Jedro

Prizadeta stranka ima javno distribucijsko omrežje, na katerega se priključuje predmetni objekt, zgrajeno na svojem zemljišču, kar izhaja iz katastra gospodarske javne infrastrukture, zato je ugotovitev upravnih organov, da je prizadeta stranka izkazala pravico graditi tudi v tem delu, pravilna in na zakonu utemeljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo A.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) izdala gradbeno dovoljenje za legalizacijo obstoječega stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 769/2 k.o. ... Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da iz zadnjega priloženega soglasja za priključitev Elektro ... d.d. z dne 20. 12. 2010 razvidno, da je predmetni objekt priključen na javno distribucijsko omrežje, zgrajeno na zemljišču s parc. št. 769/2 k.o. ... ter da je to omrežje vrisano v kataster gospodarske javne infrastrukture, ki se vodi pod identifikacijsko številko ID 9825270. Glede na navedeno je priklop (elektro priključek) na omrežje gospodarske javne infrastrukture izveden na zemljišču prizadete stranke, kar je tudi opredeljeno in prikazano v dopolnitvi projektne dokumentacije. Ker se omrežje gospodarske javne infrastrukture (elektro omrežje) že nahaja na zemljišču prizadete stranke, je izkazana pravica graditi. Sklicuje se še na drugi odstavek 197. člena ZGO-1 in ugotavlja, da je predmetni stanovanjski objekt na podlagi elektroenergetskega soglasja št. 28/97 na javno električno omrežje priključen od 19. 9. 1989 in da je omrežje na ustrezen način evidentirano v kataster gospodarske javne infrastrukture. Glede priključka na telefonsko omrežje pa je tako iz zahteve za pridobitev gradbenega dovoljenja, kot iz projektne dokumentacije razvidno, da ni predmet upravnega postopka legalizacije stanovanjske stavbe, zato upravni organ ne more zahtevati nikakršnih dokazil o pravici graditi.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega upravnega organa, da gre pri elektro priključku za gospodarsko javno infrastrukturo in jo še dodatno utemelji s sklicevanjem na podatke, ki jih je pridobil prvostopenjski organ med vodenjem konkretnega postopka. Pritrjuje tudi ugotovitvi prvostopenjskega organa o tem, da ima takšno omrežje gospodarske javne infrastrukture, ki je bilo z grajeno pred 25. 6. 1991, uporabno dovoljenje po drugem odstavku 197. člena ZGO-1. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v upravnem postopku ves čas zatrjevala in dokazovala, da infrastrukturni priključki elektrike in telefona potekajo po njenih nepremičninah ter da za izvedbo infrastrukture nikoli ni dala nobenega soglasja. Zato prizadeta stranka ne izpolnjuje pogoja za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ne strinja se z ugotovitvijo upravnih organov, da je sporni objekt priključen na javno distribucijsko omrežje, zgrajeno na parc. št. 769/2 k.o. ... Dejstvo je, da javna infrastruktura električnega omrežja poteka po dveh njenih nepremičninah parc. št. 775/9 in 775/6 obe k.o. ... Za izvedbo električne infrastrukture nikoli ni dala nobenega soglasja, pa tudi sicer imajo električni drogovi na plombah letnici 1994 in 2007. Torej morajo biti dejanske ugotovitve glede časa izgradnje javne gospodarske infrastrukture, priklopov na javno gospodarsko infrastrukturo in evidentiranja v katastru, napačne. Dejansko stanje, kot ga ugotavljata upravna organa, pa tudi ne izhaja iz arhivskih načrtov električne napeljave. Ocenjuje, da infrastruktura električne napeljave ni bila na predpisan način evidentirana in se zanjo ne more šteti, da ima uporabno dovoljenje. Zato bi upravna organa morala v dokaznem postopku vpogledati v arhivske evidence ter pretekla evidentiranja električne infrastrukture v katastru. Samo dejstvo, da je električna infrastruktura evidentirana v katastru sedaj, ne zadošča. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v novo odločanje, toženki pa naj se naloži, da tožnici povrne stroške postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 66. člena ZGO-1 mora pristojni upravni organ, preden izda gradbeno dovoljenje, preveriti tudi, ali ima investitor pravico graditi (6. točka).

V zadevi ni sporno, da je prizadeta stranka zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložila med drugim tudi soglasje Elektra ... d.d., št. 589344 z dne 20. 12. 2010, iz katerega izhaja, da je njen objekt priključen na javno distribucijsko omrežje, zgrajeno na njenem zemljišču s parc. št. 769/2 k.o. ..., ki je vrisano v kataster gospodarske javne infrastrukture in se vodi pod identifikacijsko št. ID 9825270. Glede na takšno dejansko stanje, po katerem ima prizadeta stranka javno distribucijsko omrežje, na katerega se priključuje predmetni objekt, zgrajeno na svojem zemljišču, kar izhaja iz katastra gospodarske javne infrastrukture, je ugotovitev upravnih organov, da je prizadeta stranka izkazala pravico graditi tudi v tem delu, pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja bistveno le, da investitor izkaže izpolnjevanje pogojev iz 66. člena ZGO-1 in ker v zadevi ni sporno, da je prizadeta stranka izpolnjevanje pogojev iz 66 člena ZGO-1 izkazala, saj tožnica temu ne oporeka, je odločitev toženke pravilna in na zakonu utemeljena.

Iz tožbenih ugovorov izhaja, da tožnica oporeka legalnost zgrajeni gospodarski infrastrukturi (z ugovori, da je bila zgrajena preko njenega zemljišča brez njenega soglasja in s pavšalnimi navedbami o dvomu v ugotovitev upravnih organov o datumu njene zgraditve in načina evidentiranja ter posledično uporabe 2. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1). Ker je za presojo legalnosti zgrajenih objektov pristojen inšpekcijski organ, tožnica z ugovori, s katerimi oporeka legalnost zgrajeni gospodarski infrastrukturi v tem postopku ne more uspeti.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.