Jedro

Dodatek za povečan obseg dela in obremenitev v višini 20 % je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS (saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oz. dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do dodatka). Tožnik je bil v spornem obdobju razporejen na dolžnost, na kateri je tudi dejansko delal, za to dolžnost pa dodatek v formaciji ni bil predviden. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 16. 4. 2009 do 15. 11. 2011 priznati povišanje osnovne plače za 20 %, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe ter zavrnilo zahtevek, da mu je dolžna tožena stranka za čas od 1. 8. 2008 do 15. 11. 2011 izplačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejemal z upoštevanjem 20 % povišanja osnovne plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe (II. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo, ki se nanaša na 1. točko tožbenega zahtevka za čas pred 16. 4. 2009. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 62,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Zoper sodbo (in sklep) sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter procesnih kršitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo (in sklep) spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter stroške postopka naloži v plačilo toženi stranki, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, ker je pravno zmotno in tudi v nasprotju z dosedanjo sodno prakso. Navaja, da je bilo v dokaznem postopku nesporno ugotovljeno, da opravlja enaka dela in naloge kot njegova sodelavca A.A. in B.B., ki jima je tožena stranka ves čas priznavala dodatek, prav tako izpolnjuje vse formalne pogoje za priznanje vtoževanega dodatka na podlagi Zakona in sklepa Vlade RS. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ni upravičen do dodatka iz razloga, ker je nekdo pri toženi stranki „v formaciji očitno pozabil“ označiti upravičenost dodatka pri dolžnosti, na katero je tožnik formalno razporejen. Ne more se strinjati z razlago sodišča, da je upravičenost do dodatka pogojena s formalno določitvijo dodatka v formaciji. Glede na dolžnost, ki jo je tožnik opravljal v spornem času in tudi še sedaj, je ob ugotovitvi, da imajo njegovi sodelavci, ki so razporejeni na enake dolžnosti, priznan dodatek, je tudi tožnik upravičen do vtoževanega dodatka. Zgolj okoliščina, da je zahtevek postavljen le opisno, ni mogoče zahtevka šteti kot nedenarnega, zato bi moralo sodišče prve stopnje meritorno odločiti tudi o zahtevku, ki se nanaša na čas pred 15. 4. 2008. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva, da se mu na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS št. 68/2007 in naslednji) za 20 % poveča osnovna plača zaradi dela na formacijski dolžnosti nadzora zračnega prometa.

ZSSloV v drugem odstavku določa, da se pripadnikom na formacijskih dolžnostih v enotah in podenotah, ki so predvidene za uporabo v skladu z načrti za kolektivno obrambo v okviru zavezništva oziroma je njihova uporaba določena v skladu z drugimi mednarodnimi pogodbami, v obdobju, določenem za priprave in usposabljanje, plača zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev lahko poveča do 30 % osnovne plače. V skladu s tem členom se lahko osnovna plača poviša tudi pri določenih formacijskih dolžnostih, katerih opravljanje zahteva posebna znanja in povečane obremenitve, brez njihove popolnitve pa ni mogoče zagotoviti delovanja enote ali drugih enot, oborožitvenega, bojnega ali drugega vojaškega sistema. Četrti odstavek 59. člena ZSSloV določa, da o povišanju plače odloča vlada na predlog ministra.

Sodišče prve stopnje je v konkretnem sporu pravilno izpostavilo pravno vprašanje, ali je delavec upravičen do dodatka na podlagi dejanskega dela, oziroma ali je ta pravica do dodatka odvisna od formalnega priznanja v aktu o sistemizaciji. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik ni zatrjeval, da bi dejansko opravljal neko drugo delo, kot pa tisto, na katero je bil razporejen v spornem obdobju - to je vojak kontrole ZrP radarski operater vodja skupine. Sklicujoč se na sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. VIII Ips 421/2007 z dne 15. 12. 2008 je zaključilo, da je določitev tistih delovnih mest, na katerih so zaposleni upravičeni do 20 % dodatka po drugem odstavku 59. člena ZSSloV, v pristojnosti delodajalca in ne v pristojnosti sodišča. Dodatek v višini 20 % je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila vlada na predlog ministrstva za posamezno formacijo. Tožnik je bil razporejen v formaciji, kjer takšen dodatek ni bil predviden, takšno delo pa tudi dejansko opravlja. Tako ni pravne podlage za izplačilo razlike k plači, saj je v pristojnosti delodajalca (vlade - četrti odstavek 59. člena ZSSloV), da ovrednoti posamezna delovna mesta, zanje določi zahteve in ustrezne plačilne razrede in količnike za obračun plač. Povišanje plač za 20 % pri določenih formacijskih dolžnostih ima namreč podlago v drugem odstavku 59. člena ZSSloV ter v sklepu Vlade RS z dne 22. 11. 2007 in 17. 12. 2009, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje meritorno odločiti tudi o zahtevku, ki se nanaša na čas pred 1. 8. 2008. Dodatek, ki ga uveljavlja tožnik, ne predstavlja t.i. čiste denarne terjatve, ki jo lahko delavec uveljavi neposredno pred sodiščem. Ker je tožnik uveljavljal pravico do dodatka z zahtevo za varstvo pravic 16. 4. 2009, je sodišče prve stopnje tožbo, ki se je nanašala na zahtevek pred podano zahtevo, pravilno zavrglo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v konkretni zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).