Jedro

Tožnik ni upravičen do dodatka na delovno dobo, ker le-ta pripada le delavcu, ki ima sklenjeno delovno razmerje, ne pa tistemu, ki opravlja delo po pogodbi o delu.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je se z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku 161.390,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2000 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval več (327.610,00 SIT in dodatek na delovno dobo) je sodišče zavrnilo ter sklenilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 54.346,00 SIT, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi tožena stranka oporeka pasivno legitimacijo, saj meni, da tožeča stranka ni opravljala delo zanjo ali za partnersko družbo Akito d.o.o.. Obe družbi tesno sodelujeta, saj se njuna prodajna programa dopolnjujeta.

Zoper zavrnilni del izreka o stroških pa se pritožuje tožeča stranka, saj meni, da je sodišče povsem neutemeljeno zavrnilo preostali del tožbenega zahtevka, zmotno pa je tudi razsodilo o stroških postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določ postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja.

V izpodbijani sodbi, ki vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejelo pravilno dokazno oceno in ob upoštevanju popolno ugotovljenega dejanskega stanja utemeljeno priznalo tožniku zahtevani znesek v višini 161.390,00 SIT, kar predstavlja plačilo za opravljeno delo, v presežku pa tudi utemeljeno zavrnilo zahtevek na izplačilo 327.610,00 SIT ter izplačilo dodatka na delovno dobo.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v obravnavanem sporu. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se je tožnik glede opravljanja del dogovarjal s toženo stranko in tudi delo, ki ga je opravljal tožnik, prav na podlagi zaključnic aktiva, vendarle bilo opravljeno za toženo stranko.

Da gre v obravnavani zadevi ne gre za delovno razmerje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, saj tožnik delovnega razmerja s toženko ni sklenil in tudi ni uspel dokazati, da je nastalo t.i. faktično delovno razmerje in ker je razmerje med strankama podobno razmerju med strankama na podlagi pogodbe o delu po 107. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), je za tovrstne spore pristojno sodišče po 5. točki 1. odstavka 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 14/94 in naslednji), ker po novem ZDR-ju pogodbe o delu v smislu take, kot jo ureja 107. člena ZDR-ja, ni več, ampak se lahko delo, ki nima elementov delovnega razmerja, opravlja le na podlagi delovršne pogodbe, po novem Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih tudi ni več podana pristojnost delovnega sodišča za tovrstne spore.

Glede na to, da tožnik ni imel sklenjenega delovnega razmerja pri toženi stranki, seveda tudi ni upravičen do dodatka na delovno dobo k plačilu po pogodbi o delu, ne pripada. Dodatek na delovno dobo redoma pripada delavcu, vendar poleg osnovne plače, nikakor pa ni do dodatka na delovno dobo upravičen nekdo, ki je opravljal delo po pogodbi o delu v smislu 107. člena starega ZDR oziroma na podlagi pogodb civilnega prava v skladu z 2. odstavkom 11. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka. Iz obrazložitve izreka sodbe jasno izhaja, do katerih stroškov postopka je upravičen tožnik. Prav tako je tožena stranka priglasila stroške postopka in je sodišče prve stopnje toženi stranki v skladu z Odvetniško tarifo tudi priznalo stroške postopka ter izčrpno obrazložilo za ta postopek potrebne stroške. Po pobotu tako odmerjenih stroškov je po odločitvi sodišča prve stopnje tožnik dolžan povrniti toženki še 54.346,00 SIT, kar je povsem pravilna odločitev glede na uspeh v pravdi, ki je pravna podlaga za priznavanje stroškov tudi v individualnem delovnem sporu.