Jedro

Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Glede na navedeno ji je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ob upoštevanju pravnomočne odločitve v vzorčnem postopku pravilno naložilo, da tožnika za nazaj za vtoževano obdobje vključi v poklicno zavarovanje, sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje s KAD in tožniku na njegov račun pri KAD plača prispevke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožnika prijaviti v poklicno zavarovanje v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja za čas od 3. 7. 2015 do 30. 8. 2016 in od 8. 10. 2018 do 31. 12. 2019 ter s Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d. (KAD) skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za nazaj, in sicer za čas od 3. 7. 2015 do 30. 8. 2016 po prispevni stopnji 9,25 % in za čas od 8. 10. 2018 do 31. 12. 2019 po prispevni stopnji 8,4 % od bruto plače tožnika ter za navedeno obdobje na njegov osebni račun pri KAD plačati prispevke. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 460,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje v vzorčnem postopku pravnomočno potrjena s sodbo Pdp 451/2022 z dne 15. 9. 2022. V zvezi s to odločitvijo je pravočasno vložila ustavno pritožbo ter podala pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da počaka z odločitvijo do odločbe Ustavnega sodišča RS. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje zaradi vzorčnega postopka, v katerem je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da storitve iz 13. člena Zakona o dimnikarskih storitvah (ZDimS; Ur. l. RS, št. 68/16) predstavljajo vse naloge, ki jih opravlja dimnikar, ni upoštevalo ugovora toženke, da zgolj storitve generalnega čiščenja, odstranjevanja katranskih oblog in rednega čiščenja predstavljajo dela v težkih in zdravju škodljivih pogojih, medtem ko se vse ostale naloge opravljajo v običajnih delovnih pogojih. ZDimS se je začel uporabljati šele leta 2017, medtem ko je Sklep o določitvi del dimnikarjev, ki štejejo s povečanim trajanjem, in o stopnji povečanja dela, stopil v veljavo leta 1978. Storitve, ki jih opravlja dimnikar po 13. členu ZDimS, ne morejo predstavljati dela v težkih in zdravju škodljivih pogojih ter niso enake storitvam, ki jih je dimnikar opravljal leta 1978. V 40 letih so zaradi tehnološkega napredka in modernizacije dimnikarske storitve postale v bistvenem delu zdravju neškodljive, ker se ne opravljajo v težkih in zdravju škodljivih pogojih. Tožnik ni polni delovni čas opravljal izključno dimnikarskih del, kot to določa Sklep o določitvi del dimnikarjev, ki štejejo s povečanim trajanjem, in stopnji povečanja. V zvezi z drugimi deli (kot je voznik avtobusa) je določen delež delovnega časa. Časovna komponenta delovne obveznosti je vezana na ugotovitev, da se morajo znatnejši škodljivi vplivi izraziti v težkih in zdravju škodljivih pogojih, katerim je delavec izpostavljen ves delovni čas. Tega sodišče niti v tem niti v vzorčnem postopku ni ugotavljalo. Za odločitev je bistveno, kakšno delo je tožnik opravljal, in ne na katerem delovnem mestu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je toženka vložila ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 451/2022 z dne 15. 9. 2022 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanjega oddelka v Kranju, IV Pd 91/2020 z dne 16. 11. 2021, izdanima v vzorčnem postopku, ter pobudo za oceno ustavnosti ZPIZ-2, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da Ustavno sodišče RS s sklepom Up-257/23-7, U-I-50/23-5 z dne 29. 9. 2023 ustavne pritožbe ni sprejelo, pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZPIZ-2 pa je zavrglo.

7. Sodišče prve stopnje je skladno z določbama četrtega in petega odstavka 279.b člena ZPP pravilno upoštevalo pravnomočno odločitev v vzorčnem postopku, saj v tem postopku obravnavana zadeva nima bistvenih posebnosti. Toženka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku. Tako so neupoštevne (in tudi neutemeljene) njene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na razmejitev nalog, ki predstavljajo delo v težkih in zdravju škodljivih pogojih, in časa, ko se delo opravlja v teh pogojih, spremembo opravljanja dimnikarskih storitev v 40 letih, spremembo zakonske ureditve tega področja ter primerjavo z drugimi poklici, kot je voznik avtobusa (do katerih se je sicer pravilno opredelilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno upoštevalo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo na delovnem mestu dimnikar poln delovni čas in tako opravljal dela ter naloge oziroma storitve, ki jih 13. člen ZDimS opredeljuje kot naloge, ki jih opravlja dimnikar. Pred uveljavitvijo ZDimS pa je ista dela opredeljeval Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (Ur. l. RS, št. 128/04 in nasl.; 4. člen). Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) veljala zavarovalna doba s povečanjem (12 mesecev za 16 mesecev), kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Glede na navedeno ji je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ob upoštevanju pravnomočne odločitve v vzorčnem postopku pravilno naložilo, da tožnika za nazaj za vtoževano obdobje vključi v poklicno zavarovanje, sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje s KAD po prispevnih stopnjah, navedenih v izreku sodbe, in tožniku na njegov račun pri KAD plača prispevke.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik pa ni priglasil stroškov odgovora na pritožbo.