Jedro

Delodajalec ima pravico, dana podlagi 85. člena ZTPDR in 113. člena ZDR v svojih aktih določi, da mora biti delavec v času bolezenskega dopusta v načelu doma. Takšne določbe niso v nasprotju z ustavo Republike Slovenije, in so v skladu s Pravilnikom obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št.3/98 do 30/03).

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Tožniku, ki je bil v času kršitve delovnih obveznosti v bolniškem staležu, sta organa tožene stranke izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, "1. ker je bil dne 5.9.1999 med 8.30 in 11.00 uro odsoten z doma, čeprav bi moral biti v času zdravljenja na svojem domu;

2. da je bil v četrtek, 9.9.1999 ponovno odsoten z doma in sicer od 18.00 do najmanj 23.15 ure;

3. da je dne 10.9.1999 bil odsoten od doma prav tako od 9.00 ure naprej in to v dopoldanskem in popoldanskem času ..." S tem je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 40. točke 36. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti ("zloraba bolniškega staleža oziroma zloraba zaradi bolezni, opustitev zdravljenja v smislu zdravnikovih navodil v času bolezenskega dopusta, kar je imelo za posledico podaljšanje bolniškega dopusta oziroma zavlačevanje delne ali popolne nezmožnosti za delo", v nadaljevanju: Pravilnik) in iz 9. točke 62. člena Pravilnika ("zloraba pravic do bolezenskega dopusta"). Disciplinska komisija je preklicala pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ki je bil tožniku izrečen s sklepom z dne 3.6.1999, ker je dne 26. in 27.2. ter 2.3.1999 storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 40. točki 36. člena Pravilnika. V 98. do 101. členu Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke (v nadaljevanju: PDR) so določbe o tako imenovanem bolniškemu redu. PDR delavcu naroča, da mora biti v času bolniškega staleža v načelu doma (99. člen), razen v primerih, ki so zdravstveno utemeljeni. Na podlagi 100. člena PDR lahko tožena stranka opravlja nadzor bolniške odsotnosti oziroma zadržanosti z dela.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugodilo tožbenim zahtevkom tožnika, razveljavilo je sklepa organov tožene stranke, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, odločilo, da mora tožena stranka tožnika sprejeti nazaj na delo in mu plačati dolgovane zneske mesečnih plač z obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnik storil 1. in 2. kršitev delovnih obveznosti, delno pa tudi 3. kršitev. Sodišče je sprejelo stališče, da določbe prvega in drugega odstavka 99. člena PDR pomenijo omejitev svobode delavca, ki je v bolniškem staležu. Zato ravnanja tožnika, ki so bila predmet disciplinskega postopka, ne pomenijo zlorabe bolniškega staleža. Takšna zloraba bi bila podana, če bi se delavec v času bolniškega staleža ukvarjal s kakšno pridobitno dejavnostjo, kar mu je prepovedano po določbi tretjega odstavka 99. člena PDR. Takšna pridobitna dejavnost ni bila dokazana. Ni tudi dokazov, da bi bilo ravnanje tožnika v nasprotju z navodili zdravnikov.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sprejelo je dokazne zaključke sodišča prve stopnje in njegovo sodbo spremenilo na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, v nadaljevanju: ZPP). Ni se strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje o razlagi določb 99. in 100. člena PDR. Ugotovilo je, da je tožnik z vsemi tremi dejanji storil hujšo kršitev delovnih obveznosti. Ob kršitvah določb Pravilnika je kršil tudi bolniški red, ki je določen v PDR.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve navedenemu sodišču v novo sojenje, podrejeno, njeno spremembo in zavrnitev pritožbe. Navajal je, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pomeni določba 99. člena PDR omejitev svobode gibanja delavca. Tožnik se v času bolniškega staleža ni ukvarjal s pridobitno dejavnostjo, kar izrecno prepoveduje tretji odstavek 99. člena PDR. Kršitev delovnih obveznosti bi bila podana, če bi tožnik ravnal v nasprotju z navodili zdravnika, kar pa ni bilo dokazano.

Na podlagi 375. člena ZPP je bila revizija poslana toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji, ki so navedeni v 367. členu ZPP, in zaradi izčrpno naštetih razlogov iz 370. člena ZPP. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Navedeni 371. člen ZPP nalaga revidentu, da navede, katere revizijske razloge uveljavlja in da jih tudi utemelji, torej obrazloži. V reviziji je le na splošno naveden revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi bil naveden točen razlog in ne da bi bil obrazložen. Revizijsko sodišče zato v zvezi s tem revizijskim razlogom izpodbijane sodbe ni obravnavalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pravne norme, ki določajo, da lahko delodajalec v svojih aktih ureja pravice in obveznosti delavcev v zvezi z delom (na primer 85. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR in 113. člen Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90. 5/91, 71/93 - ZDR) delodajalcu omogočajo, da sprejme tudi norme, ki se nanašajo na urejanje odsotnost delavcev z dela, tudi z namenom, da so te odsotnosti čim krajše. Posledica bolezni delavca je v večini primerov njegova odsotnost z dela, zaradi česar ne more opravljati delovnih obveznosti, ki so v pogodbi o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ) določene za njegovo delovno mesto. Takšna odsotnost torej pomeni prekinitev izvrševanja delavčevih obveznosti, ki so določene v PZ, lahko pa pomeni tudi težave v delovnem procesu, ker mora na primer delodajalec delavca nadomestiti z drugim delavcem in podobno. Da bi se takšne odsotnosti delavcev z dela zmanjšale, ima delodajalec pravico, da v svojih aktih (na primer v pravilniku), ki urejajo organizacijo in potek dela, sprejme ukrepe, ki vzpodbujajo prisotnost delavcev na delu. Ti ukrepi morajo biti v skladu z zakoni, upoštevati pa morajo tudi načela in standarde, ki veljajo v delovnih razmerjih, na primer prepoved razlikovanja, pa tudi načela Ustave Republike Slovenije (na primer načela svobode dela - 49. člen, varstva dela - 66. člen, sindikalne svobode - 76. člen in podobno). Z določbo prvega stavka 99. člena PDR, da mora "delavec, ki je sprejet v bolniški stalež in se zdravi doma, biti v času zdravljenja obvezno na svojem domu", tožena stranka ni posegla v pravice delavcev, kot zmotno ugotavljata sodišče prve stopnje in revizija. V navedeni določbi je le sprejelo temeljno načelo obveznosti delavca, da je v primeru bolezni doma. V času, ko je tožnik storil hujše kršitve delovnih obveznosti, je že veljal Pravilnik obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 3/98, 90/98), katerega spremembe so začele veljati 13.1.1999. V drugem odstavku 234. člena (podobna je določba drugega odstavka 233. člena sedaj veljavnega prečiščenega besedila, Uradni list RS, št. 30/03) je bilo določeno, da mora biti zavarovanec v času zadržanosti z dela zaradi bolezni na svojem domu. Odsotnost z doma lahko odobri zdravnik ali zdravniška komisija. Ni dokazano, da je imel tožnik odobritev zdravnika ali komisije, da bi lahko bil odsoten z doma. PDR tožene stranke je torej tudi v skladu z navedenim pravilnikom.

V 100. členu PDR je določen nadzor, ki ga lahko delodajalec ali od njega pooblaščeni organi ali posamezniki izvajajo v zvezi z bolniškimi odsotnostmi delavcev z dela. Namen tega nadzora je, da delodajalec ugotovi, ali delavci, ki so zaradi bolezni odsotni z dela, upoštevajo pravne norme, ki urejajo bolniške odsotnosti z dela.

Zmotna je razlaga 99. člena PDR, kot jo navajata sodišče prve stopnje in revizija (pri tem se sklicujeta na več odstavkov 99. člena, čeprav ta člen nima odstavkov). Bistven za odločitev je tisti del navedenega člena, ki naroča delavcem, da morajo biti v času bolniškega staleža na svojem domu. V tem okviru je treba tudi razlagati določbe Pravilnika, na katere so disciplinski organi oprli svojo odločitev.

Obrazloženo kaže, da je tožnik storil hujše kršitve delovnih obveznosti, kot so določene v Pravilniku in da se ni ravnal po navedeni določbi PDR, zato je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti. Prejšen pogojno izrečeni ukrep je bil zato zakonito preklican na podlagi drugega odstavka 90. člena ZDR in 61. člena Pravilnika.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Odgovor tožene stranke na revizijo ni vplival na odločitev, zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da te stroške krije sama.

Sodišče je določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).