Jedro

ZDen ni odvzel obsojencem pravice, da po določbah ZIKS uveljavljajo svoje zahtevke za vrnitev premoženja, zaplenjenega s kazensko sodbo. Uzakonil je druge pravne podlage za vrnitev podržavljenega premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delnim sklepom odločilo, da je pok. E. M. upravičen do vrnitve zaplenjenega premoženja v skladu s prvim odstavkom 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Odločilo je še o vrnitvi nekaterih nepremičnin upravičencu v last in posest v breme zavezanca G & P ...

Proti temu sklepu sta se pritožili Republika Slovenija in G & P ... Republika Slovenija je uveljavljala, da odločanje v tej zadevi ne spada v sodno, temveč v upravno pristojnost. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi G & P..., zavrnilo pa je pritožbo Republike Slovenije. Potrdilo je prvostopno odločitev, da se postopek vrnitve zaplenjenega premoženja vodi po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij.

Proti temu sklepu vlaga revizijo nasprotna udeleženka Republika Slovenija. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sklepa druge in prve stopnje razveljavi in predlog zavrže, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo v dosedanjem postopku ugotovljeno, da je bilo pok. E. M. premoženje zaplenjeno s sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani opr. št. I Sod. 536/45 z dne 18.8.1945 in z odločbo zaplembene komisije v Radovljici z dne 27.8.1945 kot osebi nemške narodnosti na podlagi odloka AVNOJ-a z dne 21.11.1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last. Na podlagi tega odloka je prešlo premoženje E. M. v državno last že z uveljavitvijo odloka dne 21.11.1944. Zato je bil E. M. v času izreka kazenske sodbe brez premoženja in kazenska sodba ni bila podlaga za zaplembo. Sodišči sta zmotno uporabili 145. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in s tem storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 337. člena ZPP. Napačno je tudi odločeno, da se premoženje vrne pok. E. M.. Vrniti bi se moralo njegovim dedičem, ki pa sploh niso ugotovljeni.

Revizija je bila vročena predlagateljicam in nasprotnim udeleženkam. Odgovorila je samo nasprotna udeleženka G & P..., ki zavrača navedbe revizije. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

Ker je bil sklep prve stopnje izdan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovljeno je, da je bil zdaj že pokojni E. M. s sodbo Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani z dne 18.8.1945 opr. št. I Sod 536/45 obsojen na 6 mesecev odvzema svobode, izgubo državljanstva in zaplembo celotnega premoženja. Na podlagi te sodbe je bilo z odločbo Okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 1.1.1946 opr. št. Zp 75/45 vse njegovo imetje z območja tega sodišča prenešeno v državno last. Sodba vojaškega sodišča je bila na zahtevo za varstvo zakonitosti Javnega tožilca Republike Slovenije spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 286/90 z dne 15.11.1990, tako da so bili vsi obsojenci oproščeni kaznivih dejanj, zaradi katerih so bili obsojeni s sodbo vojaškega sodišča. S tem sta bili odpravljeni tudi odločbi o izgubi državljanstva in o zaplembi celotnega premoženja. Sodba Vrhovnega sodišča je dala osebam, ki so bile z njo oproščene, pravico, da po 145. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sancij (v nadaljevanju ZIKS) zahtevajo vrnitev zaplenjenega premoženja. Na podlagi te določbe sta predlagateljici kot dedinji po pok. E. M. utemeljeno zahtevali vrnitev zaplenjenega premoženja.

Za presojo, pa katerih predpisih mora teči postopek glede na navedena dejstva, je bistveno, da je bila v tem primeru zaplemba izvršena na podlagi kazenske sodbe in da ZIKS izrečno upravičuje obsojenca, da zahteva vrnitev zaplenjenega premoženja v primerih, ko je bila kazen zaplembe razveljavljena (145. člen ZIKS). Predlagateljici sta začeli postopek na tej podlagi dne 15.1.1991, to je prej, kot je bil sprejet Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen - Ur.l. RS, št. 27/91 z dne 29.11.1991). Ta zakon ni odvzel obsojencem pravice, da po določbah ZIKS uveljavljajo svoje zahtevke za vrnitev premoženja, zaplenjenega s kazensko sodbo. Uzakonil je druge pravne podlage za vrnitev podržavljenega premoženja. Predlagateljicama je dal dodatno možnost, da po določbah ZDen zahtevata vrnitev premoženja, zaplenjenega na podlagi odloka AVNOJ-a. Zato ni pomembno ugotavljati, ali je odlok AVNOJ učinkoval že pred izrekom kazenske sodbe ali šele potem, ko je bila na njegovi podlagi izdana zaplembena odločba.

Dejstvo je, da je bilo E. M. premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo, ki je bila tudi podlaga za sodno odločbo, s katero se je zaplemba izvršila. Postopek za vrnitev na podlagi ZIKS je bil začet pred sprejetjem ZDen. Upoštevanje ugovora, ki ga je nasprotna udeleženka Republika Slovenija postavila v času, ko je za začetek postopka po ZDen že nastopila prekluzija, bi lahko povzročilo, da bi predlagajoča stranka izgubila možnost zahtevati vrnitev zaplenjenega premoženja, čeprav je v skladu z ZIKS pravilno začela ta postopek. Tako sklicevanje na ZDen je v nasprotju z njegovim namenom. ZDen v 20. točki 3. člena določa, da so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po odloku AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino in tako odpravlja vsak morebiten dvom o tem, da je odlok AVNOJ-a ovira za vrnitev zaplenjenega premoženja v postopku po ZIKS. Zato stališče nasprotne udeleženke ni utemeljeno. Ugovoru nasprotne udeleženke, da ni podana sodna, temveč upravna pristojnost za vodenje tega postopka, ni mogoče ugoditi.

Tudi po ZIKS je treba vrniti premoženje tistemu, ki mu je bilo neutemeljeno zaplenjeno, oziroma se vrne po njegovi smrti v njegovo zapuščino. Vprašanje dedovanja ni stvar tega postopka.

Glede na navedeno ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 337. člena ZPP (mišljen je 339. člen ZPP 1999) oziroma glede na uporabo ZPP iz leta 1977 3. točka drugega odstavka 354. člena tega zakona. Prav tako niso podani drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo nasprotne udeleženke kot neutemeljeno (393. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).