Jedro

ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve.

Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna bruto osnovno plačo za meseca januar in februar 2014, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto zneska plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V II. točki izreka je zavrnilo obrestni del tožbenega zahtevka za obdobje od 18. do 19. dne v mesecu. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe povrne stroške postopka v znesku 427,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V IV. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pravočasno pritožbo tožene stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da terjatvi tožnika ne predstavljata prednostnih terjatev, temveč gre za terjatvi, za kateri se upoštevajo pogoji potrjene prisilne poravnave. Nad toženo stranko je bil 27. 3. 2014 začet postopek prisilne poravnave, ki je bila potrjena s sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 1151/2014 z dne 20. 2. 2015. Trdi, da tožniku terjatvi delno sploh še nista nastali. Navaja, da je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka, saj rok za plačilo začne teči šele po pravnomočnosti odločbe in po poteku izpolnitvenega roka pričnejo teči zakonske zamudne obresti. Iz stroškovnega izreka pa izhaja, da bi pričele teči zakonske zamudne obresti že bistveno prej. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Med strankama ni sporno, da tožena stranka tožniku ni plačala plač za januar in februar 2014 in da je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave, in sicer po sklepu Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St 1151/2014 z dne 27. 3. 2014, pri čemer je bila prisilna poravnava potrjena s sklepom z dne 20. 2. 2015 za navadne terjatve. Tožena stranka se ne strinja glede odločitve sodišča, da sta terjatvi za plačilo plače za januar in februar 2014 prednostni terjatvi. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP - Ur. l. RS, št. 126/2007 in naslednji) v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti. Torej sta tudi zahtevani dve plači za januar in februar 2014, ki ju vtožuje tožnik, prednostni terjatvi. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve. Prav tako po določbi 2. točke prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za prednostne terjatve in je glede navedenega pritožba neutemeljena.

6. Pravilna je tudi odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS, občne seje Vrhovnega sodišča RS, z dne 13. 12. 2006, je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

7. Ker niso podani s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).