Jedro

Ob ugotovitvi, da so stroški preživljanja vseh treh otrok približno enaki in da otroci pri vsakem od staršev preživijo približno enako časa (pri čemer ima mati dva otroka v varstvu in vzgoji, oče pa enega) in ima oče nekoliko višje prejemke, je prav, da krije toženec nekoliko višji preživninski delež kot zakonita zastopnica tožnic.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se preživnina za mld. A. in B. zviša namesto na „110,00 EUR“ mesečno na „140,00 EUR“ mesečno. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

II. Pritožba toženca se zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zvišalo preživnino, ki je bila določena 3. 10. 2012 s sodno poravnavo v zadevi IV P 146/2012 in je znašala 80,00 EUR mesečno za vsako od tožnic tako da od 1. 3. 2015 dalje znaša 110,00 EUR mesečno za vsako od tožnic. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Vsaki stranki je naložilo, naj krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe. Sodišču očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede tožničinih dohodkov. Tožnica je ob prvotni določitvi preživnine prejemala na račun potnih stroškov okoli 170,00 EUR mesečno več, kot jih prejema sedaj. Tudi ni res, da bi otroci pri vsakem od staršev preživeli približno enako časa, saj sta deklici pri očetu vsak drugi teden ter vsak drugi vikend. Stališče sodišča, da naj bi ob določitvi prvotne preživnine starša poskrbela vsak za enega otroka, mati pa v večji meri še za eno od hčera, ni razumljivo. Ni res, da bi se med staršema enakomerno porazdelili stroški za obleko in obutev. Dekleti tistega, kar jima kupi oče, ne prineseta k tožnici. Nasprotno pa tožnica kupuje oblačila za sina ..., ta oblačila pa ima sin lahko tudi pri tožencu. Na ta način tožnica zmanjšuje stroške toženca za preživljanje sina. Sodišče je ocenilo, da znaša višina mesečnih stroškov za vsako od deklet 275,00 EUR ter je primerno, da oče prispeva 40% delež. Pritožnica se s takim stališčem ne strinja. Mati je tista, ki za dekleti večino časa skrbi, zato ni jasno, zakaj sodišče meni, da oče prispeva za hčeri le 40% stroškov. Sodišče je sicer navedlo, da upošteva njegove večje obveznosti s preživljanjem sina, vendar ni jasno, zakaj je sodišče prišlo do takega zaključka. Pravilno bi bilo, da bi oče kril 60% stroškov glede na to, da mati za hčerki večino časa skrbi.

3. Tožena stranka sodbo izpodbija v ugodilnem delu iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Meni, da niso podani pogoji za zvišanje preživnine, saj so se premoženjske razmere na toženi strani od sklenitve sodne poravnave močno poslabšale, premoženjske razmere zakonite zastopnice tožnic pa so se izboljšale. Toženčeva plača se je znižala. Toženec ne opravlja več obrtniških del v romskem naselju, za katera bi prejel plačilo. Zakonita zastopnica tožnic je poročena, njen mož je zaposlen, toženčevo dekle pa prejema zgolj minimalno plačo. Hčerki tudi nista več upravičeni do otroškega dodatka. Zakonita zastopnica tožnic in njen mož sta kupila hišo, kar kaže na dobro finančno stanje. Zakonita zastopnica tožnic se na delo ne vozi sama, ampak z možem, zato je ne bremeni strošek prevoza. Sodišče se je neutemeljeno oprlo na izpovedbo zakonite zastopnice tožnic, da je bila dogovorjena tako nizka preživnina zato, da zakonita zastopnica ne bi zahtevala ničesar od toženca, toženec pa bi ji finančno pomagal pri preživljanju hčera, česar naj sedaj toženec ne bi izpolnjeval. Toženec za mld. hčerki lepo poskrbi in ima enak mesečni strošek z obutvijo, hrano, igračami in potrebščinami kot zakonita zastopnica. Mld. tožnici skoraj polovico časa preživita pri tožencu. Neutemeljene so navedbe sodišča, da bi toženec lahko dodatno zaslužil, saj toženec nima dodatnega s. p.-ja. Tudi potrebe otrok so ocenjene bistveno previsoko. Tožnica za svoje trditve ni predložila nobenega dokaza.

4. Pravdni stranki na pritožbi nasprotnih strank nista odgovorili.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

6. V skladu s 132. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) sodišče preživnino zviša, če ugotovi, da je prišlo do sprememb potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.

7. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta bili tožnici ob določitvi preživnine stari štiri leta, ob vložitvi tožbe pa sta bili stari sedem let. Spremenjene razmere na njuni strani so nastale z vstopom v šolo, začeli sta se ukvarjati z obšolskimi dejavnostmi, ki niso brezplačne. Prav tako je sodišče ugotovilo, da so se spremenile premoženjske zmožnosti zavezancev, in sicer se je nekoliko znižal osebni dohodek toženca. Pritožbeno sodišče te ugotovitve prvostopenjskega sodišča sprejema. Pravdni stranki ne sprejemata ugotovitev sodišča o preživninskih zmožnostih preživninskih zavezancev.

8. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da sodišče zmotno ni upoštevalo znižanja njenih prejemkov iz naslova potnih stroškov, nasprotno tožena stranka meni, da so se preživninske zmožnosti zakonite zastopnice tožnic zvišale in nima zatrjevanih potnih stroškov, česar sodišče ni pravilno upoštevalo.

9. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je neto dohodek zakonite zastopnice približno enak kot je bil ob prvotni določitvi preživnine in znaša v povprečju okoli 700,00 EUR mesečno. Poleg tega ima tožnica kot samostojna podjetnica še okoli 110,00 EUR mesečnega dohodka. Toženčev dohodek je znašal ob prvotni določitvi preživnine povprečno okoli 1.100,00 EUR mesečno, v letu 2015 pa povprečno okoli 900,00 EUR mesečno. Pravilen je torej zaključek, da se je toženčev osebni dohodek nekoliko znižal. Ob upoštevanju, da znašajo mesečni prejemki zakonite zastopnice okoli 800,00 EUR (700,00 EUR dohodek in 110,00 mesečno iz naslova s. p.), pa so nekoliko nižji kot toženčevi.

10. Sodišče stroškov prihoda na delo in za prehrano na delu ni upoštevalo, saj je štelo, da ne gre za dohodek. Pritožbene navedbe toženca o tem, da bi bila lahko tožnica pri stroških prevoza bolj racionalna, zato nimajo pomena za odločitev.

11. Toženec tudi ne sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje o potrebah mladoletnih tožnic. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da znašajo preživninske potrebe vsake od tožnic 275,00 EUR mesečno. Po oceni pritožbenega sodišča gre za realno oceno mesečnih potreb šoloobveznih deklic, ki obiskujeta tudi izvenšolske dejavnosti. Prvotno določena preživnina, ki je znašala 80,00 EUR mesečno, ne pokrije niti stroška prehrane v šoli in prostočasnih dejavnosti(1). Poleg tega toženec višino določene preživnine konkretno niti ne izpodbija, pač pa ostaja pritožbena graja posplošena.

12. Ob ugotovitvi, da znašajo mesečne preživninske potrebe deklic 275,00 EUR za vsako, je sodišče preživninsko breme med oba roditelja porazdelilo tako, da je naložilo materi 40% delež, očetu pa 60%. Tako porazdelitev preživninskega bremena med oba preživninska zavezanca pa utemeljeno napada tožeča stranka. Obe dekleti sta dodeljeni v varstvo in vzgojo tožnici, toženec pa ima z njima obširne stike. Pravdni stranki imata še mld. sina, ki je dodeljen v varstvo in vzgojo tožencu, zakonita zastopnica tožnic ima s sinom stike ter je dolžna plačevati zanj 80,00 EUR mesečne preživnine. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je deček dodeljen v varstvo in vzgojo tožencu, upoštevalo v breme zakonite zastopnice tako, da je naložilo nižje preživninsko breme tožencu (40%), višjega pa zakoniti zastopnici tožnic, kar je po oceni pritožbenega sodišča napačno. V tem postopku sodišče odloča o zahtevku za zvišanje preživnine tožnic. Obe sta dodeljeni v varstvo in vzgojo zakoniti zastopnici, ki večino časa zanju tudi skrbi. Toženčeve preživninske razmere so se res nekoliko znižale, vendar ima še vedno višje prejemke kot zakonita zastopnica tožnic. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo tudi vse zmožnosti za pridobivanje dohodka ne le toženčeve redne in izredne dohodke.(2) Toženec tudi ni zanikal, da bi opravljal dodatno delo, zanikal je le, da bi zanj prejemal plačilo.

13. Ob ugotovitvi, da so stroški preživljanja vseh treh otrok približno enaki in da otroci pri vsakem od staršev preživijo približno enako časa (pri čemer ima mati dva otroka v varstvu in vzgoji, oče pa enega) in ima oče nekoliko višje prejemke, je prav, da krije toženec nekoliko višji preživninski delež kot zakonita zastopnica tožnic. In sicer bi znašal 50% delež 137,50 EUR mesečno, zato je pritožbeno sodišče določilo mesečno preživnino v višini 140,00 EUR mesečno.

14. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnic delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je preživnino zvišalo na 140,00 EUR mesečno za vsako od tožnic (358. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožbo toženca pa je zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo tako, da krije vsaka stranka svoje pritožbene stroške ter se pri tem oprlo na določilo 413. in 165. člena ZPP. Pravna narava sporov iz razmerij med starši in otroci onemogoča brezpogojno uporabo splošnih pravil o povrnitvi pravdnih stroškov, zato se sodišče ni spuščalo v presojo, s kakšnim delom zahtevka je katera stranka uspela.

Op. št. (1): Preživnine se določajo v razponu od simbolično določenih preživnin do minimalnih preživnin, nizkih preživnin, povprečnih, višjih, visokih ter izrednih preživnin.

Op. št. (2): Primerjaj npr. argumente Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 66/2004.