Jedro

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so res praviloma trajne narave, vendar se izjemoma lahko prisodi odškodnino tudi zaradi začasnega zmanjšanja, če je močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka tako spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku poleg prisojene odškodnine 3.667,00 EUR še znesek 7.385,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2007 do plačila, v točki III izreka v odločitvi o stroških postopka tako spremeni, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 499,70 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 383,50 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.667,00 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2007 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Proti sodbi se pritožujeta tožeča in tožena stranka. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Navaja, da je sodišče prve stopnje naredilo napačen materialnopravni zaključek glede opredelitve te vrste odškodnine. Stališče sodišča, da ugotovljene nevšečnosti iz naslova duševnih bolečin niso prerasle v samostojno obliko škode, ne drži. Tudi če je številne preglede pri osebnem zdravniku in specialistih (več kot petdeset), različne preiskave, ki so zdravju škodljive in boleče, jemanje analgetikov in antidepresivov in bolečine, ki jih je tožnik trpel in za katerimi še vedno trpi, upravičeno uvrstilo v kategorijo telesnih bolečin in neprijetnosti med zdravljenjem, pa v to kategorijo ne more uvrstiti tožnikovih telesnih težav, stanj panike in zaskrbljenosti, ki so v prvem letu po poškodbi popolnoma ohromile njegove socialne stike, kakor tudi njegovo sposobnost koncentracije za študij. Iz podanih mnenj izvedencev psihiatra in travmatologa izhaja, da je bilo pri tožniku prisotno hudo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, torej duševne bolečine močnejše intenzivnosti, ki so trajale daljši čas, še vedno pa je, sicer v blažji obliki, pa vendar oviran pri vseh aktivnostih, predvsem pa pri šolskih. Sodišče prve stopnje je v sodbi sicer povzelo mnenje izvedencev, napravilo pa je napačne zaključke. Duševne bolečine tožnika zaradi popolne socialne izolacije in popolne nezmožnosti za študij v obdobju enega leta, nadaljnjih duševnih bolečin ob tri do štiri leta trajajočem postopnem izboljšanju psihičnega stanja in ob dejstvu, da je še vedno lažje oviran pri vseh aktivnostih, predvsem pri šolskih, ni možno enostavno spraviti v nobeno obliko ostalih postavk odškodninskega zahtevka. Gre za samostojno, intenzivno in dalj časa trajajoče zmanjšanje življenjskih aktivnosti in s tem povezane duševne bolečine.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper višino prisojene odškodnine in predlaga, da se znesek odškodnine zniža za 700,00 EUR, revaloriziranih za čas od 24. 5. 2010 do 8. 11. 2011. Navaja, da je sodišče odmerilo tožniku odškodnino za nematerialno škodo in pri tem upoštevalo že plačanih 5.600,00 EUR, v revalorizirani vrednosti 5.880,00 EUR, ter tožeči stranki prisodilo še 3.120,00 EUR. Pri tem ni upoštevalo med strankama nespornega dejstva, da je tožena stranka tožniku dne 24. 5. 2010 plačala še dodatnih 700,00 EUR, zaradi česar je tožeči stranki prisodilo previsoko odškodnino. Pri odločitvi o stroških postopka pa sodišče ni pravilno uporabilo določbe 154. člena ZPP.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede pritožbe tožeče stranke

5. Odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka na plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče oprlo na ugotovitev, da tožnik ni utrpel trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ampak začasnega, saj vsi simptomi poškodbe izzvenevajo. Ko sodišče delno povzame mnenji izvedencev psihiatra in travmatologa, pa zaključi, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti v času zdravljenja mogoče uvrstiti le med nevšečnosti med zdravljenjem in ne med trajne posledice poškodb, ki vplivajo na trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ter da je vse, kar je pri tožniku zatrjevano kot zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti, že upoštevalo v okviru nevšečnosti med zdravljenjem.

6. Pritožba tožeče stranke utemeljeno graja v sodbi izraženo stališče prvostopenjskega sodišča, da duševne bolečine lahko povzroča le trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ne pa začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki nastopi v procesu zdravljenja. Po uveljavljenem stališču sodne prakse so duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti res praviloma trajne narave, vendar se izjemoma lahko prisodi odškodnino tudi zaradi začasnega zmanjšanja, če je močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine (1). Ob tem mora biti začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode. Sodna praksa torej poudarja izjemnost tovrstne odškodnine, ki je bila v sodni praksi zaradi tega oškodovancem le redko priznana, bodisi, ker začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti ni povzročilo dovolj intenzivnih duševnih bolečin ali pa je šlo za običajne težave in neugodnosti v času zdravljenja.

7. V konkretnem primeru pa je tožnik po ugotovitvah izvedencev psihiatra in travmatologa v prometni nezgodi, ki se je pripetila 4. 1. 2007, utrpel razmeroma lahke telesne poškodbe (udarnino srednjih dveh zgornjih sekalcev, udarnine obeh kolen), vendar se je pri njem po nezgodi razvila izrazita popoškodbena stresna motnja, ki je povzročila, poleg glavobola, razvoj hude zaskrbljenosti (bojazen), prehodna stanja panike, vplivala je tudi na razvoj psihosomatskih bolezni (hitrejši srčni utrip, težave z želodcem). Po ugotovitvah obeh izvedencev je šlo za hujšo obliko posttravmatskega sindroma, ki je pri tožniku povzročil duševno trpljenje. Pritožba utemeljeno opozarja predvsem na ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke, da je pri tožniku intenzivnost telesnih težav, stanj panike in zaskrbljenosti v prvem letu po poškodbi popolnoma ohromila njegove socialne stike in ukinila sposobnost koncentracije za študij, da se je stanje sicer postopoma izboljševalo, vendar je bil tožnik sposoben za študij in duševne napore šele v letu 2010 (torej več kot tri leta po nezgodi), pri čemer težave še niso popolnoma izginile, so pa obvladljive. Podobno je mnenje izvedenca travmatologa, ki je ocenil, da je bilo zdravljenje izrazito podaljšano zaradi razvoja popoškodbene stresne motnje, ki je bila izrazita in je grozila z razvojem psihotičnega obolenja. Vse navedeno pomeni, da je bilo ugotovljeno začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku močno intenzivno in je dalj časa trajalo ter je preseglo običajne nevšečnosti med zdravljenjem. Po prepričanju pritožbenega sodišča je zato tožnik upravičen uveljavljati posebno odškodnino za duševne bolečine zaradi vseh navedenih prikrajšanosti.

8. Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti izhajalo iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki je sprejelo v celoti ugotovitve obeh izvedencev, ki so zgoraj povzete, pa tudi izpoved samega tožnika. Pritožbeno sodišče je pri odmeri upoštevalo le tisto škodo, ki jo je utrpel v obliki duševnih bolečin, ki presega že dosojeno odškodnino za nevšečnosti med zdravljenjem in strah. Gre za hude težave psihične narave, ki so pri tožniku povzročile pogosta stanja panike in zaskrbljenosti, v prvem letu po poškodbi ohromila njegove socialne stike in ukinila sposobnost koncentracije za študij. Duševne bolečine, ki jih je tožnik utrpel glede na ugotovitve izvedenca, so bile intenzivne in dolgotrajne. Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v določbi 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ, pri čemer mora sodišče upoštevati različne okoliščine posameznega primera, pa tudi, da mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (načelo individualizacije višine odškodnin in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin). Glede na vse ugotovljene okoliščine konkretnega primera je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 9.000,00 EUR oziroma ob upoštevanju med strankama nespornega odbitka sokrivde na strani tožnika (10%) 8.100,00 EUR, višji znesek pa je pretiran glede na odškodnine, ki so se prisojale v primerljivih primerih iz sodne prakse. Pritožbi tožeče stranke je zato treba delno ugoditi in sodbo spremeniti na podlagi 358. člena ZPP, delno pa jo zavrniti na podlagi 353. člena ZPP.

Glede pritožbe tožene stranke

9. Če odškodninski zavezanec del odškodninske obveznosti plača vnaprej, mora sodišče, ko odloča o povračilu škode, delna plačila upoštevati in to v valoriziranem znesku. Prvostopenjsko sodišče je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah, upoštevaje 10 % soprispevek tožnika, prisodilo 9.000,00 EUR, pri tem pa od tega zneska odštelo le delno plačilo tožene stranke 5.880,00 EUR (na dan sodbe revaloriziran znesek), čeprav je tožena stranka nesporno med pravdo tožniku za tovrstno škodo plačala 24. 5. 2010 še znesek 700,00 EUR. Ker ima tožena stranka prav, da je zaradi vnaprej plačanega zneska odškodnine tožnik upravičen le do razlike odškodnine, je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu ugodilo pritožbi in sodbo v točki I izreka spremenilo (358. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Tožena stranka je dolžna plačati tožniku poleg prisojene odškodnine in s to sodbo dosojene odškodnine, po odštetju revalorizirane vrednosti zneska 700,00 EUR z dne 24. 5. 2010 na dan 8. 11. 2011, kar znaša 714,70 EUR (izračun Statističnega urada RS o revalorizaciji denarnih zneskov), še odškodnino 7.385,30 EUR.

10. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje terja tudi drugačno odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka ima sicer prav, ko v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka ni pravilno uporabilo določbe 154. člena ZPP, ko je ocenilo, da je tožeča stranka uspela po temelju 90%, po višini pa 10%, tožena stranka pa obratno. Tožena stranka je namreč že v odgovoru priznala svojo odškodninsko obveznost v pretežnem delu, glede sokrivde zaradi neuporabe varnostnega pasu pa sta pravdni stranki sklenili dogovor že na prvem naroku za glavno obravnavo, kar pomeni, da stroški v tej pravdi niso nastali zaradi ugotavljanja temelja zahtevka, pač pa le zaradi ugotavljanja višine. Uspeh tožeče stranke po višini pa ob upoštevanju s to odločbo prisojene odškodnine znaša v celoti 33% (tožnik je zahteval 36.351,20 EUR, uspel je s 11.910,00 EUR). Ker stroški tožeče stranke, ki so odmerjeni po odvetniški in taksni tarifi, znašajo 2.386,00 EUR, stroški tožene stranke pa 1.921,00 EUR, je glede na uspeh tožeče stranke po pobotanju ta dolžna povrniti toženi stranki 499,70 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

11. O stroških pritožbenega postopka je odločilo na podlagi 165. člena ZPP. Uspeh tožeče stranke s pritožbo je približno polovičen, zato ji mora tožena stranka, ki je uspela le glede stranske terjatve, povrniti polovico njenih potrebnih stroškov postopka.

(1) npr. odločbe VS RS II Ips 295/1998, II Ips 205/2003, II Ips 618/2005 in številne druge odločbe Vrhovnega in pritožbenih sodišč