Jedro

Sodišče prve stopnje je izpodbijano zamudno sodbo izdalo na podlagi ugotovitve, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po ZPP, med njimi tudi, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, tožena stranka pa nanjo ni pravočasno odgovorila. Zavzelo je stališče, da vloga tožene stranke "Preliminarni odgovor na poziv sodišča" ni zadosti obrazložen odgovor na tožbo v smislu 278. člena ZPP. To stališče je napačno, saj iz pravočasnega odgovora na tožbo izhaja, da tožena stranka tožničinemu tožbenemu zahtevku nasprotuje v celoti. V njem je namreč zatrjevala, da je tožnica v času njegove vložitve še v delovnem razmerju pri njej, da ne obstajajo materialne podlage za tožbo in da te niso utemeljene ter da glede okoliščin, navedenih v tožbi, tožnica sodišče zavaja. Dejstva, da je vlogo naslovila kot preliminarni odgovor na tožbo, da si je pridržala podati "relevantni odgovor na tožbo" za čas, ko bo pridobila vse podatke in ko se bo njen pooblaščenec vrnil z dopusta, ter da odgovoru na tožbo niso priložene nobene listine ali dokazi, ne vplivajo na to, da je odgovor na tožbo zadostno obrazložen in posledično v zadevi niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke in pritožbi tožeče stranke zoper V. točko izreka zamudne sodbe se ugodi in se zamudna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrže v delu, ki se nanaša na II., III. in IV. točko izreka zamudne sodbe.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 5. 2019, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita (I. točka izreka); da tožnici 7. 6. oziroma 22. 6. 2019 oziroma po prenehanju začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni delovno razmerje ni prenehalo, temveč traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019 (II. točka izreka) in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter jo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo prijaviti v socialna zavarovanja in pri ZPIZ urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo obračuna nadomestila plač bruto 1.100,00 EUR in ji neto zneske nakaže na osebni račun z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2019 v bruto znesku 935,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici plača 1,85 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper II., III., IV. in V. točko zamudne sodbe vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Sklicuje se na četrti odstavek 41. člena ZDSS-1, po katerem lahko delavec spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Zatrjuje, da je s prvo pripravljalno vlogo 16. 9. 2019 spremenila del tožbenega zahtevka tako, da je zahtevala denarno povračilo namesto reintegracije in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2019, ki je zapadel v plačilo 1. 7. 2019. Navaja, da se je tožena stranka s pripravljalno vlogo seznanila in nanjo odgovorila. Ker so po 41. členu ZDSS-1 in 186. členu ZPP izpolnjeni pogoji za spremembo tožbe, bi moralo sodišče prve stopnje o tem odločiti. Ker tega ni storilo, zatrjuje relativno bistveno kršitev pravil postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost končne odločbe. Dalje trdi, da odločitev o prvotnem tožbenem zahtevku glede reintegracije in reparacije pomeni prekoračitev tožbenega zahtevka, saj je bil tožbeni zahtevek v tem delu umaknjen. Zatrjuje kršitev načela dispozitivnosti. Meni, da če so le glede dela tožbenega zahtevka izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, bi sodišče prve stopnje moralo izdati delno zamudno sodbo (tako Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cp 874/2019). Meni, da so za uporabo 118. člena ZDR-1 izpolnjeni subjektivni in objektivni pogoji. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo, zakaj ni upoštevalo tožničine spremembe tožbe. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 205/2010 navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo pojasniti, zakaj je tožnica prikrajšana za sodno razvezo. Ker sodišče prve stopnje ni odločalo o spremenjeni tožbi, je po mnenju tožnice napačna oziroma preuranjena tudi odločitev v V. točki izpodbijane sodbe o nadomestilu za neizrabljeni letni dopust. Zavzema se za to, da bi sodišče prve stopnje odločilo o trajanju delovnega razmerja najdlje do svoje odločitve, posledično pa bi moralo ugotoviti, da zaradi tožničine bolniške odsotnosti letnega dopusta ni mogla izkoristiti. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela zamudne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje po spremenjenem tožbenem zahtevku.

3. Zoper zamudno sodbo vlaga pritožbo tudi tožena stranka. Sklicuje se na odgovor na tožbo z dne 4. 11. 2019 in dodatno na pripravljalno vlogo z dne 18. 11. 2019, v katerih je izčrpno navedla dejstva in predložila vse relevantne dokaze, s katerimi je dokazala neutemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka. Pove, da delovno razmerje tožnice sploh ni bilo prekinjeno in ji posledično pravice iz delovnega razmerja niso mogle biti kršene, saj je trajalo neprekinjeno do izteka po veljavni pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki je bila med strankama sklenjena od 1. 2. 2019 do 31. 10. 2019. Pojasnjuje okoliščine v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnice in njenim bolniškim staležem. Meni, da je tožnica imela od sklenitve pogodbe o zaposlitvi le korist, saj je za 17 dni prisotnosti na delovnem mestu prejela plačo po pogodbi o zaposlitvi za 9 mesecev oziroma celotno pogodbeno obdobje. Odgovornost za stroške postopka je po njenem mnenju na strani tožeče stranke. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen v celoti zavrniti, sodišče prve stopnje pa sploh ni razsojalo in upoštevalo nespornih dejstev ter ni preizkusilo verodostojnosti predlaganih dokazov s strani tožene stranke, zato je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in kršilo materialno pravo. Sprašuje se, kako naj tožnico pozove nazaj na delo, če delovno razmerje ni bilo prekinjeno, po 31. 10. 2019 pa sploh ne obstaja več. Zatrjuje kršitev določb postopka z izdajo zamudne sodbe ter samovoljnim podaljšanjem delovnega razmerja v leto 2020. Izraža dvom v pošteno sojenje sodišča prve stopnje. Predlaga, da se sodbo odpravi ter pri sojenju upoštevajo navedbe v pritožbi ter v vlogah tožene stranke.

4. Na pritožbo tožene stranke odgovarja tožnica. Prvenstveno zatrjuje, da je ta prepozna. Opozarja, da zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se pritožba zavrže oziroma podrejeno zavrne kot neutemeljena.

5. Na pritožbo tožnice odgovarja tožena stranka in ponavlja stališča iz svoje pritožbe.

6. Pritožba tožene stranke in pritožba tožnice zoper V. točko izreka sodbe sta utemeljeni. Pritožba tožnice v delu, v katerem se nanaša na odločitev od II. do IV. izreka, pa ni dovoljena.

Glede pritožbe tožene stranke in pritožbe tožnice zoper V. točko izreka zamudne sodbe

7. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne drži navedba tožnice v odgovoru na pritožbo tožene stranke, da je pritožba tožene stranke prepozna. Izpodbijana zamudna sodba je bila vročena toženi stranki 10. 12. 2019, zato je 24. 12. 2019 vložena pritožba pravočasna.

8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

9. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba tožnice, saj izpodbijana zamudna sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

10. Sodišče prve stopnje je izpodbijano zamudno sodbo izdalo na podlagi ugotovitve, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po ZPP, med njimi tudi, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, tožena stranka pa nanjo ni pravočasno odgovorila. Zavzelo je stališče, da vloga tožene stranke "Preliminarni odgovor na poziv sodišča" z dne 1. 8. 2019 ni zadosti obrazložen odgovor na tožbo v smislu 278. člena ZPP. To stališče je napačno, saj iz pravočasnega odgovora na tožbo izhaja, da tožena stranka tožničinemu tožbenemu zahtevku nasprotuje v celoti. V njem je namreč zatrjevala, da je tožnica v času njegove vložitve še v delovnem razmerju pri njej, da ne obstajajo materialne podlage za tožbo in da te niso utemeljene ter da glede okoliščin, navedenih v tožbi, tožnica sodišče zavaja. Dejstva, da je vlogo naslovila kot preliminarni odgovor na tožbo, da si je pridržala podati "relevantni odgovor na tožbo" za čas, ko bo pridobila vse podatke in ko se bo njen pooblaščenec vrnil z dopusta, ter da odgovoru na tožbo niso priložene nobene listine ali dokazi, ne vplivajo na to, da je odgovor na tožbo zadostno obrazložen in posledično v zadevi niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe (prim. s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 1055/2011). Sodišče prve stopnje je tako nepravilno izdalo zamudno sodbo, in to celo po tem, ko je vročalo strankama prejete pripravljalne vloge in celo opravilo narok za glavno obravnavo.

11. Glede na to, da niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, je utemeljena tudi pritožba tožnice zoper zavrnilni del zamudne sodbe (V. točka izreka), saj o nezakonitosti odpovedi in njenih posledicah še ni odločeno, zato je preuranjena odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za nadomestilo zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2019. 12. Sodišče prve stopnje je zaradi neupoštevanja odgovora na pritožbo z dne 1. 8. 2019 nepravilno izdalo zamudno sodbo, zato je storilo kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke in pritožbi tožnice zoper V. točko izreka ugodilo, zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo zadevo obravnavati po vsebini, za ugotovitev dejanskega stanja izvesti potrebne dokaze ter odločiti o tožničinem tožbenem zahtevku, spremenjenem 16. 9. 2019. 13. Ker je podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP zamudno sodbo razveljavilo in jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, zaradi izdaje zamudne sodbe se v zadevi dokazi sploh še niso izvajali in dejansko stanje je v celoti ostalo neugotovljeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je bila tožba vložena 20. 6. 2019. Glede pritožbe tožnice zoper ugodilni del zamudne sodbe

14. Pritožba je redno pravno sredstvo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Biti mora pravočasna, popolna in dovoljena, da je o njej sploh mogoče odločati po vsebini. Če navedene predpostavke niso izpolnjene, v skladu s prvim odstavkom 343. člena ZPP prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo zavrže že predsednik senata sodišča prve stopnje oziroma na podlagi 352. člena sodišče druge stopnje, če tega ni storilo sodišče prve stopnje.

15. Tožnica vlaga pritožbo tudi zoper ugodilni del izpodbijane zamudne sodbe. Zoper del zamudne sodbe, v katerem je uspela (II. III. in IV. točka izreka), nima pravnega interesa za pritožbo v smislu tretjega odstavka 343. člena ZPP. Predpostavka dovoljenosti pritožbe je namreč tudi pravovarstvena potreba, ki ni podana v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku tožeče stranke, zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo.

16. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni odločalo o spremenjenem tožbenem zahtevku tožnice (tožnica je s pripravljalno vlogo z dne 16. 9. 2019 delno spremenila tožbeni zahtevek tako, da je namesto reintegracije zahtevala ugotovitev trajanja delovnega razmerja, sodno razvezo ter denarno povračilo), niso relevantne glede na dejstvo, da je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in ugodilni del izpodbijane zamudne sodbe na njeno pritožbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi sicer pa so neutemeljene, saj se v primeru, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, dejansko stanje upošteva glede na dan izteka roka za odgovor na tožbo, v predmetni zadevi je bilo to 16. 8. 2019, torej pred spremembo tožbe.

17. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.