Jedro

Odločanje o izročitvi zemljišča v posest ni predmet denacionalizacijske odločbe, če pa zemljiškoknjižno stanje ni usklajeno s stanjem v naravi, se vzpostavi lastninska pravica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 17.12.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote K. z dne 28.10.1999, ter v 1. točki spremenila 4. točko izreka prvostopne odločbe tako, da se glasi: "Vrnjeno premoženje se da v začasno upravljanje M.L., kot skrbnici za posebni primer. V 2. točki izreka je v preostalem delu obdržala delno odločbo nespremenjeno. Z odločbo upravnega organa prve stopnje je bilo odločeno, da se z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji pokojnemu upravičencu A.K. vzpostavi lastninska pravica na parc. št. 2090, vpisani pri vl. št. 7 k.o. B., ki leži v prvem kompleksu B. Zavezanec za vračilo premoženja v last je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Dosedanji upravljalec M. KŽK kmetijstvo K. je dolžan izročiti nepremičnine, ki so predmet te odločbe, v upravljanje M.L. kot skrbnici za posebni primer (4. točka). V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da organ prve stopnje ni imel pravne podlage za odločitev, kot izhaja iz 4. točke izreka delne odločbe. Tako odločanje o tem, kdaj mora zavezanec denacionaliziranega zemljišča izročiti upravičencu, je bilo urejeno v 22. členu ZDen. Po preteku roka iz tega člena upravljalci nekdanjih družbenih zemljišč teh ne morejo več uporabljati na podlagi določb ZDen. Pravno podlago za nadaljnjo uporabo zemljišč jim daje 17. člen Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki določa, da upravljalci nadaljujejo z uporabo zemljišč do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Odločanje o izročitvi v posest, kar pomeni 4. točka izreka prvostopne odločbe, ki so ji bila vrnjena na podlagi določb 3. oziroma 9. odstavka 27. člena ZDen, ni stvar denacionalizacijskega, pač pa drugih postopkov, ki se izvajajo po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Neutemeljen je ugovor, da bi bilo treba zemljišče parc. št. 2090 k.o. B., ki leži sredi kompleksa, urediti tako, da bi se v korist upravičenca vzpostavil delež na kompleksu, ne pa da se mu vrača parcela. Parcela leži v območju kompleksa kmetijskih zemljišč, v katerem zemljiškoknjižno stanje parcel ni usklajeno s stanjem parcel v naravi. V takih primerih se pri vračanju zemljišč upoštevajo določbe 9. odstavka 27. člena ZDen. Po tej določbi se v korist denacionalizacijskega upravičenca vzpostavi lastninska pravica na podržavljeni parceli.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi tožene stranke v smislu 2. odstavka 67. člena ZUS. Odločba prvostopnega organa ni neizvršljiva, kot to uveljavlja tožba. Za odločitev glede posesti ni pravne podlage. Tožena stranka je pravilno odločila, ko je spremenila 4. točko izreka prvostopne odločbe.

Odločanje o izročitvi zemljišč v posest ne sodi v odločanje z denacionalizacijsko odločbo. Pravilno je bila uporabljena tudi določba 27. člena ZDen. V 9. odstavku 27. člena ZDen je določeno, da pod pogoji, da zemljiškoknjižno stanje parcel v kompleksu ni usklajeno s stanjem parcel v naravi, se vzpostavi na parceli lastninska pravica. Da zemljiškoknjižno stanje parcel v kompleksu, kjer leži parcela št. 2090, k.o. B., ni usklajena s stanjem parcel v naravi, tožeča stranka niti ne oporeka. Zato je odločitev, da se parcela vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice, tudi po mnenju sodišča pravilna.

Tožeča stranka v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo. Zatrjuje, da ni ovir za vračilo parcel v obliki deleža. Parcele ležijo v kompleksu, ki je definiran, znana je njihova vrednost in velikost. Brez težav se lahko vrne v obliki solastninskega deleža. Gre za izmikanje. Zatrjuje tudi, da je odločitev o posesti stvar denacionalizacijskega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi izrecno ne navaja, katere pritožbene razloge uveljavlja. Iz vsebine njene pritožbe pa izhaja, da sodišču prve stopnje očita nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega prava.

Po presoji pritožbenega sodišča sta tožena stranka in sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločila in za svojo odločitev navedla pravilne razloge. Z razlogi, s katerimi je utemeljena odločba tožene stranke in izpodbijana sodba, se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča odločanje o izročitvi zemljišč v posest ne sodi v odločanje v denacionalizacijskem postopku in to iz razlogov, ki sta jih navedla že tožena stranka in sodišče prve stopnje. V izogib ponavljanju jih zato pritožbeno sodišče ne navaja še enkrat. Ugovor nepravilne uporabe določbe 27. člena Zden, ki ga tožeča stranka uveljavlja v pritožbi, nima podlage. Pravilno sta ga zavrnila že tožena stranka in sodišče prve stopnje. Tožena stranka in sodišče prve stopnje ugotavljata, da zemljiško stanje parcel v kompleksu, kjer leži parc. št. 2090, k.o. B., ni usklajeno s stanjem parcel v naravi. Pomembna je torej navedena neusklajenost, ne pa okoliščine, ki jih uveljavlja tožeča stranka v pritožbi. Zato tudi s tem pritožbenim ugovorom tožeča stranka ne more uspeti.

Glede na navedeno je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno. Kršitev določb postopka v upravnem sporu tožeča stranka ne uveljavlja. Ker je Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče spoznalo tudi, da niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 73. člena ZUS, potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.