Jedro

Z izpodbijano odločbo se ni odločalo o pravicah oz. obveznostih tožnice, temveč je šlo za odmero in naložitev davčne obveznosti plačniku davka, družbi A., d.o.o. Tožnica pa po presoji sodišča, kot obrazloženo, tudi ne more uveljavljati svoje pravne koristi s samostojno tožbo zoper izpodbijano odločbo, temveč lahko svojo pravno korist ščiti kvečjemu v upravnem sporu pri plačniku davka.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo, kot je bila naknadno popravljena s cit. sklepom, družbi A., d.o.o. odmeril in v plačilo naložil davek od dohodka iz kapitala od davčne osnove 4.960.200,00 EUR po 25 % stopnji v višini 1.240.050,00 EUR ter pripadajoče obresti po 7 % obrestni meri v višini 541.748,97 EUR, skupaj 1.781.798,97 EUR.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so bile predmet davčnega inšpekcijskega nadzora pri omenjeni družbi okoliščine prikritega izplačila dobička njenim posrednim kvalificiranim družbenikom, med drugimi tudi tožnici. Izplačilo je bilo izvedeno prek druge pravne osebe na podlagi sheme več poslov, ki so bili opredeljeni kot navidezni, da bi si fizične osebe neobdavčeno izplačale dobiček. Šlo je za izplačilo po 7. točki prvega odstavka 74. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, ki je merodajna za obdavčenje po 1. točki četrtega odstavka 90. člena Zakona o dohodnini. Ob upoštevanju navedenega in četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je šlo po ugotovitvah davčnega organa po vsebini za prikrito izplačilo dobička, zato je bil od izplačanih zneskov družbi A., d.o.o. odmerjen davek od dohodkov iz kapitala, saj je plačnik davka po prvem odstavku 58. člena ZDavP-2 oseba, ki v svoje breme izplača dohodke, od katerih se izračunava, odteguje in plačuje davčni odtegljaj.

3.Pritožba družbe A., d.o.o. zoper izpodbijano odločbo je bila z odločbo drugostopenjskega organa šr. DT-499-05-48/2021-6 z dne 30. 9. 2021 zavrnjena.

4.Tožnica je v tem upravnem sporu vložila tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlagala, naj izpodbijano odločbo in sklep o popravi pomote odpravi ter postopek davčnega nadzora št. DT 0610-565/2017 ustavi, družbi A., d.o.o. pa naj Finančna uprava Republike Slovenije vrne preveč plačani davek s pripadki. Podredno je tožnica sodišču predlagala, naj izpodbijano odločbo in sklep o popravi pomote odpravi, zadevo pa vrne toženki v ponovni postopek. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov postopka. V tožbi je navedla, da je sama v postopku, ki je bil voden zoper družbo A., d.o.o., sodelovala kot stranska udeleženka. Zoper izpodbijano odločbo se je tudi pritožila, vendar o njeni pritožbi drugostopenjski organ ni odločil, temveč je bilo odločeno le o pritožbi družbe A., d.o.o. Tožnica je drugostopenjski organ sicer pozvala k odločitvi o njeni pritožbi, glede na potek zakonskega roka pa sme sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. V nadaljevanju tožbe podaja obširne navedbe in dokazne predloge, s katerimi utemeljuje, da je izpodbijana odločba napačna in nezakonita.

5.Tožbo je treba zavreči.

6.V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

7.Pri sodišču teče poleg tega upravnega spora tudi drug upravni spor, ki ga je zoper izpodbijano odločbo sprožila družba A., d.o.o., in sicer pod opr. št. I U 1617/2021. Po naziranju sodišča v tistem drugem upravnem sporu (obvestilo in poziv I U 1617/2021-18 z dne 5. 9. 2024) ima tožnica tam položaj osebe iz tretjega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tj. tretje osebe, ki je v spornem pravnem razmerju udeležena na takšen način, da se odločitev v zadevi opr. št. I U 1617/2021 lahko sprejme samo enotno tudi zanjo. Zato jo je sodišče v tistem drugem upravnem sporu pozvalo, ali želi vstopiti v postopek opr. št. I U 1617/2021, kar je tudi storila.

8.Posledično pa je sodišče v tem upravnem sporu tožnico naknadno pozvalo k izjasnitvi, ali umika tožbo, vloženo v tem upravnem sporu, saj jo bo sicer ob odsotnosti pravnega interesa za vodenje še tega, ločenega upravnega spora zoper izpodbijano odločbo, treba zavreči (poziv I U 1755/2021-9 z dne 27. 9. 2024). Tožnica je sodišču odgovorila, da tožbe zoper izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu ne umika. Pojasnila je, da je tožbo v tem upravnem sporu vložila zaradi molka organa, prav tako pa je že v začetku predlagala, naj se ta zadeva združi v skupno obravnavanje in odločanje z zadevo opr. št. I U 1617/2021, pri čemer vztraja.

9.Po presoji sodišča tožnica ne more vložiti samostojne tožbe zoper izpodbijano odločbo. Izpodbijana odločbo je bila namreč izdana družbi A., d.o.o. kot plačniku davka, ki za naloženo davčno obveznost odgovarja namesto davčnega zavezanca (tj. med drugimi tudi tožnice) po 59. členu ZDavP-2. Ker pa tožnici kot davčnemu zavezancu zaradi dokončnosti davka, odmerjenega plačniku davka, ne bo na voljo drug postopek, v katerem bi lahko uveljavljala ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja (denimo v postopku odmere dohodnine ali obnove odmere dohodnine), je imela možnost sodelovati v postopku izdaje izpodbijane odločbe pri plačniku davka. Tožnica je to možnost tudi izkoristila. To pa hkrati pomeni, da se o izpodbijani odločbi lahko sprejme le ena sodna odločitev, kljub temu, da je bila tožnica udeležena pri postopku izdaje izpodbijane odločbe zoper plačnika davka. Nikakor namreč ne bi bilo mogoče, da bi sodišče z več sodbami, morebiti še celo na različne načine odločalo o isti izpodbijani odločbi, denimo enkrat v upravnem sporu, ki ga je sprožil plačnik davka, drugič v upravnem sporu, ki ga je sprožila tožnica, in tretjič v upravnih sporih, ki so jih sprožili drugi davčni zavezanci. To pomeni, da gre v primeru tožnice in drugih davčnih zavezancev ter plačnika davka kvečjemu za nujno enotno sosporništvo, saj je sodno odločitev o izpodbijani odločbi mogoče sprejeti le enotno za plačnika davka in davčne zavezance.

10.Glede na navedeno se z izpodbijano odločbo ni odločalo o pravicah oz. obveznostih tožnice, temveč je šlo za odmero in naložitev davčne obveznosti plačniku davka, družbi A. d.o.o. Tožnica pa po presoji sodišča, kot obrazloženo, tudi ne more uveljavljati svoje pravne koristi s samostojno tožbo zoper izpodbijano odločbo, temveč lahko svojo pravno korist ščiti kvečjemu v upravnem sporu pri plačniku davka, tj. v upravnem sporu opr. št. I U 1617/2021, zato je treba zaradi pomanjkanja pravnega interesa po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 njeno tožbo v tem upravnem sporu zavreči.

11.Tožničin poziv za združitev te zadeve z zadevo opr. št. I U 1617/2021 te sodne presoje ne spreminja, kajti po 42. členu ZUS-1 je združitev možnost, ki jo sodišče ima zaradi doseganja ekonomičnosti postopka v primeru več ločenih postopkov, seveda, če so podane procesne predpostavke za vsakega od njih. V tožničinem primeru pa, kot obrazloženo, vodenje ločenega upravnega spora zoper izpodbijano odločbo ni mogoče, česar tudi ni mogoče sanirati prek združevanja postopkov.

12.Sklepno pa je treba zavrniti tudi tožničine navedbe, da je tožbo v tem upravnem sporu vložila zaradi molka organa. Kot je razvidno iz povzetka njene tožbe zgoraj, jo tožnica na podlagi fikcije zavrnitve njene pritožbe naperja zoper izpodbijano odločbo (primarno kot tožbo v sporu polne jurisdikcije, podredno pa kot izpodbojno tožbo). Tožnica torej ne vlaga tožbe, s katero bi po 3. alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1 zahtevala, naj sodišče s sodbo organu naloži izdajo oz. vročitev upravnega akta.

13.Sodišče je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka.

14.Glede na to, da je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

Zveza:

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.