstaja možnost ogroženosti življenja, svobode ali hujših posegov v prosilčevo osebnost v primeru vrnitve v njegovo izvorno državo. Zato bi se morale objektivne okoliščine ogroženosti v primeru vrnitve preverjati podrobneje kot v azilnem postopku. Tega pa tožena stranka ni storila. Če so organi v azilnem postopku ugotovili kontradiktornosti v izjavah stranke, bi morali v sedanjem postopku tožnika soočiti s temi kontradiktornostmi in ugotoviti resnično stanje stvari. Organi odločanja tudi ne bi smeli odločati v skrajšanem postopku. Tožnik izkazuje strah pred preganjanjem v izvorni državi. Vrnitev bi ogrozila njegovo osebno varnost v vseh pogledih. Ker tožnik tudi ni bil zaslišan v postopku, je bila storjena bistvena kršitev določb postopka. Tožnikova prisilna vrnitev bi glede na objektivne okoliščine, v katerih se nahaja, pomenila resno grožnjo osebne varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic oziroma načela nevračanja in kršitve mednarodnih konvencij.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Če se prosilcu za azil njegova prošnja pravnomočno zavrne, mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku, ki mu je zato določen. Kot sta pravilno navedla upravna organa in sodišče prve stopnje, se takemu prosilcu iz razlogov, ki so določeni v 61. členu ZAzil lahko prizna posebna oblika zaščite, ki je v tem, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Po določbi 3. odstavka 61. člena ZAzil se tujcu prizna ta zaščita, če bi bila odstranitev iz države v nasprotju s 6. členom ZAzil (1. alinea), ali če so podani pogoji za zaščito tujca v Republiki Sloveniji na podlagi drugega predpisa ali mednarodne pogodbe (2. alinea). Določba 1. alinee 3. odstavka 61. člena ZAzil torej napotuje na določbo 1. odstavka 6. člena tega zakona oziroma na upoštevanje načela nevračanja oseb v državo, kjer bi bilo njihovo življenje ali svoboda ogrožena, ali v državo, v kateri bi bile lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni.

Izpodbijana sodba je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita. Tožniku je bila s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja za azil. Ogroženost osebe, ki zaprosi za posebno obliko zaščite po 61. členu ZAzil, ugotavlja pristojni organ na podlagi navedb oziroma listin, ki jih predloži prosilec, pa tudi na podlagi poročil, ki jih zbere pristojni organ o izvorni državi. V obravnavani zadevi pa tožnik, kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih, s svojimi navedbami ni izkazal dejanskih okoliščin in konkretnih dejstev, zaradi katerih bi se lahko čutil ogroženega oziroma preganjanega ob vrnitvi v izvorno državo P. oziroma K. Upravna organa sta svoji odločitvi oprla predvsem na podatke o razmerah v P. in še posebno v p. delu K., sodišče prve stopnje pa je napravilo presojo zakonitosti te odločitve. Razlogi, ki jih je tožnik navajal za priznanje azila in ki jih ponavlja v sedanjem postopku za priznanje posebne oblike zaščite po ZAzil, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne morejo predstavljati utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se mu lahko priznala taka pravica po določbi 61. člena ZAzil v Republiki Sloveniji. Že v azilnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ne bi bil ogrožen v primeru vrnitve v P. in tudi sedanja presoja sodišča prve stopnje je pravilna, da je tožena stranka ugotovila, da ob enakem dejanskem stanju tožnik ne more biti ogrožen in se mu zato ne more priznati pravica do posebne zaščite v Republiki Sloveniji.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da naj bi upravna organa zavrnila njegovo prošnjo za posebno obliko zaščite samo zato, ker je bila njegova prošnja za priznanje azila predhodno zavrnjena. Kot izhaja iz odločb upravnih organov in sodbe sodišča prve stopnje je bila tožnikova prošnja po določbi 61. člena ZAzil zavrnjena, ker tožnik navaja iste razloge, kot jih je navajal v prošnji za priznanje azila. Ti razlogi so bili presojani že v postopku za priznanje azila, pa tudi v sedanjem postopku je bilo ugotovljeno, da ne predstavljajo pogojev za priznanje posebne zaščite po določbi 61. člena ZAzil. Že v azilnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožniku zaradi njegovega domnevnega članstva v JKLF glede na razmere in okoliščine, ki izhajajo iz podatkov spisa, fizična integriteta ali varnost tožnika ob vrnitvi v P. ne bo ogrožena. Glede na navedeno pa je treba zavrniti tudi pritožbeni ugovor o neutemeljenosti uporabe določb 1. alinee 1. odstavka 144. člena ZUP.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, ki se nanaša na načelo nevračanja. Ob pravilno uporabljenem materialnem pravu zaradi izvršitve pravnomočne sodbe to načelo ne more biti kršeno in ne drži tudi pritožbena trditev, da so bile zaradi neupoštevanja tega načela kršene določbe notranjega in mednarodnega prava.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.