Jedro

Pri odmeri odškodnine za negmotno škodo se upošteva dejstvo, da je sodišče prve stopnje dvakrat odločalo (tudi) o višini odškodnine, začetek teka obresti od prisojene odškodnine pa določilo po datumu drugega sojenja.

Izrek

Reviziji se delno ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se spremeni v izreku pod 2., tako da se pritožbi tožene stranke ugodi v manjšem obsegu in se sodba sodišča prve stopnje v ugodenem delu, kar zadeva odškodnino za negmotno škodo in pravdne stroške, spremeni, tako da se glasi: "Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 8,200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.1998 dalje do plačila.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 370.876,55 SIT pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.1998 dalje do plačila.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 71.810,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1999 dalje do plačila." V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 68.510,00 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2000 dalje do plačila.

Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej oškodninski zadevi v zvezi z dogodkom 21.1.1993, ko je tožnik padel v nezavarovan jašek ob objektu tožene stranke, razsodilo, enako kakor že ob prvem sojenju, da mora tožena stranka plačati tožeči 10.560.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice 10.500,00 SIT od dne izdaje sodbe prve stopnje in od glavnice 60.000,00 SIT od 7.5.1993 do plačila, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem mu je prisodilo 3,500.000,00 SIT od zahtevanih 4,000.000,00 SIT, za strah zahtevanih 2,000.000,00 SIT, za skaženost 500.000,00 SIT od zahtevanih 1,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4,500.000,00 SIT od zahtevanih 6,000.000,00 SIT. Znesek 60.000,00 SIT predstavlja odškodnino za gmotno škodo.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke znižalo prisojeno odškodnino na 5,760.000,00 SIT, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem na 2,000.000,00 SIT, za strah na 500.000,00 SIT, za skaženost na 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 3,000.000,00 SIT.

Tožeča stranka izpodbija to sodbo z revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo, tako da bo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti. V zvezi z odškodnino za strah opozarja, da je pritožbeno sodišče že ob prvem sojenju v celoti potrdilo prvostopno sodbo; da je šlo za hud in dolgotrajen smrtni strah, da je treba upoštevati odmaknjenost dogodka in dejstvo, da ni prejel še nobene odškodnine. Za telesne bolečine in nevšečnosti znižana odškodnina ni v skladu z izvedenskim mnenjem in odmaknjenostjo dogodka. Slednje velja tudi za skaženost, v zvezi s katero ni upoštevana tožnikova mladost in neporočenost. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tudi niso upoštevani odmaknjenost, tožnikova mladost in dejstvo, da je fizični delavec.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da časovna odmaknjenost sploh ni razlog za zvišanje odškodnine, ker je to sanirano z obrestmi od izdaje sodbe. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti je v skladu s sedanjo prakso vrhovnega sodišča. V zvezi z odškodnino za skaženost ne vidi razlogov, da bi bila lahko zunanjost poročenih moških kaj slabša od zunanjosti neporočenih.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje prvič odločalo 15.11.1995, ko je prisodilo tožniku 10,500.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo (višina zneska 60.000,00 SIT za gmotno škodo ni bila nikoli sporna). To sodbo je pritožbeno sodišče potrdilo 20.3.1996. Na reviziji obeh strank sta bili sodbi pretežno iz procesnih razlogov razveljavljeni, ob novem sojenju 2.12.1998 pa je sodišče prve stopnje razsodilo enako kakor prvič, gledano v nominalnem znesku, pri čemer je posebej poudarilo, da je upoštevalo razmere ob ponovnem sojenju, torej več kot tri leta pozneje. Tako je tudi začetek teka zamudnih obresti pomaknilo na datum izdaje te druge sodbe. Sodišče druge stopnje pa je to pot odškodnino znižalo, kot je razvidno iz uvoda te obrazložitve. Le v zvezi s temi okoliščinami je mogoče pritrditi revizijski zahtevi, naj se upošteva pri odmeri odškodnine odmaknjenost dogodka. Ni pa sprejemljivo stališče tožene stranke, da je odmaknjenost od dogodka sanirana z obrestmi od izdaje sodbe, saj je v tej zadevi sodišče prve stopnje odločalo dvakrat, obresti pa tečejo le od izdaje druge sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija je delno utemeljena glede odškodninskih postavk za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V zvezi s prvo postavko je pritožbeno sodišče odmerilo prenizko odškodnino, saj govori za višjo odškodnino za 38 let starega tožnika poleg enomesečnih hudih bolečin (od tega zadnjih 11 dni z občasnim delnim popuščanjem do zmernih bolečin) in še vedno porajajočih se ob daljši hoji in stoji, spremembah vremena in dviganju bremen - zlasti 20-dnevno nepremično ležanje, 103 dni nošnje mavčevega korzeta in dolgotrajna rehabilitacija. Upoštevaje vse našteto je revizijsko sodišče na podlagi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih odločilo, da gre tožniku iz tega naslova odškodnina 3,000.000,00 SIT. Višja, kot jo zahteva v višini 4,000.000,00 SIT, ne bi bila utemeljena, saj se je za zatrjevane težave v zvezi s katetrom, bolečinami v podplatu in v hrbtenici in za začasno skaženost, ki naj bi bila upoštevana v tej postavki, sodišče pravilno opredelilo, tudi s pomočjo izvedenca, da v zvezi s prvo okoliščino tožnik bolečin ni trpel oziroma jih ne trpi, začasne skaženosti pa ni bilo, saj nošnja bergel, korzeta in dokolenskega mavca med zdravljenjem ne more pomeniti kaj takšnega.

V zvezi z višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je revizijsko sodišče enakega mnenja kot sodišče prve stopnje, torej da je pravično zadoščenje iz tega naslova znesek 4,500.000,00 SIT in to iz vseh razlogov, nadrobno opisanih v obrazložitvi njegove sodbe. Spet pa tudi tu ni utemeljen tožnikov postavljeni zahtevek 6,000.000,00 SIT, saj bi takšna odškodnina presegla pravni standard pravične denarne odškodnine, izoblikovan s sodno prakso v naši državi prisojanih odškodnin in uravnavanih z odločbami vrhovnega sodišča. Le-to se strinja tudi z razlogi nižjih sodišč, da tožniku ne gre odškodnina, povezana s to obliko negmotne škode, zaradi manjših izgledov za ženitev in da tožnikova izguba dela ni povezana z obravnavano nesrečo oziroma njenimi posledicami.

Strinjati pa se velja z odmero odškodnine za strah in za skaženost. Navzlic vsem dejanskim ugotovitvam v zvezi s tema oblikama škode bi višja odškodnina, kot jo je odmerilo pritožbeno sodišče, presegla okvire prisojenih odškodnin. Stopnja strahu in njegovo trajanje sta bila upošteta pri odmeri odškodnine v višini 600.000,00 SIT. Tu je tudi prišla do veljave tako imenovana individualizacija odmere odškodnine. V zvezi z odškodnino zaradi skaženosti sodišče upravičeno ni upoštevalo posebej tega, da tožnik ni poročen, saj operacijski brazgotini ob hrbtenici in robu črevnice za moškega srednjih let, tudi če ni poročen, ne more pomeniti objektivno gledano večje prizadetosti kot sicer.

Tako je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP/77 izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je prisodilo tožniku še 2,500.000,00 SIT odškodnine, medtem ko je v neutemeljenem presežku revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Takšno odločitev je narekovala tudi sprememba odločbe o pravdnih stroških (prvi in drugi odstavek 166. člena ZPP/77). Pretežno delo sodišča in pooblaščencev ter pretežen del dokaznega postopka je bil namenjen rešitvi vprašanja temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki jo je ta zavračala, tožeča stranka pa je v tem popolnoma uspela. Čeprav je po višini uspela le s 63%, pa ji gre zaradi 100-odstotnega uspeha glede temelja 80% njenih stroškov, kar da po pobotanju s toženčevimi 20% stroškov, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje, znesek 370.876,55 SIT. Tožena stranka je s pritožbo uspela približno s 25%, zato ji gre v tem odstotku od priznanih 298.600,00 SIT stroškov le 71.810,00 SIT. To ji mora povrniti tožeča stranka, ki je sicer s svojo pritožbo propadla. Spet pa mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške, odmerjene od zneska 2,500.000,00 SIT, s katerim je uspela, kar da 68.500,00 SIT. Te odločitve temeljijo na drugem odstavku 154. člena ZPP/77. Stroškov odgovora na revizijo toženi stranki ni mogoče priznati, ker ti niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP/77), pa tudi sicer je bila tožena stranka v revizijskem postopku pretežno neuspešna (prvi odstavek 154. člena ZPP/77).