Jedro

Sodišče z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), če npr. izreče kazen, ki je zakon ne predpisuje, ali kazen pod najmanjšo ali nad največjo mero, predpisano v zakonu, ali pogojno obsodbo mimo pogojev, določenih v zakonu.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98.a Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s členom 95/4 ZKP se obsojenca oprosti plačila stroškov nastalih v zvezi z izrednim pravnim sredstvom iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 22.12.1999 spoznalo za krive obsojene M.P., D.F. in D.P. storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s členom 25 KZ, M.P. pa še storitve kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ. Obsojenemu M.P. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen petih mesecev zapora, za drugo kazen treh mesecev zapora ter mu za tem po določilih o steku določilo enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo petih let. Plačila stroškov kazenskega postopka ga je oprostilo. Zoper takšno sodbo, in sicer v delu, ki se nanaša na M.P., se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji (razlog iz 4. točke 370. člena ZKP), višje sodišče pa je z v uvodu navedeno sodbo pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da mu je za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ na podlagi 1. odstavka 212. člena KZ določilo kazen petih mesecev zapora, za kaznivo dejanje ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ kazen treh mesecev zapora ter mu zatem po določilih o steku izreklo prostostno kazen sedem mesecev zapora.

Zoper odločbo višjega sodišča je dne 17.05.2001 vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena KZ) ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče kazensko sankcijo, ki mu je bila izrečena s sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 433. člena ZKP predlaga, da naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zahtevo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno, saj ne uveljavlja kršitve zakona, temveč izraža le nezadovoljstvo, ker je pritožbeno sodišče pogojno obsodbo spremenilo v nepogojno kazensko sankcijo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi uvodoma sicer navaja, da uveljavlja razloge kršitve kazenskega zakona, vendar pa v obrazložitvi kršitve zakona ne obrazlaga, temveč poudarja, da je kazen izrečena obsojencu z izpodbijano pravnomočno sodno odločbo prestroga glede na ugotovljene dejanske okoliščine, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je od storitve kaznivih dejanj poteklo že več let in da izrek nepogojne kazenske sankcije ni več smiseln.

Ti očitki zagovornika pa kot rečeno ne morejo biti uspešni.

Pravnomočna sodna odločba se sme s tem pravnim sredstvom izpodbijati zaradi kršitve kazenskega zakona med drugim, če je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnemu opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP).

Zahtevo za varstvo zakonitosti je torej možno vložiti iz tega razloga, če je sodišče nepravilno ali zmotno uporabilo kazenski zakon ali ga sploh ni uporabilo (npr. če je izreklo kazen, ki je zakon ne predpisuje, ali kazen pod najmanjšo ali največjo mero, predpisano v zakonu, ali pogojno obsodbo mimo pogojev, določenih v zakonu itd.). Kakšna naj bi bila kršitev kazenskega zakona pri izbiri kazenske sankcije v izpodbijani odločbi, zagovornik v zahtevi ne obrazlaga, oziroma je njegovo sklicevanje na kršitev zakona zgolj posplošena trditev, ki pa je ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, kar pomeni, da mora biti zatrjevana kršitev v zahtevi tudi obrazložena, česar pa zagovornik, kot rečeno, ni storil. Njegove nadaljnje navedbe v obrazložitvi zahteve namreč ne pomenijo konkretizacije kršitve zakona temveč zgolj njegovo oceno relevantnih dejstev oziroma okoliščin, ki jih je upoštevalo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi pri odmeri kazni, kar pa pomeni izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (člen 373 ZKP). Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih v zvezi z izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.