Jedro

V izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje je v celoti izpadla obrazložitev glede pravočasnosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, zato sodba nima razlogov o tem odločilnem dejstvu. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za (1) ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2010 nezakonita in da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki, sklenjeno s pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 12. 2008, ni prenehalo z dnem 30. 9. 2010, temveč še traja do pravnomočnosti odločbe sodišča prve stopnje; (2) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino v višini 18 plač, v skupni višini 54.325,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 9. 2010, v roku 15 dni pod izvršbo, ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 30. 9. 2010 dalje priznati pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter ji priznati in vpisati delovno dobo v delovno knjižico, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe; (3) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 30. 9. 2010 do 20. 11. 2013, razen za obdobje od 21. 5. 2012 do 8. 9. 2012 in obdobje od 18. 3. 2013 do 17. 6. 2013, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z mesečno plačo v višini 3.018,07 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse potrebne davke in prispevke in neto znesek izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila ter jo za isti čas prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ v roku 8 dni pod izvršbo; (4) da je tožena stranka dolžna za obdobje od 18. 3. 2013 do 17. 6. 2013 tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z razliko mesečne plače v višini 1.858,08 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse davke in prispevke in neto znesek izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo; (5) da je tožena stranka dolžna za obdobje od 21. 5. 2012 do 8. 9. 2012 tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z mesečno bruto plačo v višini 3.018,07 EUR, od tega zneska odvesti vse davke in prispevke, zmanjšane za 1.061,00 EUR in nato neto znesek izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila v roku 8 dni pod izvršbo; (6) da je tožena stranka dolžna za obdobje od 20. 11. 2013 do 31. 12. 2013 tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z mesečno plačo v višini 3.018,07 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse davke in prispevke, zmanjšane za 100,00 EUR in neto znesek izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo; (7) da je dolžna tožena stranka za obdobje od 1. 1. 2014 dalje tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z razliko mesečne plače v višini 2.718,41 EUR, od tega zneska odvesti vse davke in prispevke in neto znesek izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila v roku 8 dni pod izvršbo; ter (8) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati regres za letni dopust za leto 2011, 2012 in 2013 v višini 2.200,45 EUR s pripadajočimi davki in prispevki, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 734,15 EUR od 1. 7. 2011 dalje do plačila, od zneska 743,15 EUR od 1. 7. 2012 dalje do plačila in od zneska 734,15 EUR od 1. 7. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o (ne)pravočasni odpovedi po šestem odstavku 88. člena ZDR ter o (ne)utemeljenosti odpovednega razloga v smislu drugega odstavka 88. člena ZDR. Odpoved ni podana v zakonitem šestmesečnem roku, kar izhaja iz pisnih dokazil v spisu, predvsem iz dokumentacije, ki jo je predložila tožena stranka, ki je že v letu 2009 iskala novega zaposlenega za delovno mesto, na katerem je delo opravljal tožnik. Zato je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu. Razlogi, ki so navedeni v odpovedi, ne onemogočajo nadaljevanja dela v smislu drugega odstavka 88. člena ZDR. Za uresničevanje pravice do pritožbe je nujna celovita obrazložitev razlogov sodbe, ki je sodba nima. Sodišče je kršilo določbe postopka, ki se nanaša na edicijski zahtevek tožnika po petem odstavku 227. člena ZPP. Ugotovilo je, da je tožnik šele v tretjem ponovljenem postopku prvič specificiral edicijski zahtevek in navedel, katera poročila, ki so vsebovala merljive rezultate dela tožnika v smislu kazalnikov, naj tožena stranka predloži, čeprav se je na kazalnike ..., ..., … in … tožnik skliceval že v pisnem zagovoru. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožena stranka spoštovala edicijski zahtevek, kot ji je bil naložen s sklepom sodišča prve stopnje. Toženi stranki je namreč v ponovljenem postopku naložilo predložitev mesečnih poročil, vendar pa je po pripombah tožnika svoj sklep na obravnavi dne 15. 4. 2014 spremenilo tako, da se je glasil, da predloži mesečna poročila, ki vsebujejo kazalnike ..., ..., ..., ... v roku 30 dni. Navedenega sklepa sodba sploh ne omenja, s čimer je podana tudi že citirana kršitev postopka. Poročil in zahtevanih kazalnikov tožena stranka ni predložila. Glede na to, da v spisu obstajajo številni dokazi, ki so jasno potrjevali neresničnost navedb, je tožnik zahteval uporabo petega odstavka 227. člena ZPP. Poizvedovanje pri matični družbi A. je podredno predlagal le v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva, torej kršitvijo edicijske dolžnosti, iz razlogov sodbe pa je razbrati, da je sodišče ta predlog razumelo kot poizkus pridobitve zahtevane dokumentacije, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v nasprotju z vlogami tožnika. S podatki, ki jih je posredovala matična družba, so se kot neresnične izkazale navedbe tožene stranke, da podatkov ne more predložiti ter da kazalnikov ni v mesečnih poročilih. Zato bi edicijsko zahtevo lahko tožena stranka izvršila vsaj delno, pa je ni. Sodišče bi moralo šteti za dokazano, da so v primerjavi kazalnikov, s katerimi se je merilo tožnikovo delo, rezultati tožnika primerljivi ali boljši od rezultatov v drugih državah, v katerih posluje koncern B. Ob takšni ugotovitvi pa je težko govoriti o nesposobnosti, nestrokovnosti ter tudi nesamoiniciativnosti pri delu tožnika in to ne glede na to, da mu slabih kazalnikov tožena stranka v odpovedi ni očitala. Če tožnik ne bi bil sposoben opraviti svojega dela kot vodja operative, bi se to nedvomno moralo kazati v merljivih rezultatih njegovega dela. Glede ugotovitev, da tožnik določenega sklopa nalog iz pogodbe o zaposlitvi sploh še ni začel opravljati, navaja, da so ugotovitve sodišča v tem delu v nasprotju s trditveno podlago tožene stranke oziroma jo presegajo. Sodišče je ugotovilo dejstva, ki jih tožena stranka med postopkom ni zatrjevala. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage je bilo v tem sklopu tožniku dejansko onemogočeno sodno varstvo, saj tožena stranka očitkov sploh ni konkretizirala, še manj pa zatrjevala. V zvezi s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava navaja, da bi morala tožena stranka, glede na to, da so se delovni rezultati merili, izoblikovati objektivne kriterije za presojo dela tožnika. Kršitev materialnega prava je podana v napačni opredelitvi pričakovanih delovnih rezultatov in posledično neustrezni primerjavi med delom tožnika in utemeljenimi pričakovanji tožene stranke. Pravi razlog za odpoved je v tem, da je tožena stranka hotela zamenjati celotno vodstvo, sodišče pa kot razlog upošteva subjektivno oceno dela tožnika. V tem delu je zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Čeprav se je dokazni postopek vodil glede štirih sklopov odpovednih razlogov, ki so navedeni v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišče sodbo utemelji le glede treh sklopov odpovedi, in sicer gre za prekršek z odpadno embalažo, tako imenovanimi „field“ in „info letters“ in neurejenim skladiščem. V zvezi s tako imenovanimi „field“ in „info letters“ iz julija in avgusta 2010 pritožba očita sodišču, da je v tem delu svoje ugotovitve utemeljilo zgolj na podlagi zaslišanja prokurista C.C., ki je izpovedal, da je potrebno korektivne ukrepe na podlagi teh poročil, predvsem „field letters“ izvesti takoj. Tožnik je jasno opredelil svoje aktivnosti v zvezi s temi dokumenti ter izpovedal, da je podal jasna navodila serviserjem, da se ob naslednjih mesečnih servisnih pregledih preverijo in odpravijo pomanjkljivosti, kot je v teh dokumentih zahtevano. Iz „field letter“ - Splošna informacija ... izhaja, da je bil rok za odpravo nepravilnosti dolg nekaj več kot šest mesecev ter da je potrebno pomanjkljivosti preveriti ob instalaciji ali načrtovanju vzdrževalnem obisku. Torej je ugotovitev sodišča kot tudi samo zaslišanje C.C. v izrecnem nasprotju s samim dokumentom, katerega kršenje in nerazumevanje se tožniku očita. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da je tožnik čakal, da bo te naloge opravil nekdo drug ter da ni prevzel iniciative, posredoval informacij nadzornikom, monterjem, serviserjem in organiziral izvedbe, tega pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. V odpovedi namreč ni navedeno, da tožnik ni razumel razlike med „field“ in „info letters“. V zvezi s prekrškom z odpadno embalažo tožena stranka v času poskusne dobe in vse do obiska inšpektorja za ... ni ugotovila nobenega primera tožnikovega nepoznavanja predpisov. To ni bil problem, ki se ga pri njem ne bi dalo odpraviti. Tožnik je namreč povsem sposoben naštudirati relevantno zakonodajo in če tega ni storil, je kvečjemu malomaren in nikakor nesposoben. V zvezi z neurejenim skladiščem pa je dokazna ocena sodišča selektivna, nepopolna in neobrazložena. Tožnik je namreč vse naloge opravljal vestno in samoiniciativno.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in odločitev o stroških postopka v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožba utemeljeno navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o pravočasnosti tožniku podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo tretjič, pri čemer se je tako v prvi sodbi opr. št. I Pd 1282/2010 z dne 15. 12. 2011, ki je bila razveljavljena s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 402/2012 z dne 19. 6. 2012 ter nato v sodbi opr. št. I Pd 840/2012 z dne 26. 10. 2012, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 183/2013 z dne 6. 3. 2013, opredelilo do pravočasnosti odpovedi ter pojasnilo, da je bila odpoved podana pravočasno, v roku 6 mesecev po šestem odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). Glede pravočasnosti je pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 183/2013 navedlo, da ni mogoče slediti tožnikovemu zatrjevanju, da je odpoved podana prepozno, češ da je prekluzivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči takrat, ko tožnik skladiščniku ni dajal navodil, ko je bilo skladišče neurejeno in odkar bi tožnik moral poznati zakonodajo na področju ravnanja z odpadki. V skladu z drugo alineo prvega odstavka 88. člena ZDR, je razlog za odpoved iz razloga nesposobnosti nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Ravno primeri, ki jih navaja tožnik (opustitev nadzora in dajanja navodil podrejenemu, nepoznavanje predpisov), kažejo na to, da prekluzivni 6-mesečni rok od nastanka utemeljenega razloga za odpoved ne more začeti teči s prvim dnem, ko se pokaže, da delavec zaradi nesposobnosti dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, temveč je potrebno šteti podobno kot pri kršitvah storjenih z opustitvijo, da ta rok ne izteče ves čas, ko takšno stanje traja. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 402/2012 zavzelo stališče, da rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ne začne teči že takrat, ko se delodajalcu porodijo prvi dvomi o tem, ali je delavec sposoben dosegati pričakovane delovne rezultate, ali je sposoben pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljati delo za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Navedeno še toliko bolj velja za vodstveno delovno mesto, kakršno je zasedel tožnik, saj pri takšnem delovnem mestu doseganja pričakovanih delovnih rezultatov ni mogoče meriti npr. zgolj na podlagah števila izdelkov na časovno enoto in podobno.

V izpodbijani sodbi je v celoti izpadla obrazložitev glede pravočasnosti odpovedi. Čeprav se je pritožbeno sodišče že dvakrat opredelilo do tega vprašanja, bi morala sodba sodišča prve stopnje vsebovati tudi te razloge, saj sta bili predhodni sodbi sodišča prve stopnje razveljavljeni (sodba sodišča prve stopnje, izdana v drugem sojenju, opr. št. I Pd 840/2012-58 z dne 26. 10. 2012, je bila skupaj s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 183/2013 z dne 6. 3. 2013 razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 144/2013 z dne 10. 12. 2013). Pritožba torej pravilno uveljavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem odločilnem dejstvu. Že iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne glede na razveljavitev pa pritožbeno sodišče, v interesu čimprejšnjega končanja tega spora, odgovarja tudi na preostale bistvene pritožbene navedbe.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje, v nasprotju s tako imenovanim „Field letter“ - ... z dne 6. 7. 2010 (B24), ugotovilo, da bi moral tožnik ukrepati takoj, ker ta listina določa več kot šestmesečni čas rok za izvedbo ukrepov, ki so navedeni v njej. V tem delu ne gre za protispisno kršitev, saj je sodišče prve stopnje to ugotovitev sprejelo na podlagi prepričljive izpovedi prokurista C.C. Poleg tega navedeni dopis določa končni rok, ko navaja, da je treba potencialno prizadeta dvigala pregledati pred januarjem 2011, zato ni podlage za sklepanje, da bi lahko tožnik čakal z aktivnostmi do poteka tega roka. S tem v zvezi tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je dokazna ocena v tem delu najmanj nepopolna, če ne že napačna.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zaključkom, da tožena stranka ni mogla predložiti podatkov, ki jih je potem sodišče prve stopnje poizkušalo pridobiti pri matični družbi A. na D. Tožena stranka je namreč ravnala v skladu s pozivom sodišča prve stopnje ter predložila dokazila (tabela CM2%NEB in tabela CM2%VA (B18) in mesečno poročilo za Slovenijo za november 2009 (B26), s katerimi je razpolagala. Zato je zmotno zavzemanje tožnika, da bi lahko tožena stranka edicijsko zahtevo izvršila vsaj delno. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsebino dokaznega predloga tožnika iz pripravljalne vloge z dne 20. 1. 2011, ki se nanaša na predložitev zapisnikov pregledov rezultatov po posameznih državah. Ta tožnikov dokazni predlog je bil namreč pravočasen, zato je bilo o njem potrebno odločiti v smislu razlogov, ki jih je podalo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 144/2013 z dne 10. 12. 2013. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikovega dokaznega predloga pravilno pozvalo toženo stranko k predložitvi dokazil, s katerimi je tožnik hotel dokazati, da so bili rezultati operativnega dela pri toženi stranki primerljivi z rezultati ali celo boljši kot rezultati vodij operativ v družbah B. oziroma držav ... V zvezi s tovrstnimi tožnikovimi dokaznimi predlogi glede pozivanja tožene stranke k predložiti zapisnikov pritožbeno sodišče pojasnjuje, da temeljijo na njegovem neutemeljenem zavzemanju za to, da bi morala tožena stranka pri podaji odpovedi tožniku upoštevati le objektivne oziroma merljive kriterije, ki bi dokazovali (ne)uspešnost tožnikovega dela.

9. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je namreč tožnik dopuščal neustrezno urejenost skladišča, skladiščniku več mesecev ni dajal nobenih navodil, nadalje ni vedel, da družba E., ki je odvažala odpadno embalažo, ni pooblaščena za to dejavnost, do obiska inšpektorja ni bil seznanjen z Uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, čeprav je Uredba sodila v njegovo delovno področje in je tožena stranka pričakovala, da bo prevzel iniciativo na tem področju. Tudi če bi se torej izkazalo, da rezultati operative pri toženi stranki, ki so merljivi, niso slabši od tistih v primerljivih državah, to ne more vplivati na ugotovitve o nesposobnosti, ki se nanašajo na ugotovitve iz odpovedi, in sicer na (ne)poznavanje področja dela (ravnanje z odpadki, urejenost skladišča, …).

10. Poleg tega se tožniku v odpovedi ne očita nedoseganje primerljivih rezultatov v primerjavi z ostalimi družbi ..., zato bi lahko sodišče prve stopnje izvedbo takega dokaza celo zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s tem v zvezi že v sodbi opr. št. 183/2013 pojasnilo, da zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s pridobitvijo listin v zvezi z meritvami rezultatov poslovanja, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožniku namreč ni bilo očitano, da bi zaradi tega, ker dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno prišlo do poslabšanja rezultatov, ki jih je tožena stranka merila. Doseganje pričakovanih delovnih rezultatov pri vodilnih delavcih se sicer lahko ugotavlja tudi na podlagi uspešnosti poslovanja družbe. Vendar pa to ne more dati odgovora na vprašanja, ali ima delavec tudi vodstvene sposobnosti in iniciativnost, ki se pričakuje na takšnem delovnem mestu, kot ga je zasedal tožnik, ali je npr. sposoben organiziranja in nadziranja dela ter dajanja navodil. 11. Tudi sicer pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na tožnikovo delo in ki so predmet redne odpovedi pogodbe iz razloga nesposobnosti. Ta dejstva so predvsem naslednja: tožnik je dopuščal neustrezno urejenost skladišča in skladiščniku več mesecev ni dajal nobenih navodil; ni vedel, da družba E., ki je odvažala odpadno embalažo, ni bila pooblaščena za to dejavnost; do obiska inšpektorja ni bil seznanjen z Uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, čeprav je ta Uredba spadala v njegovo delovno področje in je tožena stranka od tožnika pričakovala, da bo prevzel iniciativo na tem področju; Ni izvedel vseh takojšnih nujnih popravkov iz „Field letter“ (B26). Že navedene ugotovitve v zvezi z očitki iz odpovedi zadostujejo za presojo, ali je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

12. Zaradi prej obrazložene absolutno bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), saj je ocenilo, da navedene kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Če izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, te pomanjkljivosti ni možno odpraviti s pritožbeno obravnavo. Sodišče prve stopnje se mora opredeliti do vprašanja pravočasnosti izpodbijane odpovedi ter jasno in razumljivo navesti razloge, ki so narekovali odločitev sodišča prve stopnje. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

13. Odločitev o tožnikovih stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.