Jedro

Čiščenje gozda je najemnikova obveznost, posek pa lahko odredi le lastnik in nima le on lahko upravičenja zaradi odrezanega lesa.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora tožniku v roku 15 dni plačati 14.681,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1997 dalje do plačila in mu povrniti tudi njegove stroške tega postopka v znesku 26.005,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.6.1998 dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

V svoji pritožbi zoper zavrnilni del sodbe se tožnik sklicuje na vse pritožbene razloge po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Uveljavlja, da pri spornem drevesu ni šlo za njegovo spravilo, čeprav je lipo posekal na lastničino željo, ampak za čiščenje gozda. To pa v danem primeru ne predstavlja lastničine dolžnosti, ampak najemnikovo obveznost, torej njegovo. Ker je sporno drevo moral spraviti nazaj na kraj, kjer je bilo posekano, zaradi toženečevega protipravnega ravnanja, zaradi tega pa so mu nastali vtoževani stroški, da je jasno, da mu jih mora toženec povrniti. Ob tem tožnik še opozarja na dejstvo, da so vsi trije izvedenci, ki so bili pritegnjeni v postopek, govorili o odstranitvi posekanega debla s tožnikove parcel in s tem povezanimi stroški. To, da vsekakor govori v njegov prid. Tožnik pa izpodbija tudi stroškovni izrek.

Meni, da bi mu sodišče prve stopnje moralo stroške izvedenca, ki ga je najel pred pravdo priznati v celoti, ne pa da jih je procentualno zmanjšalo glede na njegov uspeh. Teh stroškov tudi ne bi smelo poračunavati s stroških preostlih dveh izvedencev, ki sta svoje mnenje podala izključno na toženčev predlog, tudi v primeru, če tožnik kar zadeva zavrnjeni del zahtevka ne bi imel prav. Tožnik prvenstveno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe, podrejeno pa njeno spremembo z ugoditvijo njegovemu zahtevku v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče druge stopnje dvomi v to, da je pri poseku spornega drevesa šlo zgolj za čiščenje gozda, proti temu namreč govorijo izmere drevesa, ki izhajajo iz izvedeniškega mnenja, ki ga je tožnik sam priložil tožbi. Po navedenem mnenju je imelo namreč deblo posekane lipe v premeru približno 45 cm, dolgo pa naj bi bilo okoli 12 m. V takem primeru pa škoda, ki sestoji iz stroškov za spravilo lipe, ni nastala tožniku kot najemniku parcele, pač pa lastnici parcele, ki jo je imel tožnik v najemu in je tožnik zato ne more utemeljeno terjati glede na to, da najemna pogodba ne vključuje pravice do poseka lesa. Če pa je res šlo zgolj za čiščenje gozda, kot to zatrjuje tožnik, pa velja vse tisto, kar je sodišče prve stopnje v tej zvezi zapisalo v svojih razlogih, s katerimi je opravičilo zavrnitev izpodbijanega dela zahtevka v znesku 6.700 SIT, ki jih tu ne gre do podrobnosti ponavljati in ki se nanašajo na to, da bi mu sporni stroški nastali v vsakem primeru. Morda ni odveč dodati le še to, da je tožnikov lastni sin potrdil, da tožnik razžaganih debel ni znosil z njive, ampak jih je prepeljal s traktorjem. Pri oceni potrebnosti spornih stroškov gre za materialnopravno vprašanje, zato se toženec pri njih zaman sklicuje na izvedeniška mnenja. To pa pomeni, da tožnikova pritožba zoper izpodbijani del odločitve o glavni stvari ni utemeljena.

Tožnik pa tudi neutemeljeno napada stroškovni izrek. Njegova preveritev je vprašanje materialnega prava, ki pa ga je sodišče prve stopnje v celoti pravilno uporabilo, ko je pri njihovi odmeri v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP upoštavlo procentualni uspeh posamezne stranke v postopku in nato odmerjene stroške medsebojno pobotalo.