Jedro

Ker gre za specialno pravilo o teku roka po pretrganju, je treba upoštevati to pravilo in ne splošno, ki določa začetek teka roka za posamezno vrsto terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zvrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.942,00 EUR s pripadki in naložilo tožeči stranki povrnitev 34,20 EUR pravdnih stroškov toženi stranki.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi izpodbija citirano sodbo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje postopkovno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V bistvenem navaja, da je bil obračun totalne škode znan šele 25. 4. 2008, v letu 2008 pa je tožena stranka tudi opravila delno plačilo, s čimer je pripoznala dolg, kar je povzročilo pretrganje zastaranja. Zastaranje bi tako nastopilo šele 1. 1. 2012, torej po vložitvi tožbe, in ne že 1. 1. 2011, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodba sodišča prve stopnje je v zadostni meri obrazložena in jasna, pri čemer zatrjevanega protispisnega povzemanja listin in zapisnikov, ki ga tožeča stranka niti ne konkretizira, ni najti, s čimer kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani.

5. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je nastopilo zastaranje vtoževane terjatve, zaradi česar je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek (prvi odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

6. Sodišče prve stopnje sicer ne bi smelo uporabiti določil iz 352. člena OZ, ki se nanašajo na odškodninsko obveznost, kar obveznost plačila zavarovalnine iz pogodbe o kasko zavarovanju ni, vendar je tudi ob uporabi določila prvega odstavka 357. člena OZ, ki velja za tovrstne terjatve zoper zavarovalnico, zastaralni rok iztekel pred vložitvijo tožbe v obravnavani zadevi. Pri tem tudi morebitno pretrganje zastaranja zaradi delnega plačila dne 6. 5. 2008 (drugi odstavek 364. člena OZ), na katero se sklicuje tožeča stranka, ne bi vplivalo na drugačno odločitev, saj bi se triletni rok, ki bi zaradi učinka pripoznave dolga začel teči znova od pretrganja zastaranja, kljub temu iztekel, še preden je bila dne 29. 12. 2011 vložena tožba.

7. Tožeča stranka učinke pravila o pretrganju zastaranja in nadaljnjem teku zastaralnega roka razume napačno, ko ga ne razume ločeno od pravila, ki določa začetek teka zastaralnega roka. Zastaralni rok treh let je začel teči od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala (prvi odstavek 357. člena OZ), ta pa je nastala v letu 2007, torej je začel teči 1. 1. 2008, nato pa bi se ob učinku pretrganja zaradi delnega plačila 6. 5. 2008 triletni rok začel šteti znova od delnega plačila kot pripoznave dolga (drugi odstavek 369. člena OZ) in bi se zastaralni rok iztekel 6. 5. 2011 in ne 1. 1. 2012, kot zmotno meni tožeča stranka. Ker gre za specialno pravilo o teku roka po pretrganju, je treba upoštevati to pravilo in ne splošno, ki določa začetek teka roka za posamezno vrsto terjatve.

8. Ko sodišče druge stopnje tudi ni našlo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).