Jedro

V okoliščinah, ko je širina vozišča manjša od širine, ki je potrebna, da bi se neovirano srečala dva osebna avtomobila, ko ni sredinske črte in voznik s širino vozila vsak trenutek vožnje sega preko namišljene sredinske črte, tudi če bi vozil z desnimi kolesi po robu vozišča, ter nočnem času, ko je vidljivost omejena z dosegom avtomobilskih žarometov, torej slabša od dnevne, se od voznika, ki ne zazna nobenega vozila iz nasprotne smeri, prav zaradi možnosti pešcev pričakuje, da bo vozil na večji oddaljenosti od desnega roba ceste ( torej ne bo strmel zgolj za tem, da bo s čim manjšo širino vozila segal čez namišljeno sredinsko črto; glede na znano širino vozišča in vozila, bi bil ob vožnji po sredini vozišča na obeh straneh od roba vozišča oddaljen le 72,5 cm), zato je napačno od kateregakoli voznika zahtevati, da bo v opisanih razmerah vozil na oddaljenosti zgolj 20 cm od roba vozišča, saj bi s tem lahko ogrozil varnost tudi morebitnih pešcev pri pravilni hoji ob robu vozišča.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega Z. K. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženi Z. K. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)oprosti obtožbe, da je kot udeleženec v prometu s kršitvijo določila tretjega odstavka 37. člena, prvega odstavka 104. člena ter drugega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je ena oseba izgubila življenje, s tem, da v časovnem obdobju od dne 10.9.2011 od 23.30 ure do dne 11.9.2011 do 00.31 ure pri vožnji z osebnim vozilom znamke H. reg.št. MB 1 po lokalni cesti, široki 3,15 m, in brez označenih prometnih pasov, iz smeri P. proti L., izven naselja L. skozi desni nepregledni ovinek ni vozil po desni strani smernega vozišča na takšni oddaljenosti od njenega roba, da bi promet potekal varno in neovirano, vozilo pa je vozil pod vplivom alkohola, saj je imel v času nesreče v krvi najmanj 1,615 g/kg alkohola, zaradi česar je bil popolnoma nesposoben za varno vožnjo, in zaradi česar je v bližini stanovanjske hiše na naslovu L. s prednjim delom vozila na oddaljenosti 0,80 m od levega roba vozišča trčil v na tleh ležečega pešca D. Ž. ter ga po vozišču vlekel še 44,25 m , v posledici trčenja in vleke pa je slednji poleg številnih poškodb utrpel obsežne poškodbe možganov s posledičnim zmečkanjem in z močno oteklostjo možganovine ter oteklostjo možganskega debla, kar je povzročilo njegovo takojšnjo smrt, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena KZ-1. Stroški iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obtoženega Z. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi drugega odstavka 323. člena KZ-1 mu je izreklo kazen dve leti in deset mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 48. člena KZ-1 mu je izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornih vozil kategorije B za čas enega leta od dneva vpisa v evidenco vozniških dovoljenj. Obtoženec je na podlagi 95. člena ZKP dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v doslej znani višini 2.910,38 EUR in druge stroške o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom. Dolžan je plačati sodno takso po tarifni številki 7114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 350,00 EUR ter krivdno povzročene stroške privedbe na zaslišanje 70,58 EUR. Sekundarnemu oškodovancu F. Ž. je obtoženec dolžan plačati premoženjsko škodo v višini 1.000,00 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje zagovornik obtoženca zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, predvsem 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, 5. točke 1. odst. 39. člena ZKP, 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, 2. odstavka 371. člena ZKP, 9. točke 371. člena ZKP, zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka 2. odstavka 3. člena ZKP, 285.a do 285.f člena ZKP, kršitve kazenskega zakona, nepravilne dokazne ocene sodišča (napačne ugotovitve dejanskega stanja), zoper izrečeno sankcijo ter naloženih stroškov postopka v plačilo. Sodišču druge stopnje smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Očitek iz obtožnice, s katerim se obtožencu v obravnavani zadevi očita kršitev določila tretjega odstavka 37. člena ZPrCP in ga je sodišče prve stopnje povzelo v sodbi, je nesmiseln. O vzročni zvezi in s tem krivdi obtoženca je namreč sklepalo na podlagi širine vozila, ki ga je v trenutku prometne nesreče upravljal obtoženi, ne da bi se sodišče (pred tem pa tudi tožilstvo) vprašalo, kaj bi se obtožencu glede kršitve pravil vožnje lahko očitalo, če bi upravljal večje vozilo, ki bi bilo širše od obtoženčevega(1) ali da bi pešec ležal na cesti na območju, ki bi ga prekrivala širina obtoženčevega vozila, kljub temu da bi vozil na tolikšni oddaljenosti od desnega roba vozišča, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Da bi bile glede vožnje širših vozil, kot je bilo to, ki ga je upravljal obtoženi, kakšne omejitve, namreč iz podatkov v spisu ne izhaja.

Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva in okoliščine ugotovilo pravilno. Edina napaka sodišča prve stopnje je bila, da je bil zaključek o vzročni zvezi napačen. Zato je pritožbeno sodišče, izhajajoč zgolj iz tistih dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, zaključilo, da obtožencu krivda za očitano kaznivo dejanje ni dokazana in ga je zato oprostilo obtožbe.

Kot je zapisano v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (stran sedem), se obtožencu ni očitala vožnja z neprilagojeno hitrostjo glede na dane razmere, še manj pa s prekoračeno hitrostjo glede na najvišjo dovoljeno hitrost vožnje izven naselja na vseh ostalih cestah, zato se, posledično, sodišče sploh ni ukvarjalo z vprašanjem o vzroku, zakaj je obtoženec z vozilom zapeljal na levo smerno vozišče in vsega 0,80 m od njegovega leva roba trčil v tam ležečega pešca, ampak se je ukvarjalo izključno s tem, ali je dokazano, da je dejansko vozil v prometni nesreči udeleženo vozilo prav on tako, da je bil (v zanj najugodnejšem primeru in tudi glede na na vozilu največjo koncentracijo najdenih sledov) vsaj s prednjim levim delom vozila v trenutku trčenja res od levega roba 3,15 m širokega vozišča za promet vozil v obe smeri oddaljen le 0,80 m, ter ali je, ob potrditvi, s takšnim načinom vožnje kršil pravila cestnega prometa.

Nikakršnega dvoma ni, da je obtoženec s tem, ko je bil kot voznik osebnega avtomobila v cestnem prometu pod vplivom alkohola, kršil pravila cestnega prometa, saj v takšnem stanju, glede na določbo 1. odstavka 104. člena ZPrCP, voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu niti ga začeti voziti. Vendar pa je zgolj kršitev tega pravila prekršek, zatrjevana popolna nesposobnost za varno vožnjo, ki se obtoženemu v izreku očita kot vzrok za trčenje v na tleh ležečega pešca (poleg očitka, da ni vozil po desni strani smernega vozišča na takšni oddaljenosti od njenega roba, da bi promet potekal varno in neovirano- torej kršitev določbe 3. odstavka 37. člena ZprCP), pa bi morala biti v povezavi z očitanim kaznivim dejanjem (npr. sposobnostjo zaznavanja in pravilnega ocenjevanja razmer na cesti, prilagojenostjo načina vožnje glede na svoje stanje..), kar pomeni, da bi moral biti že v opisu očitanega kaznivega dejanja konkretiziran očitek o vzročni zvezi med obtoženčevo vožnjo pod vplivom alkohola in prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje se je sicer v obrazložitvi sodbe (na strani 17, 1. odstavek) ukvarjalo z vprašanjem ali bi se obtoženec z vozilom lahko pravočasno izognil v celoti na nasprotnem smernem vozišču ležečemu pešcu in menilo, da bi bila njegova možnost za to zagotovo veliko večja, četudi zaradi ozkosti vozišča in širine svojega vozila ne bi do mesta vidljivosti vozil le po desni polovici tega, ampak deloma že po nasprotnem, če bi bil kot voznik v kritičnih trenutkih v psihofizično dobrem stanju, vendar je takšno oceno sprejelo ob predhodno poudarjenem stališču, da se obtožencu ni očitala vožnja z neprilagojeno hitrostjo glede na dane razmere in okoliščine, in da posledično ni pomembno, ali bi obtoženi lahko pravočasno zaustavil pred oškodovancem kot oviro. Takšni zaključki sodišča prve stopnje temeljijo na zmotnem stališču, da je obtoženec z načinom svoje vožnje kršil določbo tretjega odstavka 37. člena ZPrCP, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Zagovornik obtoženca zato utemeljeno izpostavlja vprašanje vzročne zveze med ravnanjem obtoženca in prepovedano posledico, s tem pa posredno vprašanje obtoženčeve krivde, kot ju ugotavlja izpodbijana sodba. Glede obstoja vzročne zveze je sodišče v obrazložitvi sodbe na strani 16 in 17 izpodbijane sodbe zapisalo, da iz izvedenskega mnenja dr. Ž., podprto z mnenjem cestno prometnega izvedenca dr. C., ki ju sodišče sprejema ob upoštevanju ostalih dokazov, izhaja, da je sled, ki je notranja sled (čevlja) od obeh vzporednih, gledano iz smeri vožnje obtoženca, potekala 1.95 metra od desnega roba vozišča ter, da je imel obtoženec, ob predpostavki, da bi vozil po svoji desni strani predmetnega vozišča, kakor je zapovedano, na razpolago prav toliko prostega vozišča in bi upoštevaje širino svojega vozila (1,70 m), lahko ob pravilni vožnji neovirano peljal mimo na levi strani vozišča, bližje levemu robu ležečega oškodovanca. Upoštevaje še ugotovitve glede polja preglednosti istega izvedenca na kraju nesreče in območja vidljivosti, to je 20-40 metrov v danih razmerah, bi se po mnenju sodišča prve stopnje obtoženi lahko izognil ležečemu pešcu na nasprotni strani vozišča, četudi ne bi vozil le po desni strani vozišča ampak po nasprotni, če bi bil obtoženi v dobrem psihofizičnem stanju, kar pa ni bil, saj je bil zaradi visoke vsebnosti alkohola, tako pod vplivom le tega, da je bil absolutno nesposoben za varno vožnjo.

Sodna praksa Vrhovnega sodišča je v primeru, ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipredpisnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, na stališču, da odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, čigar dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice. Odločilna pa je presoja, ali je bila prometna nesreče v danih okoliščinah za prometnega udeleženca objektivno predvidljiva in ali bi jo lahko preprečil(2).

Pritožbeno sodišče se je, izhajajoč iz tistih okoliščin in dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi sistematičnosti obrazložitve najprej ukvarjalo s kriterijem objektivne predvidljivosti. Prometna nesreča v danih okoliščinah ni bila objektivno predvidljiva. Prometna nesreče se je zgodila na ozki (3,15 m široki), rahlo ovinkasti cesti, ki na kraju prometne nesreče poteka skozi z gozd (kot je razvidno iz albuma fotografij s kraja prometne nesreče-priloga C4 spisa ), brez sredinske črte, na mestu kjer se cesta rahlo spušča ter prehaja iz desnega v levi ovinek, ponoči, v časovnem obdobju od 23.30 do 00.31 ure, ko na takšni cesti navadno ni veliko udeležencev prometa. Če že, pa je realno pričakovati nasproti vozeče vozilo (s prižganimi lučmi), ali pa pešca, hodečega ob robu levega dela vozišča (gledano s strani obtoženca), ali pa hodečega v nasprotni strani vožnje obtoženca ob desnem robu vozišča. Objektivno pa obtoženec ni mogel pričakovati oz. predvideti, oškodovanca, ki je ponoči ležal sicer bolj na levi strani vozišča, oblečen v temna oblačila, brez kakršnihkoli odsevnikov. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, na podlagi metode induktivnega sklepanja, napravilo napačen zaključek, da oškodovanec v predmetni situaciji za obtoženca ni predstavljal nepričakovane ovire (pravni pojem nepričakovane ovire je namreč le druga plat pravnega pojma objektivne predvidljivosti. Če je ovira pričakovana, ne moremo reči, da objektivno ni predvidljiva). Konkretni, posamični dogodek (da se je M. Š., ki se je prvi po nesreči pripeljal iz nasprotne smeri, pred truplom oškodovanca pravočasno ustavil in ga nato obvozil), v ničemer ne utemeljuje zaključka sodišča, da pokojni oškodovanec ni predstavljal nepričakovane ovire za obtoženca. To drži še toliko bolj, ker je M. Š. do pokojnega oškodovanca pripeljal iz druge smeri kot obtoženec, osvetlitev pa je bila na tistem mestu drugačna, saj se iz smeri M. Š. cesta rahlo dviga. Telo oškodovanca pa je bilo v popolnoma drugačnem položaju ter kar 44 m proč od mesta trčenja, ko se je pred njim ustavil M. Š.. Situacija, ko se je pred oškodovancem ustavil M. Š. tako v ničemer ne kaže na objektivno predvidljivost oz. pričakovanost ovire glede obravnavanega kaznivega dejana.

Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena KZ-1 je mogoče storiti le s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa, ki predstavljajo dolžnostno ravnanje. Kršitev dolžnostnega ravnanja je pogoj za obstoj tega kaznivega dejanja in na tej podlagi sodišče ugotavlja obstoj vzročne zveze med ravnanjem storilca in nastalo prepovedano posledico ter krivdo za storjeno kaznivo dejanje. Vzročna zveza pa mora biti podana glede vsake posamezne kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa, ki se obtožencu očita, če iz te izhaja prepovedana posledica, ki je zakonski znak kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Obtožencu obtožba (popolnoma povzeta v izreku sodbe) očita 1.) kršitev tretjega odstavka 37. člena ZPrCP tako, “....da skozi desni nepregledni ovinek ni vozil po desni strani smernega vozišča na takšni oddaljenosti od njegovega roba, da bi promet potekal varno in neovirano...“ ter 2.) kršitev prvega odstavka 104. člena ter drugega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, s tem, “...da je vozilo vozil pod vplivom alkohola, saj je imel v času nesreče v krvi najmanj 1,615 g/kg alkohola, zaradi česar je bil popolnoma nesposoben za varno vožnjo in zaradi česar je v bližini stanovanjske hiše na naslovu L. s prednjim delom vozila na oddaljenosti 0,8 m od levega roba vozišča trčil v na tleh ležečega pešca D. Ž. ....“ Izrek izpodbijane sodbe (ki popolnoma povzema izrek obtožnega akta) glede druge očitane kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa (da je vozilo vozil pod vplivom alkohola), tako ne vsebuje dejstev konkretnega dejanskega stanu oz. opisa konkretnega življenjskega primera v delu, ki bi izkazoval vzročno zvezo med očitano kršitvijo cestno prometnih predpisov ter prepovedano posledico(3). Vzročna zveza namreč ni konkretizirana, niti podana z golim zatrjevanjem, da je bil obtoženec absolutno nesposoben za varno vožnjo.

Zaradi prej opisane odsotnosti relevantnih dejstev konkretnega dejanskega stanu v izreku izpodbijane sodbe, bi bilo kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, ki se očita obtožencu, smiselno presojati le še z vidika druge očitane mu kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa in sicer 3. odstavka 37. člena ZPrCP. Prvostopenjsko sodišče sicer obširno pojasnjuje uporabo zakonskih določil ter interpretacijo le teh, vendar je pravna ocena glede na okoliščine in dejstva, ki jih je pravilno ugotovilo, napačna. V obrazložitvi izpodbijane sodbe na strani 26 in 27, je zapisano, da bi “obtoženec moral v vsakem primeru voziti po desni strani ceste, le toliko oddaljen od njenega desnega roba, da ne bi ogrožal sebe, ker tam nobenih drugih udeležencev prometa ni bilo in zato ni imel nobenega objektivnega vzroka, da ni ravnal, kot je zapovedano oz. predpisano“, v nadaljevanju pa še, “da je imel možnost, ne le zapovedano dolžnost voziti tik ob njem“ (tik ob desnem robu), ter izračunalo, da bi moral “voziti le toliko preko zamišljene sredinske črte, kolikor je zahtevala širina njegovega vozila od širine polovice vozišča, to je po oceni sodišča, največ 30 cm po levem smernem vozišču“ kar po izračunu sodišča predstavlja največ 20 cm od desnega roba vozišča. Takšna interpretacija tega določila v izpodbijani sodbi v konkretnih okoliščinah ne zdrži. 3. odstavek 37. člena ZPrCP določa, da morajo na smernem vozišču brez označenih prometnih pasov voziti vozniki po desni strani smernega vozišča na takšni oddaljenosti od njegovega roba, da poteka promet varno in neovirano. Kakšna mora biti oddaljenost od roba zakon ne pove, zato je potrebno vsak primer presojati posamezno. Razmere na cesti, ki so botrovale prometni nesreči so ozka (3,15 m), rahlo ovinkasta cesta brez označene sredinske črte, izven naselja (gozd), kjer je omejitev hitrosti 90 km/h (obtoženec je vozil 73 km/h), ponoči. Zato interpretacija sodišča prve stopnje glede prej navedenega določila, da je primerna oddaljenost vožnje vozila od desnega roba vozišča največ 20 cm, ni ustrezna. To, da ravno takrat ni bilo drugih udeležencev prometa, kar v izpodbijani sodbi navaja sodišče, ni bistvenega pomena, saj voznik lahko in tudi mora pričakovati na svojem desnem pasu pešca, ki hodi v nasprotni smeri njegove vožnje, pravilno ob desnem robu (kljub temu, da pešcev ravno takrat ni bilo). Zato v konkretnem primeru vožnja tik ob desnem robu oz. največ 20 cm od desnega roba, kot je ocenilo sodišče v izpodbijani sodbi, ne predstavlja primerne oddaljenosti v smislu 37. člena ZPrCP(4). V prej opisanih okoliščinah, ko je širina vozišča manjša od širine, ki je potrebna, da bi se neovirano srečala dva osebna avtomobila, ko ni sredinske črte in voznik s širino vozila vsak trenutek vožnje sega preko namišljene sredinske črte, tudi če bi vozil z desnimi kolesi po robu vozišča, ter nočnem času, ko je vidljivost omejena z dosegom avtomobilskih žarometov, torej slabša od dnevne, se od voznika, ki ne zazna nobenega vozila iz nasprotne smeri, prav zaradi možnosti pešcev pričakuje, da bo vozil na večji oddaljenosti od desnega roba ceste ( torej ne bo strmel zgolj za tem, da bo s čim manjšo širino vozila segal čez namišljeno sredinsko črto; glede na znano širino vozišča in vozila, bi bil ob vožnji po sredini vozišča na obeh straneh od roba vozišča oddaljen le 72,5 cm) , zato je napačno od kateregakoli voznika zahtevati, da bo v opisanih razmerah vozil na oddaljenosti zgolj 20 cm od roba vozišča, saj bi s tem lahko ogrozil varnost tudi morebitnih pešcev pri pravilni hoji ob robu vozišča. V opisanih okoliščinah zato prepovedana posledica ni prispevek obtoženca v smislu kršitve 3. odstavka 37. člena (dejstva konkretnega dejanskega stanu v zvezi z drugo očitano kršitvijo niso vsebovana), prepovedana posledica pa tudi ni bistveni prispevek obtoženca, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe v 7. točk. K prepovedani posledici je odločilno prispeval pokojni oškodovanec, s tem, ko je ležal na sicer bolj levi strani cestišča. Prometna nesreča (upoštevaje prispevke udeležencev) ter s tem vzročno dogajanje ni bilo objektivno predvidljivo, obtoženec ob tem ni imel objektivnih niti subjektivnih možnosti, da bi se konkretne nevarnosti v obliki ležečega oškodovanca na cestišču zavedal. Glede na to, da se obtožencu ne očita vožnja z neprilagojeno hitrostjo svojim vozniškim sposobnostim, zaradi procesnih ovir pa sodišče samo ne sme posegati v opis očitanega kaznivega dejanja , saj bi šlo za povsem drug prekršek, kar bi bilo v škodo obtoženca, je pritožbeno sodišče skladno s pooblastilom iz prvega odstavka 394. člena ZKP pritožbi zagovornika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženca oprostilo obtožbe, ker ni dokazano (ni dokazana vzročna zveza), da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen (3. točka 358. člena ZKP). Glede na sprejeto odločitev se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo utemeljenosti ostalih pritožbenih navedb.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

op. št. 1: Pravilnik o dimenzijah, masah in opremi vozil, Uradni list RS, št 24/1996, s spremembami 45/2004, 138/2006, ki veljajo od 1.1.2007 v 3. členu kot največjo dovoljeno širino za vozila predpisuje 2,55 m, pod določenimi pogoji 2,60 m op. št. 2: sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 284/2005 op. št. 3: Takšno utemeljitev pritožbeno sodišče opira tudi na pritrdilno ločeno mnenje dr. Jadranke Sovdat k odločbi št. Up-889/14 z dne 20.4.2015, ki se mu pridružuje sodnik mag. Miroslav Mozetič.

op. št. 4: Sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 360/2011