Jedro

Rezidentski status je potrebno ugotavljati individualno, glede na vse okoliščine, ki izkazujejo tožnikove osebne rezidenčne vezi s posamezno državo, ne pa zgolj ene od okoliščin. Izpodbijana odločba pa temelji na presoji zgolj ene osebne okoliščine (da je tožnikova zakonska partnerka 21. 12. 2015 odjavila v Sloveniji stalno prebivališče in ta datum navedla tudi na vlogi za ugotovitev njenega rezidentskega statusa), iz katere naj bi izhajale močnejše tožnikove osebne vezi s Slovenijo, kar pa ni pravilno. Ker se prvostopenjski in pritožbeni organ nista opredelila do tožnikovih navedb in dokazov glede tožnikovih ekonomskih in osebnih vezi z Združenimi Arabskimi Emirati od 2. 3. 2015 dalje, izpodbijana odločba ne vsebuje navedbe razlogov o vseh pomembnih dejstvih v skladu z določbo 214. člena ZUP in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4218-2209/2016-7 (04-110-14) z dne 14. 7. 2017 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) ugotovila, da se tožnik v skladu z Zakonom o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) šteje za nerezidenta Slovenije od 21. 12. 2015 dalje. Davčnemu organu posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 4. 1. 2015 vložil vprašalnik – ugotovitev rezidentskega statusa – odhod iz Republike Slovenije za davčno leto 2015. Davčni organ je nato 6. 1. 2016 izdal odločbo. Pritožbeni organ je z odločbo 26. 5. 2017 pritožbi ugodil in zadevo vrnil v ponovni postopek z napotkom, da naj davčni organ izda odločbo, na podlagi katere bo mogoč njen preizkus. V ponovnem postopku je tožnik predložil še dodatna dokazila, ki jih davčni organ navaja na strani 2 obrazložitve izpodbijane odločbe. Iz predloženih dokazil je razvidno, da je tožnik odjavil stalno prebivališče v Sloveniji 2. 3. 2015, ter ga ponovno prijavil 15. 6. 2015 in 1. 7. 2015 znova odjavil. Z družbo A. je 1. 2. 2015 sklenil pogodbo o zaposlitvi, z družbo B. iz Združenih Arabskih Emiratov je 2. 8. 2015 sklenil pogodbo o zaposlitvi. Od 1. 1. 2017 je zaposlen v Savdski Arabiji. Tožnikova zakonska partnerka C. C. je v letu 2015 večkrat potovala v smeri Istambul-Jeddah in tega leta večkrat spremenila uradno prijavljeno stalno prebivališče ter slednjič 21. 12. 2015 odjavila svoje stalno prebivališče v Sloveniji in 21. 12. 2015 vložila vlogo za ugotavljanje njenega rezidentskega statusa, kjer je navedla, da 21. 12. 2015 odhaja iz Slovenije. Davčni organ kot podlago navaja 6. člen ZDoh-2, ki ga citira. V predmetnem postopku je davčni organ na podlagi predložene dokumentacije in uradnih evidenc ugotovil, da tožnik šteje za rezidenta Slovenije od 21. 12. 2015 dalje, ko je prenesel središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v tujino. Svoj ekonomski interes je prenesel v tujino v februarju 2015, ko se je v tujini zaposlil, vendar se mu v tujini ni pridružila njegova zakonska partnerka, ki ga je sicer večkrat obiskovala in šele 21. 12. 2015 zapustila Slovenijo, kar je razvidno iz njene vloge za ugotovitev njenega nerezidentskega statusa. Šele z dnem, ko je Slovenijo zapustila tudi tožnikova zakonska partnerka, je tožnik prenesel v tujino tudi središče svojih osebnih interesov in tako z 21. 12. 2015 ni izpolnjen noben od pogojev za rezidenta Slovenije iz 6. člena ZDoh-2. 3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kot podlago navaja 6. člen ZDoh-2, ki ga citira. Sporno v obravnavani zadevi je vprašanje, kdaj je tožnik prenesel v tujino središče svojih osebnih interesov (5. točka 6. člena ZDoh-2). V praksi se je izoblikovalo stališče, da se ta kriterij v zvezi z določitvijo statusa rezidenta po določbah ZDoh-2 presoja na enak način kot pri uporabi prelomnih pravil iz mednarodnih konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja (v nadaljevanju KIDO). V skladu s Komentarjem Vzorčne konvencije OECD in Vzorčne konvencije OZN se upoštevajo posameznikove družinske in družbene povezave, njegove poklicne, politične, kulturne in druge podobne dejavnosti. Takšne okoliščine so lahko: zakonec ali zunajzakonski partner oz. otroci in drugi vzdrževani družinski člani, ki so v Sloveniji, osebno premoženje v Sloveniji, družbene vezi v Sloveniji (udejstvovanje v društvih), ekonomske vezi s Slovenijo (zaposlitev, kreditne kartice, kapitalske naložbe, lastništvo nepremičnin). Davčni organ tehta vse tiste okoliščine, ki so v konkretnem primeru pomembne pri presojanju statusa rezidentstva in ocenjuje, s katero državo ima subjekt močnejše rezidenčne vezi. Glede navedb, da je tožnikova zakonska partnerka zapustila Slovenijo 30. 1. 2015 navaja, da je slednja v vlogi za ugotavljanje njenega rezidentskega statusa sama navedla kot datum odhoda iz Slovenije 21. 12. 2015. Tožnikovo navajanje, da je zakonska partnerka od 31. 1. do 2. 9. 2015 v Združenih Arabskih Emiratih bivala 72 dni se ne ujema s tožnikovimi navedbami, da ga je v letu 2015 obiskovala iz razloga, ker v Združenih Arabskih Emiratih z vizumom lahko neprekinjeno prebiva največ 30 dni, potem pa mora zaradi administrativnih razlogov zapustiti državo in pridobiti nov vizum. Iz predloženih letalskih vozovnic na ime tožnikove zakonske partnerke izhaja, da je v tujini bivala v drugi polovici leta 2015 in bila do 22. 12. 2015 prisotna 84 dni. Iz predložene dokumentacije pa tudi ni mogoče ugotoviti, da bi se tožnikova partnerka večino leta 2015 zadrževala v Sloveniji zaradi zdravljenja. Iz odpustnega pisma iz bolnice izhaja le, da je bila hospitalizirana od 6. 8 do 7. 8. 2015. Pritožbeni organ zavrača tožnikov dokazni predlog za vpogled v knjigo obiskovalcev Finančnega urada Celje v letu 2015, ker takšno izvajanje dokazov ne bi prispevalo k ugotovitvi, da je tožnikova zakonska partnerka dejansko prebivala skupaj s tožnikom v tujini. Glede tožnikovih očitkov, da je prvostopenjski organ ravnal premalo skrbno in v obrazložitvi izpodbijane odločbe navajal kot relevantno tujo državo Veliko Britanijo pa pritožbeni organ meni, da ni bistveno vplivalo na pravilnost izpodbijane odločbe. Tožniku v nadaljevanju pojasnjuje, da zakon ne določa, da bi morali biti v Sloveniji kumulativno prisotni tako osebni, kot tudi ekonomski interesi, da bi bilo mogoče osebo šteti kot slovenskega rezidenta. Gre bolj za vprašanje tehtanja vseh interesov (osebnih in ekonomskih). S tem se določi središče življenjskih interesov posameznika. Pri tem imajo osebni interesi prednost pred ekonomskimi, kar izhaja iz sodne prakse, ki jo navaja.

4. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev davčnega organa iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma na straneh 2 in 3 tožbe povzema potek postopka in našteva predložene listine v ponovljenem postopku. Na podlagi 6. člena ZDoh-2 se subjekt šteje za davčnega rezidenta Slovenije, kolikor izpolnjuje vsaj enega od naslednjih pogojev: da ima v Sloveniji stalno prebivališče, da ima v Sloveniji običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov in da je v Sloveniji prisoten vsaj 183 dni. Tožnik že od 2. 3. 2015 ne izpolnjuje predhodno navedenih pogojev. Davčni organ je nepravilno štel, da je šele 21. 12. 2015 prenesel center življenjskih interesov v tujino. Tožnik meni, da je davčni organ napačno presodil dejstvo, da je tožnik prenesel središče osebnih in ekonomskih interesov, ko je tožnikova zakonska partnerka C. C. v svoji vlogi za ugotavljanje njenega rezidentskega statusa navedla kot datum odhoda iz Slovenije 21. 12. 2015. Tožnik meni, da je presoja relevantnih okoliščin s strani davčnega organa nepopolna in pavšalna. Davčni organ se ni opredelil do vseh okoliščin konkretnega primera. Tako ni presodil razlogov, zaradi katerih je tožnikova zakonska partnerka v letu 2015 obiskovala Slovenijo. Tožnika ni obiskovala v Združenih Arabskih Emiratih, kot to navaja davčni organ, marveč je večino leta 2015 (220 dni) dejansko prebivala s tožnikom v tujini in si tu ustvarila nov dom. V Slovenijo je potovala v letu 2015 le zaradi administrativnih ovir (zaradi podaljševanja vizuma za bivanje v Združenih Arabskih Emiratih) in zaradi zdravljenja. Pri presoji zakonskega pogoja: „središče osebnih in ekonomskih interesov“, kot ga opredeljuje ZDoh-2, je v vsakem primeru potrebno upoštevati vsa pomembna dejstva in okoliščine v okviru rezidenčne vezi s Slovenijo, vključno z dolžino obdobja, ciljem, namenom in kontinuiteto prebivanja oz. zadrževanja v Sloveniji in v tujini. Teža, ki se priznava posameznemu dejstvu, je odvisna od konkretnih okoliščin. Pri presoji se upošteva način, kako si posameznik organizira osebni in ekonomski del življenja, obseg in način njegovega udejstvovanja v družbenem življenju. Pomembno je tudi, kje biva zakonec, vendar je potrebno presojati tudi razloge, zakaj posameznik oz. njegov zakonec potuje v Slovenijo. Tožnik se je za stalno odselil iz Slovenije. Z njim je istočasno odšla tudi njegova zakonska partnerka, ki je Slovenijo v letu 2015 obiskovala zgolj zaradi administrativnih ovir (možnosti podaljšanja vizuma) in zaradi zdravljenja. S partnerko je tožnik bival skupaj v tujini in se v Slovenijo ni vračal. Davčni organ ni presodil zatrjevanega namena tožnika, da dokončno odide iz Slovenije in z njo prekine bistvene rezidenčne vezi ter izkazan kriterij prisotnosti njegove zakonska partnerke in skupno bivanje v tujini.

5. Interpretacija davčnega organa, da je bil center tožnikovih življenjskih interesov v Sloveniji do 21. 12. 2015, ker je tožnikova zakonska partnerka tedaj odjavila stalno prebivališče v Slovenije in v vlogi (obrazcu) za ugotovitev njenega rezidentskega statusa navedla datum 21. 12. 2015, je napačna. Ni pravne podlage za ugotovitev, da kriterij lokacije zakonskega partnerja prevlada nad ostalimi okoliščinami. Rezidentski status je potrebno ugotavljati individualno, glede na vse okoliščine, ki izkazujejo rezidenčne vezi s posamezno državo, ne pa le rezidentski status zakonskega partnerja. Te okoliščine se upoštevajo zgolj kot ena od okoliščin v povezavi s tožnikom. Tožnikova zakonska partnerka je prebivala v tujini v letu 2015 skupaj s tožnikom 220 dni. Občasna potovanja zakonske partnerke v letu 2015 v Slovenijo in njeno navajanje na neformalnem vprašalniku – vloge za ugotavljanje njenega rezidentskega statusa, pa pri presoji ne morejo prevladati.

6. Na straneh 6 in 7 tožbe tožnik podrobneje opisuje dejansko stanje glede zaposlitve v tujini od 1. 1. 2015 dalje in pogojev njegove zaposlitve v Združenih Arabskih Emiratih. Tožnikova zakonska partnerka je potovala v Slovenijo le zaradi podaljšanja vizuma za Združene Arabske Emirate v letu 2015, za kar navaja konkretna obdobja, ki v letu 2015 skupaj znašajo 220 dni odsotnosti iz Slovenije. Slovenijo je obiskovala tudi zaradi zdravljenja. Sklicuje se na Pojasnilo Ministrstva za finance 424-08-140/2005/2 z dne 29. 7. 2015, katerega vsebino navaja. Na podlagi navedenega izhaja, da je bil center tožnikovih osebnih interesov že od 31. 1. 2015 v tujini, v Združenih Arabskih Emiratih, kasneje pa v Savdski Arabiji. Tožnikova zakonska partnerka se je v letu 2015 v Sloveniji zgolj občasno zdravila, drugih interesov v Sloveniji ni imela: tu ni bila zaposlena, ni bila lastnica nepremičnine, odjavila se je iz seznama brezposelnih oseb pri Zavodu RS za zaposlovanje in tudi ni imela otrok. Sodišču predlaga vpogled v evidenco Zavoda RS za zaposlovanje. Pristojni davčni organ je bil z vsemi okoliščinami seznanjen, saj je tožnik v postopku predložil vrsto dokaznih listin. Glede osebnih interesov tožnika pa tožnik poudarja, da ti pomenijo skupek družinskega življenja in vseh dejavnosti in aktivnosti, ki jih tožnik izvaja v prostem času in niso povezani z ekonomskim interesom. Središča življenjskih interesov tožnika ni mogoče ugotoviti le na podlagi rezidenčnih vezi tožnikove zakonske partnerke. Če so te vezi v več državah, se presoja, s katero državo so vezi močnejše. Tožnik pa poleg ekonomskih vezi z Združenimi Arabskimi Emirati v povezani z zaposlitvijo in bivanjem izkazuje s to državo tudi osebne in družbene vezi. Bistveno pa je, da so odločilne vse okoliščine, osebne in ekonomske, ki vežejo tožnika na Slovenijo, ki jih je treba konkretno oceniti kot celoto in ne le kot odločilo okoliščino navesti datum, ki ga je tožnikova partnerka navedla na vlogi za ureditev rezidentskega statusa. Tožnik si je v tujini ustvaril dom, prijateljske vezi in se uvedel v družbeno okolje ter prilagodil z njim tudi svoj način življenja.

7. Tožnik se sklicuje na 5. člen ZDavP-2. Davčnemu organu očita premajhno skrbnost v delu obrazložitve izpodbijane odločbe, kjer navaja Veliko Britanijo, saj tožnik nima nobenih vezi z Veliko Britanijo. Pavšalni sta presoji okoliščin dejanskega stanja tako prvostopenjskega, kot tudi drugostopenjskega organa, saj je presojena zgolj ena od okoliščin, relevantnih za ugotavljanje rezidentskega statusa tožnika, ne pa tudi vse ostale okoliščine in predloženi dokazi.

8. Sklepno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči o rezidentskem statusu tožnika tako, da se od 2. 3. 2015 dalje šteje za davčnega nerezidenta Republike Slovenije, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovno odločanje. V vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, v 15-ih dneh, pod izvršbo.

9. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

10. Tožnik v pripravljalni vlogi dodatno argumentira svoja stališča. Med drugim navaja, da je toženka preveliko težo dala navedbam tožnikove zakonske partnerke v vprašalniku - vlogi za ureditev rezidentskega statusa, ki pa se izpolnjuje prostovoljno in ni formalni pogoj za vlogo, kar podrobneje pojasni na straneh 3 in 4 pripravljalne vloge. Nadalje je toženka nepravilno odločila kot edini relevantni faktor za odločitev o rezidentskem statusu tožnika občasno bivanje zakonske partnerke v Sloveniji, ni pa presojala razlogov za to občasno bivanje. Davčni organ ni opravil skrbne, celovite in dosledne presoje vseh relevantnih okoliščin v konkretnem primeru, ki jih navaja na straneh 4 in 5 pripravljalne vloge. Sklepno ponovno poudarja, da so bila dejstva in okoliščine napačno presojene ali pa jih toženka sploh ni presodila. Predlaga zaslišanje tožnikove zakonske partnerke C. C. in vpogled v knjigo obiskovalcev Finančnega urada Celje v letu 2015. 11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je davčni organ pravilno in zakonito odločil, da se tožnik v skladu z ZDoh-2 šteje za nerezidenta Slovenije od 21. 12. 2015 dalje. Temu tožnik nasprotuje in meni, da bi ga moral davčni organ šteti za nerezidenta Slovenije že od 2. 3. 2015 dalje. Sporno je vprašanje, kdaj je tožnik prenesel središče svojih osebnih interesov iz Slovenije v tujino (5. točka 6. člena ZDoh-2).

13. Na podlagi 5. točke 6. člena ZDoh-2, ki ureja rezidentski status, je zavezanec med drugim rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času ima svoje običajno prebivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Pri tem so glede na Komentar k Vzorčni konvenciji OECD relevantne zlasti posameznikove družinske in družbene povezave, poklicne, politične, kulturne in druge dejavnosti, ki vežejo posameznika na državo, pri čemer pa gre za dejanske osebne in ekonomske okoliščine, ki se presojajo kot celota. Upoštevati je potrebno način, kako si posameznik organizira osebni in ekonomski del življenja, vključno z obsegom in načinom njegovega udejstvovanja v družabnem življenju z njegovimi konjički, interesi in podobno. Pri tej presoji je teža, ki se priznava posamezni okoliščini, odvisna od konkretnih okoliščin. Davčni organ mora tehtati vse tiste okoliščine, ki so v konkretnem primeru pomembne pri presojanju statusa rezidentstva in na tej podlagi mora nato oceniti, s katero državo ima subjekt močnejše rezidenčne vezi. Gre za celoto vseh relevantnih konkretnih okoliščin in ne zgolj ene. V konkretnem primeru gre tako za vprašanje tehtanja vseh interesov (osebnih in ekonomskih), s čimer se določi središče življenjskih interesov posameznika.

14. Sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe med drugim preizkuša tudi procesne kršitve v zvezi z obrazložitvijo upravnega akta in sicer: razumljivost, konsistentnost in logičnost obrazložitve. Po presoji sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe tem zahtevam ni zadostila. Na podlagi prvega odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev upravnega akta obsegati obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovitve dejanskega stanja narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Po mnenju sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe ne izpolnjuje predhodno navedenih zakonskih pogojev in je zato nezakonita.

15. Davčni organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da je tožnik v skladu z ZDoh-2 nerezident Slovenije od 21. 12. 2015 dalje, ker je z navedenim datumom prenesel središče svoji osebnih interesov v Združene Arabske Emirate. Pri tem je davčni organ kot relevantno za ugotovitev časa prenosa središča osebnih interesov tožnika v tujino upošteval okoliščine, vezane na tožnikovo zakonsko partnerko C. C. in sicer, da je slednja v decembru 2015 odjavila svoje stalno prebivališče v Sloveniji in v vlogi – vprašalniku za ureditev svojega rezidentskega statusa navedla kot datum odhoda iz Slovenije 21. 12. 2015, ter da je v letu 2015 večkrat bivala v Sloveniji.

16. Tožnik je v postopku ves čas dokazoval, da ima tesnejše dejanske ekonomske in osebne vezi v Združenimi Arabskimi Emirati in je v skladu z ZDoh-2 nerezident Slovenije že od 2. 3. 2015 in ne šele od 21. 12. 2015 dalje. Da ima tožnik močnejše ekonomske vozi z Združenimi Arabskimi Emirati že od februarja 2015, ni sporno, sporno je ali ima tožnik od 2. 3. 2015 z Združenimi Arabskimi Emirati tudi močnejše osebne vezi. V zvezi z navedenim je tožnik davčnemu organu v postopku navajal okoliščine in predložil dokaze, ki pa jih davčni organ ni dokazno presodil. V postopku je tožnik med drugim tudi navajal, da je njegova zakonska partnerka skupaj z njim zapustila Slovenijo in si v Združenih Arabskih Emiratih ustvarila dom. Slovenijo je v letu 2015 obiskovala le zaradi administrativnih razlogov, ker je v Združenih Arabskih Emiratih z vizumom lahko bivala nepretrgoma največ 30 dni, potem pa je morala zapustiti Združene Arabske Emirate in si urediti nov vizum. Nadalje je tožnik navajal, da je njegova zakonska partnerka v letu 2015 občasno obiskala Slovenijo tudi zato, ker se je zdravila na Ginekološkem oddelku Splošne bolnice ... in da je bila odsotna iz Slovenije 220 dni. Predhodne navedbe je tožnik dokazoval s kopijami potnega lista in letalskih vozovnic.

17. Davčnemu organu je tožnik predložil tudi listine, s katerimi je dokazoval, da ima ekonomske in osebne vezi v Združenih Arabskih Emiratih že od 2. 3. 2015 dalje, ki jih davčni organ prav tako konkretno in celovito ni presodil in jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni dokazno ocenil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe na strani 2 izhaja, da je tožnik v postopku predložil naslednje listine: kopijo pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 8. 2015 z družbo B., kopijo pogodbe o zaposlitvi z družbo A. z dne 1. 2. 2015, kopijo dovoljenja za bivanje Saudske Arabije, kopijo potrdila o odprtju računa v tujini, kopijo potrdila o zdravstvenem zavarovanju v tujini, potrdilo o zaposlitvi v tujini, kopijo svojega potnega lista in potnega lista zakonske partnerke, kopijo tuje osebne izkaznice tožnika, kopije vize za tožnikovo zakonsko partnerko, odpoved dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja za tožnika in zakonsko partnerko, ki jih davčni organ ni dokazno ocenil. Teh listin ni presodil tudi pritožbeni organ. Rezidentski status je potrebno ugotavljati individualno, glede na vse okoliščine, ki izkazujejo tožnikove osebne rezidenčne vezi s posamezno državo, ne pa zgolj ene od okoliščin. Izpodbijana odločba pa temelji na presoji zgolj ene osebne okoliščine (da je tožnikova zakonska partnerka 21. 12. 2015 odjavila v Sloveniji stalno prebivališče in ta datum navedla tudi na vlogi za ugotovitev njenega rezidentskega statusa), iz katere naj bi izhajale močnejše tožnikove osebne vezi s Slovenijo, kar pa ni pravilno. Ker se prvostopenjski in pritožbeni organ nista opredelila do tožnikovih navedb in dokazov glede tožnikovih ekonomskih in osebnih vezi z Združenimi Arabskimi Emirati od 2. 3. 2015 dalje, izpodbijana odločba ne vsebuje navedbe razlogov o vseh pomembnih dejstvih v skladu z določbo 214. člena ZUP in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP; 2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

18. Po povedanem sodišče sodi, da pri ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja v obravnavani zadevi niso bile presojene vse okoliščine in izvedena dokazna ocena predloženih dokazov kdaj je tožnik prenesel središče osebnih in ekonomskih interesov iz Slovenije v tujino oziroma to vsaj iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno. Glede na navedeno, so bila kršena pravila postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se davčni organ po presoji sodišča ni dokazno opredelil do tožnikovih navedb in predloženih dokazov, s katerimi je tožnik dokazoval za odločitev relevantne okoliščine in sicer, da ima tesnejše dejanske ekonomske in osebne odnose (središče življenjskih interesov) v Združenih Arabskih Emiratih že od 2. 3. 2015 dalje in ne šele od 21. 12. 2015, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

19. Ker so bila v obravnavanem primeru bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), je posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek, v katerem naj ob upoštevanju stališča sodišča v tej sodbi, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odloči. V ponovnem postopku naj davčni organ tožnikove navedbe in predložene listine konkretno dokazno oceni in izda upravni akt v skladu z določbo 214. člena ZUP.

20. Sodišče v zadevi ni odločalo meritorno v sporu polne iurisdikcije ker v zadevi niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. 21. Sodišče je v zadevi odločilo brez izvedbe glavne obravnave, na nejavni seji, na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v zadevi pa ni sodelovala stranka z nasprotnim interesom.

22. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika se, če je zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, tožniku priznajo stroški v višini 15,00 EUR in plačana sodna taksa.