Jedro

Ker je prišlo do zaslišanja sodnega izvedenca zaradi ugotavljanja utemeljenosti pripomb tožene stranke na pisno izvedensko mnenje, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora tožena stranka nositi tudi stroške prihoda sodnega izvedenca na sodišče. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da se sodnemu izvedencu povrnejo potni stroški za prihod na narok ob upoštevanju kilometrine. Po četrtem odstavku 41. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih se izvedencu prizna kilometrina (za razdaljo po najkrajši poti od kraja njegovega prebivališča do sedeža sodišča) le v primerih, če prevoz z javnim prevoznim sredstvom ni na razpolago, če bi bila uporaba javnega prevoznega sredstva glede na okoliščine neprimerna, oziroma če višina stroškov ni višja od uporabe javnega prevoznega sredstva. Niti iz vloženega stroškovnika sodnega izvedenca niti iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bili za priznanje kilometrine izvedenca izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 41. člena Pravilnika, zato je pritožbeno sodišče sodnemu izvedencu priznalo potne stroške v skladu s prvim in tretjim odstavkom 41. člena Pravilnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa delno spremeni: - v I. točki izreka tako, da se sodnemu izvedencu odmerjena nagrada za ustno podajanje mnenja zniža od zneska 321,65 EUR na znesek 310,40 EUR, - v II. točki izreka tako, da se višina prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zniža od zneska 28,47 EUR na znesek 27,47 EUR in za zdravstveno zavarovanje od zneska 1,70 EUR na znesek 1,64 EUR, - v IV. točki izreka tako, da se znesek, ki ga je dolžna plačati tožena stranka, zniža od zneska 28,55 EUR na znesek 16,24 EUR, - v V. točki izreka tako, da se plačilo skupnega zneska I. in II. točke izreka zniža od zneska 351,82 EUR na znesek 339,51 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se sodnemu izvedencu medicinske stroke dr. A.A. za ustno podajanje mnenja prizna nagrada v višini 321,65 EUR (I. točka izreka), od katere je treba obračunati in plačati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 28,47 EUR in prispevek za zdravstveno zavarovanje v višini 1,70 EUR (II. točka izreka), tožena stranka je dolžna na račun prvostopenjskega sodišča plačati znesek 28,55 EUR (IV. točka izreka), plačilo skupnega zneska iz I. točke in II. točke izreka v višini 351,82 EUR pa izvrši finančno računovodska služba iz sredstev predujma, ki ga je založila tožena stranka, in sicer znesek nagrade na račun izvedenca, akontacijo dohodnine in prispevke pa na ustrezne račune (V. točka izreka). V VI. točki izreka je odločilo, da se plačilo izvede najkasneje v 45-ih dneh od izdaje tega sklepa, medtem ko je v III. točki ugotovilo, da sodni izvedenec ni zavezanec za plačilo DDV.

2. Zoper navedeni sklep, razen zoper ugotovitev, da sodni izvedenec ni zavezanec za plačilo DDV, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni v smeri njenih pritožbenih navedb, tožniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj bodo pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni zavrnilo del stroškov iz naslova kilometrine, ki je izvedencu ni priznalo. Izpodbijani sklep ni obrazložen, dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno. Sodišče ne navaja nobenega odločilnega dejstva, na podlagi katerega je ugotovilo upravičenost nagrade in stroškov, kar je tudi posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje ni navedlo določila, na katerega je oprlo svojo odločitev, saj se le na splošno sklicuje na pravilnik, prav tako pa ni navedlo nobenega dokaza, na podlagi katerega bi moralo ugotoviti dejstva, pomembna za odločitev. Izvedencu je odmerilo in izračunalo kilometrino v nasprotju z 2. točko 41. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, saj izvedenec ni navajal, da ni imel na razpolago javnega prevoza od kraja bivališča do B., tega pa ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje. Poleg tega ni bilo ugotovljeno, koliko časa je izvedenec porabil za čas potovanja na sodišče in nazaj. Sodišče ne pojasni, zakaj naj bi bilo mnenje izvedenca zahtevno, pri čemer tožena stranka meni, da je bilo to mnenje nezahtevno. Izvedenec v dopolnitvi mnenja tudi ni povedal ničesar novega in o zadevi ni na obravnavi podal nobenih novosti in dopolnitev. Ker je bilo njegovo prvotno mnenje pomanjkljivo, mu tudi zato ne pripadajo nobeni stroški za dopolnitev tega mnenja. Njegovo mnenje ni bilo pripravljeno strokovno ustrezno, zato bi mu pripadala kvečjemu nagrada za izdelavo nezahtevnega mnenja. Sodišče prve stopnje pa je z vabljenjem izvedenca na glavno obravnavo povzročilo tudi nepotrebne stroške, saj ga je vabilo iz kraja, ki je skoraj 200 kilometrov oddaljen od A.. Zato teh stroškov tožena stranka ne more nositi. Na načelo ekonomičnosti se je tožena stranka sklicevala že pred zaslišanjem izvedenca. Ker je napačno obračunana in odmerjena nagrada ter stroški, so napačno odmerjeni tudi prispevki. Glede na zgoraj navedeno bi moral založeni predujem zadoščati za stroške in nagrado izvedenca.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložen oziroma ker se ga ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicevalo na konkretne določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 88/2010 in nadalj.), ki opredeljujejo vsako od posameznih postavk nagrade za ustno podajanje mnenja (priprava na ustno podajanje zahtevnega mnenja, ustno podajanje mnenja v točno določenem času, čas potovanja na sodišče in nazaj ter potni stroški oziroma kilometrina). Pri tem je upoštevalo priglašene stroške po stroškovniku, ki ga je sodni izvedenec v zvezi z ustnim podajanjem svojega mnenja vložil v spis (stroškovnik na list. št. 135), tako da pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi določbo četrtega odstavka 47. člena Pravilnika, iz katere izhaja, da je zahtevnost izvida in mnenja odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, časa, ki ga je imel izvedenec na razpolago za pripravo ter od kompleksnosti in vrste zadeve. Prav tako je upoštevalo 52. člen Pravilnika, ki posebej ureja nagrado za ustno podajanje izvida in mnenja (predmet izpodbijanega sklepa je odmerjena in priznana nagrada za ustno podajanje mnenja in potni stroški izvedenca).

6. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, ker v izpodbijanem sklepu ni še posebej zavrnilo višjih priglašenih stroškov kilometrine. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje izvedencu priznalo kilometrino v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov, kar je skladno s petim odstavkom 41. člena Pravilnika, medtem ko je sodni izvedenec priglasil kilometrino ob upoštevanju 15 % cene tega bencina.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izvedenec ustno podal zahtevno mnenje in izvid, ki ga je kot takega opredelilo že v svojem sklepu opr. št. I Pd 3048/2013 z dne 12. 1. 2016, s katerim je odločalo o nagradi za izdelavo pisnega izvedenskega mnenja (zoper navedeno odločitev se sicer tožena stranka niti ni pritožila). Oceno o zahtevnosti mnenja je sodišče prve stopnje podalo na podlagi kriterijev iz četrtega odstavka 47. člena Pravilnika, te ocene pa tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da ni šlo za zahtevno izvedensko mnenje, ne more uspešno izpodbiti. Ker je imela tožena stranka pripombe in ugovore na pisno izvedensko mnenje sodnega izvedenca (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 25. 1. 2016) je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izvedlo dokaz z neposrednim zaslišanjem sodnega izvedenca. Na odločitev sodišča prve stopnje za zaslišanje izvedenca pa ne more odločilno vplivati dejstvo potnih stroškov, do katerih je izvedenec upravičen na podlagi 41. člena Pravilnika. Ker je prišlo do zaslišanja sodnega izvedenca zaradi ugotavljanja utemeljenosti pripomb tožene stranke na pisno izvedensko mnenje, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora tožena stranka nositi tudi stroške prihoda sodnega izvedenca na sodišče. 8. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da se sodnemu izvedencu povrnejo potni stroški za prihod na narok ob upoštevanju kilometrine. Po četrtem odstavku 41. člena Pravilnika se izvedencu prizna kilometrina (za razdaljo po najkrajši poti od kraja njegovega prebivališča do sedeža sodišča) le v primerih, če prevoz z javnim prevoznim sredstvom ni na razpolago, če bi bila uporaba javnega prevoznega sredstva glede na okoliščine neprimerna, oziroma če višina stroškov ni višja od uporabe javnega prevoznega sredstva. Glede na to, da niti iz vloženega stroškovnika sodnega izvedenca niti iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bili za priznanje kilometrine izvedenca izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 41. člena Pravilnika, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in sodnemu izvedencu priznalo potne stroške v skladu s prvim in tretjim odstavkom 41. člena Pravilnika. Ker znaša po poizvedbah pritožbenega sodišča, opravljenih na avtobusnih postajah v A. in v C., cena avtobusne povratne karte na relaciji C. - A. - C. 22,40 EUR, je sodni izvedenec upravičen do povrnitve potnih stroškov v navedenem znesku (in ne v višini 33,65 EUR, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje).

9. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijani del sklepa spremenilo tako, da je kot pravilne upoštevalo potne stroške v višini 22,40 EUR. Glede na to je znesek, do katerega je sodni izvedenec upravičen za ustno podajanje mnenja, znižalo na znesek 310,40 EUR, tej ugotovitvi je prilagodilo tudi prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevek za zdravstveno zavarovanje in znesek, ki ga je dolžna doplačati tožena stranka zaradi poplačila izvedenskega dela. Ob upoštevanju navedenega je bilo treba znižati tudi skupni znesek iz I. in II. točke izreka prvostopenjskega sklepa, katerega plačilo mora izvršiti finančno računovodska služba iz sredstev predujma, ki ga je založila tožena stranka.

10. Pritožbeno sodišče je delno spremenilo izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP. Ker v zvezi s preostalim izpodbijanim delom sklepa niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče preostali del pritožbe tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del prvostopenjskega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).