Jedro

V obravnavani zadevi so stroški individualnega delovnega spora tožniku nastali že pred začetkom stečajnega postopka (z vložitvijo tožbe), zato bi moral poleg glavnice tudi vse stroške postopka prijaviti v stečajnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana IV. točka sklepa spremeni tako, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

II. Tožnik je v roku 15 dni dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 14,40 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pozvalo stečajno upraviteljico na prevzem postopka s strani tožene stranke (I. točka izreka) in prekinjeni postopek nadaljevalo (II. točka izreka), tožbo pa zavrglo (III. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 224,00 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper IV. točko sklepa vlaga pritožbo stečajna upraviteljica tožene stranke in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek tožnika za povračilo pravdnih stroškov zavrne. Zatrjuje materialnopravno zmotnost stališča, da je obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastala po začetku stečajnega postopka, in sicer z odločitvijo sodišča, in da zato ni potrebna prijava terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali do začetka stečajnega postopka. Navaja, da je bilo tako stališče v kasnejši sodni praksi preseženo. Pove, da v predmetni zadevi tožnik pravdnih stroškov ni priglasil kot terjatev v stečajnem postopku, zato je terjatev prenehala. Opozarja na določbe 34. člena, 46. člena, drugega odstavka 59. člena, 252. člena, 277. in 354. člena ZFPPIPP ter prvega odstavka 151. člena ter četrtega odstavka 163. člena ZPP. Sklicuje se na številne judikate (Vrhovnega sodišča III Ips 67/2017 in III Ips 33/2018 ter višjih sodišč (Cpg 123/2017, I Cpg 1408/2016, I Cpg 411/2018 in II Cp 2523/2015). Priglaša strošek sodne takse za pritožbo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik je v predmetnem sporu 11. 10. 2019 vložil tožbo zaradi plačila nadomestil zaradi neizkoriščenega letnega dopusta, neizplačanih regresov za letni dopust ter premalo izplačanih dodatkov na delovno dobo v skupnem znesku 4.231,20 EUR s pripadki. Zaradi začetka stečajnega postopka je sodišče prve stopnje postopek prekinilo z dnem 25. 3. 2020. Po izdaji sklepa o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic v stečajnem postopku nad toženo stranko z dne 21. 10. 2020, iz katerega izhaja, da je stečajna upraviteljica terjatev tožnika v celoti priznala, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo o prevzemu postopka s strani stečajne upraviteljice in nadaljevanju postopka ter tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo na podlagi 274. člena ZPP.

6. Pritožba utemeljeno nasprotuje odločitvi o tožnikovih stroških za vložitev tožbe, katerih plačilo je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo toženi stranki. Tožnik v stečajnem postopku nad toženo stranko ni prijavil pravdnih stroškov, ki so mu nastali v tem individualnem delovnem sporu do začetka stečajnega postopka. Materialnopravno zmotno je stališče, da je obveznost tožene stranke, da tožniku povrne stroške postopka, nastala po začetku stečajnega postopka z odločitvijo o nadaljevanju postopka in zavrženju tožbe. Tako stališče sicer res izhaja iz odločitev pritožbenega sodišča Pdp 109/2017 in Pdp 48/2018, vendar pa je bilo kasneje stališče na podlagi judikata Vrhovnega sodišča III Ips 33/2018 z dne 28. 8. 2018 spremenjeno, pritožbeno sodišče pa mu je sledilo npr. v zadevi Pdp 344/2019 z dne 26. 9. 2019. 7. Kadar upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, mora zahtevek za priznanje vsebovati zneske teh stroškov (3. točka drugega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. l. RS, št. 126/07 in nasl. – ZFPPIPP). Če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov (šesti odstavek 60. člena ZFPPIPP).

8. Glede na to mora upnik v postopku zaradi insolventnosti prijaviti tudi vse stroške uveljavljanja terjatev, ki so mu do začetka stečajnega postopka že nastali, pri tem pa ni pomembno, ali je o teh stroških sodišče že odločalo. Taka ureditev je odraz načela koncentracije kot enega temeljnih načel stečajnega postopka, upnik namreč lahko svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezni primer ni določeno drugače (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP).

9. V obravnavani zadevi so stroški individualnega delovnega spora tožniku nastali že pred začetkom stečajnega postopka (z vložitvijo tožbe), zato bi moral poleg glavnice tudi vse stroške postopka prijaviti v stečajnem postopku. Pritožba se utemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 33/2018, iz katerega izhaja, da določba 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP v povezavi z določbo šestega odstavka istega člena pomeni spremembo pogojev za uveljavljanje zahtevka za povrnitev stroškov postopka, kot so urejeni v splošnih določbah drugega in tretjega odstavka 163. člena ZPP. Ne glede na način končanja pravdnega postopka po izpolnitvi pogojev za nadaljevanje postopka (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP) je predpisana dolžnost navedbe že nastalih stroškov sodnega uveljavljanja terjatve v zahtevku za priznanje terjatve pozitivna procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bi sodišče v pravdnem postopku smelo odločati o zahtevku upnika za povrnitev teh pravdnih stroškov, ki so nastali do stečajnega postopka. Takšna dodatna ovira za uveljavljanje stroškovnega zahtevka v pravdi je utemeljena na načelu koncentracije v stečajnem postopku, saj omogoča, da se že v fazi preizkusa terjatev ugotovi obseg vseh terjatev in z njimi povezanih stroškov, ki vplivajo na možnost poplačila upnikov.

10. Ker predpisana procesna predpostavka v konkretnem primeru ni bila izpolnjena, je bilo treba pritožbi stečajne upraviteljice ugoditi in izpodbijano IV. točko sklepa spremeniti tako, da se zavrne zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka, ki so mu nastali do začetka stečajnega postopka, kar pomeni, da te stroške krije sam (3. točka 365. člena ZPP).

11. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožnik skladno s prvim odstavkom 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP povrniti strošek plačane sodne takse za pritožbo v višini 14,40 EUR.