Jedro

Splošnega akta delodajalca, ki ni bil objavljen, ni mogoče upoštevati kot zakonito podlago za urejanje pravic iz delovnega razmerja.

Poskusno delo je opredeljeno kot poseben pogoj za opravljanje dela delavcev in je lahko predvideno le na nekaterih delovnih mestih, ki morajo biti predhodno določena v splošnem aktu delodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je spremenilo sklep direktorja tožene stranke z dne 5. 11. 1999 in odločbo Komisije za pritožbe z dne 30. 12. 1999 tako, da tožniku delovno razmerje preneha s 3. 1. 2000. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 10. 11. 1999 do 3. 1. 2000 vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter mu za to obdobje obračuna in izplača nadomestilo plače z zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je zahtevek tožnika za vpis delovne dobe v delovno knjižico od 4. 1. 2000 do 15. 5. 2003 z obračunom in plačilom plač v tem obdobju ter sklenilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo to sodbo, nato pa je revizijsko sodišče ugodilo reviziji tožnika in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Po opravljeni glavni obravnavi je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremenilo tako, da je razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 5. 11. 1999 in 30. 12. 1999 ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku od 4. 1. 2000 do 15. 5. 2003 priznati delovno razmerje z vpisom v delovno knjižico ter mu za isto obdobje obračunati in izplačati pripadajoče nadomestilo plače z davki, prispevki in zamudnimi obrestmi, mu obračunati regres za letni dopust za leto 2000, 2001 in 2002 ter mu povrniti stroške postopka.

Sodišče je obrazložilo, da tožena stranka ni dokazala, kdaj je objavila Pravilnik o delovnih razmerjih in Akt o sistemizaciji delovnih mest, ki naj bi ju sicer prevzela od družbe S.. Ne zadošča zgolj pisni sklep direktorja z dne 1. 6. 1998 o smiselni uporabi Akta o sistematizaciji delovnih mest v družbi S. z dne 7. 5. 1998 in ročno pripisan datum, ki je potrjen z direktorjevim podpisom na sklepu. Iz tega ne izhaja, na kakšen način in kdaj je bil akt objavljen, koliko časa izobešen in kdaj po poteku časa objave je začel veljati – toliko bolj, ker je šlo za akt druge družbe. Zato je kot neutemeljene zavrnilo navedbe tožene stranke o sprejemu in objavi aktov. Nadalje je sodišče zaključilo, da je tožnik s toženo stranko sklenil delovno razmerje za delovno mesto grafičnega oblikovalca, ki ga sistemizacija tožene stranke (če jo je ta kot takšno uporabljala) ne vsebuje, saj določa le delovno mesto oblikovalca. To delovno mesto je bilo sicer objavljeno v javnem razpisu, vendar s pogojem poskusnega dela 6 mesecev, kar ni v skladu s sistemizacijo delovnih mest, ki za to delovno mesto določajo poskusno dobo 3 mesecev. Glede na to poskusno delo za tožnika ni bilo zakonito uvedeno, nezakonite pa so tudi posledice oziroma sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi negativne ocene poskusnega dela.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je s predložitvijo dodatne dokumentacije v spis povsem zadostila napotkom Vrhovnega sodišča - da navede podatek o objavi aktov tožene stranke. Vrhovno sodišče v svojih navodilih ne omenja Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, ki je bil že priložen. Zaključek sodišča druge stopnje o tem, da tožena stranka ni predložila tega pravilnika, je protispisen in predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99). V nasprotju z napotkom Vrhovnega sodišča je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo, da mora objavo spornih internih aktov dokazati s pisnimi dokazili. Kljub temu je tožena stranka predlagala tudi zaslišanje dodatne priče, vendar je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da morajo biti dokazila o objavi aktov pisna. Vnaprejšnje določanje vrste dokazov je v nasprotju z določbami 212. do 263. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je nadalje odločilo, da mora biti za veljavnost internih aktov tožene stranke določen vacatio legis, vendar je takšna zahteva nesmiselna, saj že Ustava Republike Slovenije v 154. členu določa, da predpis začne veljati 15. dan po objavi, če v njem ni drugače določeno. Glede na to sta akta tožene stranke začeli veljati več kot leto dni pred sklenitvijo pogodbe s tožnikom. Pritožbeno sodišče nadalje niti v sklepu in obrazložitvi ni navedlo razloga za zavrnitev predlaganega dodatnega dokaza za zaslišanje priče A. A., kar predstavlja kršitev določbe 287. člena ZPP. Enako velja za dopis odvetnika A. J.. Ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je toženi stranki onemogočilo enakopravno obravnavanje in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedi priče, ki je objavo internih aktov potrdila, kar predstavlja nadaljnjo kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbah, na katere se sklicuje pritožbeno sodišče, ne gre za isti primer, temveč za objavo internih aktov ministrstva, pri čemer je v teh primerih ministrstvo samo potrdilo, da sporni akti niso bili objavljeni zaradi tajnosti podatkov. Nadalje navaja, da je pritožbeno sodišče samovoljno razširilo obseg spornih vprašanj in zagrešilo kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter kršilo tudi 362. člen ZPP. Spustilo se je namreč v ugotavljanje tega, da delovno mesto grafični oblikovalec ni v skladu s sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki, ki ima v Aktu o sistemizaciji navedeno samo delovno mesto oblikovalca. Zaključek je nepravilen, brez podlage ter nekoliko neresen, saj nima zveze z ugotavljanjem veljavnosti oziroma objavo Akta o sistemizaciji. Iz opisa delovnega mesta oblikovalca sicer izhaja, da se nanaša na grafičnega oblikovalca. Pritožbeno sodišče je to nesporno dejstvo med strankama šele v svoji odločbi označilo kot sporno in s tem onemogočilo toženi stranki, da se o tem dejstvu izreče, kar predstavlja kršitev 5. člena ZPP, zaključek sodišča pa je tudi sicer protispisen (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma, zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi s 19. členom Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Izpodbijana sodba temelji na dveh zaključkih o nezakonitem poskusnem delu: da tožena stranka ni dokazala objave Pravilnika o delovnih razmerjih in predvsem Akta o sistemizaciji delovnih mest (kar v nadaljnji argumentaciji pomeni, da poskusno delo sploh ni bilo zakonito uvedeno) in da delovnega mesta grafičnega oblikovalca v Aktu o sistemizaciji ni, da je tožena stranka objavila delovno mesto oblikovalca s poskusnim delom 6 mesecev in da tudi to ni v skladu z Aktom o sistemizaciji delovnih mest, ki določa poskusno delo treh mesecev.

7. Presoja sodišča druge stopnje o nezakonitosti poskusnega dela iz drugega razloga ni utemeljena, in sicer že zato, ker je pri takšni presoji pritožbeno sodišče izhajalo iz Akta o sistemizaciji delovnih mest, za katerega pa je (predhodno) ugotovilo, da ni dokazano, kdaj je bil objavljen in kdaj je začel veljati oziroma, da ne držijo trditve tožene stranke o sprejemu in objavi tega akta. To posledično pomeni, da ni bilo podlage za določitev poskusnega dela tožniku. Že glede na ta zaključek se revizijsko sodišče v nadaljevanju ne opredeljuje izrecno do revizijskih navedb v zvezi s tem zaključkom sodišča druge stopnje. Kljub temu to še ne pomeni nezakonitosti odločitve sodišča druge stopnje, saj za pravilno presojo sodišča zadošča že ugotovitev o nezakonitosti poskusnega dela zaradi neobjavljenega in zato neveljavnega Akta o sistemizaciji.

8. V zvezi s tem zaključkom tožena stranka pritožbenemu sodišču očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da so navedbe pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni predložila Pravilnika o delovnih razmerjih protispisne. Očitek ni utemeljen, saj navedeno dejstvo niti ni odločilno za presojo. Sodišče druge stopnje je sicer z dopisom z dne 31. 8. 2007 pozvalo toženo stranko, da v roku 8 dni predloži tudi originalen Pravilnik o delovnih razmerjih družbe S. z dne 7. 5. 1998 in med drugim tudi dokazilo o objavi tega pravilnika, česar pa tožena stranka ni storila niti tega obrazložila. V sodnem spisu sta se že pred tem pozivom sodišča nahajala Pravilnik o delovnih razmerjih družbe S. d.o.o. in Akt o sistemizaciji delovnih mest v družbi S. d.o.o., vendar le v fotokopiji. Glede na to je pritožbeno sodišče pravilno obrazložilo, da je tožena stranka le delno sledila temu zaprosilu, saj Pravilnika o delovnih razmerjih (v originalu) in pisnih dokazil o objavi aktov ni predložila.

9. Nadalje je neutemeljen revizijski očitek, da naj bi pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da morajo biti dokazila o objavi internih aktov tožene stranke pisna. To iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Ta očitek je tudi v nasprotju s postopanjem sodišča druge stopnje, ki je kljub temu, da tožena stranka ni predložila vseh listinskih dokazov o objavi internih aktov, zaradi razjasnitve dejstva objave zaslišalo še predlagano pričo – torej je že samo štelo, da tožena stranka objavo in s tem veljavnost splošnih aktov lahko dokazuje tudi z izpovedjo priče. Ni utemeljen revizijski očitek, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do izpovedi zaslišane priče, saj to jasno izhaja iz obrazložitve v prvem odstavku na strani 6 izpodbijane sodbe.

10. Nadalje revizija očita sodišču druge stopnje kršitev določbe 287. člena ZPP oziroma 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, in ker se do tega ni opredelilo. Pri tem je treba najprej opozoriti, da mora pritožbeno sodišče v primeru obravnave upoštevati predvsem določbe 30. člena ZDSS-1 ter 348. in 349. člena ZPP, pri obrazložitvi svoje odločbe pa določbo 360. člena ZPP.

Iz zapisnika o glavni obravnavi pred pritožbenim sodiščem izhaja, da je sodišče ponovilo že izvedene dokaze in dodatno zaslišalo že v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagano pričo (predlagatelj njenega zaslišanja je bil tožnik) ter vpogledalo tudi dodatno listinsko gradivo, ki ga je z zadnjo vlogo predložila tožena stranka. To izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče pa je sprejelo sklep, da ne izvede predlaganega dokaza z zaslišanjem še ene priče - A. A.. Zavrnitev tega dodatno predlaganega dokaza je res neobrazložena. Kljub temu to ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb postopka. Že zato, ker je tožena stranka prepozno predlagala zaslišanje te priče. Zadnji odstavek 348. člena ZPP izrecno določa, da na obravnavi stranka ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov niti uveljavljati ugovora pobota, ki ga ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje. Tudi o dopisu tožene stranke, razen navedbe, da ga je vpogledalo, sodišče ni navedlo ničesar. Vendar tudi to ne predstavlja očitane bistvene kršitve. Iz dopisa pooblaščenca tožene stranke z dne 20. 1. 1998 namreč ne izhaja ničesar pomembnega glede sporne objave in posledično veljavnosti aktov tožene stranke. Kot navedeno je pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe vezano na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, po kateri v obrazložitvi presodi le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena, in navede razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

11. Revizijsko sodišče tudi ne sprejema očitka tožene stranke, da razlogi glede veljavnosti splošnih aktov v izpodbijani sodbi niso obrazloženi. Sodišče druge stopnje je upoštevalo izvedene dokaze in tudi izpoved priče, ki pa glede na druge dokaze očitno ni bila tako prepričljiva, da bi sodišče dokazno ocenilo, da je tožena stranka dokazala objavo aktov, predvsem Akta o sistemizaciji delovnih mest. 12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Revizijsko sodišče je že večkrat presodilo, da mora biti splošni akt delodajalca, v katerem so urejene pravice delavcev iz delovnega razmerja, ob smiselni uporabi 154. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I in nadalj.) objavljen, da se lahko delavci z njim seznanijo. Brez tega splošnega akta delodajalca ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za urejanje pravic iz delovnega razmerja. Te dolžnosti ni mogoče zamenjati z obveznostjo delodajalca, da delavce seznani s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja po tretjem odstavku 11. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Takšno stališče izhaja iz enotne sodne prakse (glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 31/2004, VIII Ips 95/2006, VIII Ips 405/2006, VIII Ips 76/2007, itd.). Ker tožena stranka ni dokazala objave akta (gre za dejansko oceno, ki ne more biti predmet revizijske presoje – tretji odstavek 370. člena ZPP) so tudi neutemeljene revizijske navedbe o tem, da naj bi akt po poteku v Ustavi določenega časa veljal. 14. Dejanska presoja sodišča druge stopnje, da Akt o sistemizaciji tožene stranke ni bil objavljen, ima za posledico nezakonito uvedbo poskusnega dela in nezakonitost sklepov, ki temeljijo na zaključkih o neuspešno opravljenem poskusnem delu. Iz drugega odstavka 14. člena ZTPDR namreč izhaja, da se s splošnim aktom lahko določi poskusno delo kot poseben pogoj za delo delavcev na določenih delovnih mestih razen za pripravnike, ki ne sme biti daljše od 6 mesecev. Iz prvega odstavka 16. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93) pa izhaja, da se v kolektivni pogodbi oziroma v splošnem aktu določi trajanje poskusnega dela, spremljanje in ocenjevanje uspešnosti tega dela. Poskusno delo je torej opredeljeno kot poseben pogoj za opravljanje dela delavcev in je lahko predvideno le na nekaterih delovnih mestih, ki morajo biti predhodno določena v splošnem aktu delodajalca. Ta mora v splošnih aktih ali kolektivni pogodbi določiti tudi trajanje poskusnega dela ter njegovo spremljanje in ocenjevanje. Brez predhodne opredelitve poskusnega dela v splošnem aktu delodajalec nima podlage, da bi le v objavi prostih delovnih mest kot dodaten – poseben pogoj navedel poskusno delo in takšno delo nato določil v pogodbi o zaposlitvi. Gre za nezakonito uvedeno poskusno delo, katerega posledice (v tem primeru prenehanje delovnega razmerja) ne morejo bremeniti delavca.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.