Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je zakonita, saj je tožena stranka skladno s podjetniško kolektivno pogodbo pred podajo odpovedi v isto kategorijo uvrstila vse delavce, ki delajo na delovnih mestih, za katera se zahteva enaka stopnja in smer strokovne izobrazbe. Pri izbiri presežnega delavca je upoštevala dva kriterija in sicer kriterij usposobljenost in kriterij odnos do dela ter ugotovila, da tožnik ni delal na drugih strojih in da je bil predhodno enkrat opomnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2009, ki jo je tožena stranka vročila tožniku, nezakonita (točka 1/1 izreka), da je tožniku delovno razmerje dne 16. 3. 2009 nezakonito prenehalo in mu še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto razlagalec in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati delovno dobo ter mu obračunati in izplačati pripadajočo plačo za delovno mesto razlagalec skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega mesečnega neto zneska plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter obračunati in poravnati vse prispevke in odvesti vse ustrezne davščine od bruto plače (točka 1/2 izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka 2 izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 6. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je v ponovljenem postopku dovolilo in uporabilo dokaze in sicer seznam delavcev na delovnem mestu „razlagalec“ - B18, izpis matrike za tožnika – B19 in zapisnik o letnem razgovoru za leto 2007 – B20, s katerimi je tožena stranka razpolagala že dne 26. 1. 2009. Na te listine se ni sklicevala niti v sami izpodbijani odpovedi pogodbi o zaposlitvi, niti se nanje ni sklicevala v prvem postopku in jih tudi ni predložila na prvem naroku za glavno obravnavo, ampak šele na zadnjem naroku. Šele takrat je bil tožnik seznanjen z njimi, medtem ko sindikati z listinami sploh niso bili seznanjeni. Tako je tožena stranka ravnala v nasprotju z določilom 286. člena ZPP, ki je kogentna norma in je bilo njeno ravnanje v nasprotju z določbo 3. odstavka 3. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. S sodbo je namreč ugotovilo, da je bil tožnik v zadnjih dveh letih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi usposobljen le za delo razlagalec in popolnoma prezrlo tožnikovo izjavo, da je delal tudi na drugih strojih. Sodišče trditev strank sploh ni preizkusilo, tožena stranka pa ni predložila in tudi ne pojasnila metodologije, s katero so določali število točk na posameznem orodju, prav tako pa tudi ne, na kakšen način so se prenašali podatki iz matrik v seznam. Ker je bil tožnik usposobljen tudi za delo na drugih strojih, kar je navajal, je prepričan, da kriterij usposobljenosti ni bil pravilno uporabljen, predvsem pa tožena stranka ni predložila dokazil, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko zaključilo, da je bil ta kriterij pri vseh delavcih enakopravno uporabljen. Ker sodišče dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo, je tako to ostalo nepopolno ugotovljeno. Pri tem tožeča stranka še opozarja, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi dodatnega kriterija in sicer opozorila, ki ga je prejel dne 6. 2. 2008. Ker pa sodna praksa temu opozorilu ne daje pravnega varstva, je tožnik prepričan, da je prejeto opozorilo kot dodaten kriterij nezakonito upoštevano. Tožena stranka prihaja v svojih navedbah v nasprotje z listinami, ki jih je sama predložila. Še 26. 1. 2009 je bilo na delovnem mestu razlagalec zaposlenih 27 delavcev, po seznamu o planiranem številu delavcem na tem delovnem mestu, ki je datiran s 26. 1. 2009, pa je tožena stranka za to delovno mesto planirala 28 delavcev. Plan upošteva stanje na dan 26. 1. 2009, ko je tožena stranka po lastnih navedbah že vedela za podatke o naročilih za mesece februar in marec 2009. Še istega dne je direktor sprejel sklep, s katerim je ugotovil, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno delo 24 delavcev. Tožena stranka pa je ravnala nezakonito tudi zato, ker ni upoštevala določila 2. odstavka 96. člena ZDR, po katerem je dolžan delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev, izdelati program reševanja presežnih delavcev. Direktor je namreč sprejel sklep, iz katerega izhaja, da bi tožena stranka za predviden obseg proizvodnje potrebovala v proizvodni enoti y le 271 delavcev in glede na to, da je tožniku znano, da je tožena stranka zaposlovala približno 700 delavcev, bi jih bilo nepotrebnih celo več kot 400. Tožena stranka kljub temu, da bi bila po 2. odstavku 96. člena ZDR program presežnih delavcev dolžna pripraviti, saj je odpovedala pogodbo o zaposlitvi več kot 20 delavcem v roku 30 dni, tega ni storila. Tožniku ni poznano dejstvo, kako je med vsemi delavci, ki so zaposleni na istem delovnem mestu kot tožnik, lahko v času od 28. 1. 2009, ko je tožnik prejel namero o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej le v dveh dneh ugotovila in utemeljila resen in utemeljen razlog odpovedi prav tožniku in mu v dveh dneh poskušala najti primerno zaposlitev za tožnika. Po tožnikovem prepričanju je tožena stranka tako ravnala zato, da bi se izognila spoštovanju prepovedi 1. odstavka 3. člena Zakona o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa in čeprav je sodišče zaključilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila izdana iz diskriminatornih razlogov, je tožnik prepričan, da je bil razlog odpovedi tudi dejstvo, da je bil tožnik član sindikata ... in to, da ni želel podpisati aneksa k pogodbi o zaposlitvi zaradi skrajšanega delovnega časa. Glede na navedeno v pritožbi in v dosedanjem postopku tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti ni storilo v pritožbi tožeče stranke zatrjevanih kršitev, da je popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo že drugič. Prvič je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo s sodbo opr. št. Pd 58/2009 z dne 10. 9. 2009, saj je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je poslovni razlog pri toženi stranki obstajal, vendar pa mora sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotoviti, ali je obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku, kar pomeni, da mora sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in ugotoviti tožnikovo usposobljenost za drugo delo, njegov odnos do dela in ugotoviti, ali sta bila ta dva kriterija pri tožniku pravilno uporabljena. Sodišče prve stopnje je novo odločitev sprejelo skladno z napotili pritožbenega sodišča. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku zakonito redno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Postopek pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je izpeljala skladno z zakonom. Zaradi upada naročil je prišlo posledično do zmanjšanja proizvodnje v enotah x in y ter skladišču gotovih izdelkov, kar izhaja iz sklepa direktorja tožene stranke z dne 26. 1. 2009. Posledično temu je bilo potrebno zmanjšati proizvodnjo, zaradi česar so štirim delavcem na delovnem mestu upravljalec stroja I, dvema delavcema na delovnem mestu upravljalec peči, petim delavcem na delovnem mestu upravljalec stroja II, dvema delavcema na delovnem mestu razlagalec in enemu delavcu na delovnem mestu skladiščni manipulant odpovedali pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji za isto delovno mesto, nepotrebno pa je postalo delo enega delavca na delovnem mestu upravljalec stroja I, petim delavcem na delovnem mestu upravljalec stroja II in štirim delavcem na delovnem mestu razlagalec, zato jim je tožena stranka redno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Pred tem je tožena stranka preverila, ali bi bilo možno te delavce pod spremenjenimi pogoji zaposliti na drugih delih, vendar zaradi bistveno zmanjšanih naročil to ni bilo mogoče. Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 6. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je v ponovljenem postopku uporabilo dokaze, s katerimi je bila tožena stranka prekludirana. Kot izhaja iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 22. 4. 2010, je tožeča stranka sama predlagala, da tožena stranka predloži matrike usposobljenosti, strinjala pa se je tudi, da tožena stranka predloži zapiske o letnem razgovoru s tožnikom za leto 2007 in 2008, tako da je sodišče s sklepom toženi stranki naložilo, da ti dve listini predloži (B 19 in B 20). Na tem naroku je tožena stranka v spis vložila tudi listino seznam z dne 26. 1. 2009 (B18). Tožeča stranka se je s to listino na naroku seznanila, saj je na njeno prošnjo sodišče prve stopnje narok v ta namen prekinilo, po prekinitvi pa je predlagala, da se število točk za posamezno orodje razčisti na tem naroku z zaslišanjem priče. Tako je sodišče prve stopnje te dokaze izvedlo z njenim soglasjem. V tem primeru ne gre za nedovoljeno razpolaganje tožene stranke, zato je sklicevanje tožeče stranke na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 6. točki 2. odstavka 339. člena ZPP povsem neutemeljeno. Poleg tega pa bi tožeča stranka skladno z določilom 286.b člena ZPP morala kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, torej na naroku za glavno obravnavo, saj se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Svojo ugotovitev, da je bil kriterij usposobljenosti pri tožniku pravilno uporabljen, je ustrezno obrazložilo. Sodba sodišča prve stopnje se v tem delu da preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju.

Neutemeljeno pritožba tudi očita sodišču prve stopnje, da ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s tožnikovo usposobljenostjo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tako izpoved in navedbe tožeče stranke, da je tožnik delal na različnih strojih in je bil za delo na njih usposobljen, kakor tudi navedbe tožene stranke in izpovedbe prič, da je tožena stranka pod kriterijem usposobljenosti upoštevala delo delavcev na različnih strojih v zadnjih dveh letih. Priče so izpovedale, da tožnik v tem obdobju na drugih strojih ni delal, enako pa je izpovedal tudi tožnik, tako da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ta kriterij pri tožniku pravilno upoštevala.

Tožena stranka je skladno s 15. členom Podjetniške kolektivne pogodbe v isto kategorijo uvrstila vse delavce, ki delajo na delovnih mestih, za katera se zahteva enaka stopnja in smer strokovne izobrazbe. Pri tem je upoštevalo dva kriterija in sicer kriterij usposobljenost in kriterij odnos do dela. Pod kriterijem usposobljenost je upoštevala delo primerljivih delavcev na različnih strojih v zadnjih dveh letih. Ugotovila je, da tožnik v tem obdobju ni delal na drugih strojih, zato je prejel le maksimalno število točk za delo razlaganje izdelkov, to je 20. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika, tožene stranke in prič ugotovilo, da tožnik dejansko v zadnjih dveh letih na drugih strojih ni delal, tako da ga je tožena stranka po tem kriteriju pravilno ocenila. Pri kriteriju odnos do dela je tožena stranka upoštevala dejstvo, da je tožnik dne 6. 2. 2008 prejel opomin. Ta kriterij je tožena stranka upoštevala enako pri vseh delavcih. Tako je tožena stranka pravilno štela, da so delavci na delovnem mestu razlagalec, ki so po kriteriju usposobljenost za delo dosegli enako število točk, zaradi opominov, ki so jih prejeli, imeli slabši odnos do dela. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in ni preizkusilo trditev strank. Glede na to, da tožnik v zadnjih dveh letih na drugih strojih ni delal, so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni predložila metodologije, na podlagi katere bi se lahko ugotovilo, koliko točk je prinašalo delo na posameznem stroju. Držijo sicer pritožbene navedbe, da zoper opomin oziroma opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni samostojnega pravnega varstva, ampak se njegova utemeljenost preverja skupaj z utemeljenostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Vendar tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka s tem, ko je pod kriterijem odnosa do dela upoštevala, da so bili delavci v zvezi z delom že opomnjeni oziroma opozorjeni, ni storila kakršnekoli kršitve. Glede na veliko število enako ocenjenih delavcev po prvem kriteriju, je bil drugi kriterij tisti, na podlagi katerega so lahko določili štiri delavce na delovnem mestu razlagalec, katerih delo je nepotrebno, saj se na podlagi pisnih opozoril da razbrati, da njihov odnos do dela ni bil enako dober, kot je bil odnos do dela tistih delavcev, ki opozorila niso prejeli. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je tožena stranka oba kriterija opredelila v naprej in oba kriterija enako uporabila za vse delavce.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, kjer navaja, da bi tožena stranka skladno z 2. odstavkom 96. člena ZDR morala izdelati program presežnih delavcev. Pri toženi stranki je postalo nepotrebno delo 24 delavcev v obdobju 30 dni. Tako ji po 1. odstavku 96. člena ZDR ni bilo potrebno izdelati programa presežnih delavcev. Določilo 2. odstavka tega člena se uporabi v primeru nadaljnjih odpuščanj delavcev v obdobju treh mesecev in je varovalka, da ne bi delodajalci izrabljali inštituta iz 1. odstavka tega člena in v obdobju tridesetih dni odpustili delavce v skladu s tem določilom, potem pa bi z odpuščanjem še nadaljevali, vendar ne bi nikoli presegli mesečnega limita iz prvega odstavka. Ker je tožena stranka 24 delavcev odpustila naenkrat, potem pa z odpuščanjem v treh mesecih ni nadaljevala, saj iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ne izhaja drugače, določbe 2. odstavka 96. člena ZDR ni bila dolžna uporabiti. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj zapis v sklepu direktorja z dne 26. 1. 2009, da bi tožena stranka v enoti y potrebovala le 271 delavcev, ne pomeni, da bo v roku treh mesecev odpovedala pogodbe o zaposlitvi cca 400 delavcem od 700 zaposlenih.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da glede na pravilno izveden postopek določanja delavcev, ki so jim bile odpovedane pogodbe o zaposlitvi, toženi stranki ni mogoče očitati kršitve prepovedi diskriminacije. Kriteriji so bili uporabljeni objektivno in članstvo v sindikatu ni vplivalo na odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Utemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni mogla tožnika zaposliti na drugem delovnem mestu, saj iz dokaznega postopka izhaja, da tožena stranka ni imela potrebe za delo tožnika na kakršnemkoli drugem delovnem mestu. Ker iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je je prišlo v januarju do občutnega zmanjšanja prometa, ki se je zniževal tudi v naslednjih mesecih, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da se je tožena stranka z odpuščanjem delavcev hotela izogniti prepovedi iz 1. odstavka 3. člena Zakona o subvencioniranju delovnega časa (Ur. l. RS, št. 5/2009 in nadalj.).

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka 1 izreka in odločitev, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške), za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona sama krije svoje pritožbene stroške.