Jedro

Vprašanje, ali je posojilojemalec kreditno pogodbo podpisal že isti dan ali nekaj dni kasneje, za veljavnost oziroma učinkovanje poroštvene izjave ni odločilno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi VL 84291/2014-I z 20. 6. 2014 v 1. točki izreka razveljavi za glavnico 207,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2014 in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne,

II. v preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožnika sama krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 84291/2014-I z 20. 6. 2014 in toženki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 1.351,90 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ali pa jo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnica vztraja, da poroštvena izjava z 11. 4. 2013 ni veljavna, ker je bila podana, preden je 16. 4. 2013 kreditna pogodba stopila v veljavo. Sodišče je sicer ugotovilo, da je bila tudi kreditna pogodba sklenjena že 11. 4. 2013, kar je tožeča stranka začela zatrjevati kasneje v postopku. V zvezi s tem bi sodišče moralo izvesti dokaze, ki jih je predlagala toženka – jo zaslišati in zaslišati pričo J. D., ki je s tožečo stranko sklenil kreditno pogodbo. Ker je izvedbo dokazov opustilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Pritožnica meni, da tožeča stranka tudi višine zahtevka ni ustrezno izkazala. Z ničemer ni obrazložila, kako je prišla do vtoževanega zneska, zato zahtevka po višini oziroma pravilnosti izračuna ni mogoče preizkusiti. Stališče sodišča prve stopnje, da je bilo trditveno in dokazno breme o tem, koliko je dolžnik že poravnal, na toženki, ker je njegova žena, pa je nesprejemljivo. Procesna pravila so jasna, toženka pa je tudi pojasnila, da ji moževo premoženjsko stanje ni znano.

Glede zahtevka po poroštveni izjavi z 12. 4. 2012 pritožnica vztraja, da je prevzela obveznost z rokom veljavnosti do 12. 4. 2013, ne do 9. 10. 2013. O podaljšanju garancije ni bila obveščena. Tožeča stranka pa je plačilo iz naslova garancije izvršila, ko je veljavnost garancije že potekla. Tudi v zvezi s to pogodbo tožeča stranka po prepričanju pritožnice višine terjatve ni ustrezno izkazala.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O obveznosti, prevzeti s poroštveno izjavo z 11. 4. 2013 (za posojilno pogodbo)

5. Pritožnica sodišču prve stopnje najprej očita, da je z opustitvijo njenega zaslišanja in zaslišanja priče J. D. bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Zavrnitev dokaznega predloga, ki je predlagan za dokazovanje odločilnega dejstva, z vnaprejšnjo dokazno oceno res ni dopustna. Vendar v primeru zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje toženke in omenjene priče ne gre za takšno situacijo. Vprašanje datuma, ko je kreditna pogodba stopila v veljavo (kar želi pritožnica, kot navaja v pritožbi, dokazovati z neizvedenima dokazoma) oziroma dne, ko je posojilojemalec pogodbo podpisal, namreč za odločitev o tožbenem zahtevku ni odločilno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da je toženka podpisala poroštveno izjavo, v kateri je navedeno, da je seznanjena s kreditno pogodbo z 11. 4. 2013, ki ji je bila izročena. Tej ugotovitvi sodišča prve stopnje toženka v pritožbi ne nasprotuje. Prav to pa je bistveno za odločitev o tožbenem zahtevku. V skladu s 1013. členom Obligacijskega zakonika (OZ) poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. Razlog za strožjo obličnost je varstvo poroka pred nepremišljenostjo. Pogoj pisnosti ne pomeni samo, da mora biti izjava poroka pisna, ampak tudi, da mora biti obveznost, na katero se poroštvo nanaša, opredeljena.(1) Če obveznost ni vsebinsko identificirana, poroštvena izjava ne učinkuje.(2) Obveznost je opredeljena, če razkriva vse elemente, pomembne za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti težo in pomen posledic njegove zaveze.(3) Toženka ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila ustrezno seznanjena z obveznostjo dolžnika in da je kreditno pogodbo prejela, ne izpodbija. Vprašanje, ali je posojilojemalec kreditno pogodbo podpisal že isti dan (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje), ali nekaj dni kasneje (kot trdi pritožnica), za veljavnost oziroma učinkovanje poroštvene izjave ni odločilno. Ker je tako, pa je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da zaslišanje toženke in priče J. D. ne bi moglo vplivati na odločitev sodišča. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej ni podana.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu glede višine uveljavljane terjatve. Sodišče prve stopnje je povzelo trditve tožeče stranke o višini posojila in obrestni meri ter višini mesečnih obrokov. Pojasnilo je tudi, da je tožeča stranka v zadnji pripravljalni vlogi transparentno prikazala izračun višine terjatve, kar drži – določno je navedla katera (in kdaj opravljena) plačila je upoštevala. Trditve tožeče stranke so takšne, da omogočajo toženi stranki preizkus pravilnosti upoštevanja plačil in same višine terjatve ter konkretno grajanje višine tožbenega zahtevka. Glede na to je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da toženka s posplošenimi ugovori ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu.

7. Nazadnje je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je trditveno (in dokazno) breme v zvezi s tem, koliko je poravnal glavni dolžnik, na toženi stranki. Ne zato, ker je toženka soproga glavnega dolžnika, ampak zato, ker morajo stranke navesti dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Trditve o (delnem) plačilu dolga so trditve, s katerimi tožena stranka nasprotuje zahtevku za plačilo in torej sodijo v njeno (in ne tožničino) trditveno in dokazno breme.

O obveznosti, prevzeti s poroštveno izjavo z 12. 4. 2012 (za pogodbo o izdaji garancije)

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je pritožnica s poroštveno izjavo izrecno zavezala, da obsega njeno poroštvo tudi morebitno podaljšanje rokov vračila oziroma zapadlosti ali pa druge spremembe pogodbe o garanciji. Takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnica ne izpodbija. Pritožbene navedbe, da poroštvena izjava ne velja več, ker je pogodba o izdaji garancije sprva veljala le do 12. 4. 2013, nato pa je bila podaljšana do 9. 10. 2013, so zato neutemeljene.

9. Pritožnica še trdi, da je tožeča stranka plačilo izvršila po izteku tega roka, kar pa za obstoj njene obveznosti ni odločilno. Bistveno je, ali je upravičenec (v tem primeru P., d. d.) od tožeče stranke pravočasno (torej pred iztekom roka) zahteval plačilo(4). Pritožnica sama trdi, da je plačilo zahteval 30. 9. 2013, kar je nedvomno pravočasno.

10. Pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni izkazala, „kako je prišla do zneska zakonskih zamudnih obresti“, je nesmiseln. Tožeča stranka je pojasnila, kakšna je glavnica in od kdaj je tožena stranka v zamudi. To sta podatka, ki omogočata izračun in preizkus izračuna zakonskih zamudnih obresti.

11. Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede zneska 207,04 EUR, ki potrditvah tožeče stranke predstavlja provizijo. Pritožbeno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe, pa tudi v trditvah tožeče stranke, ne najde podlage za obveznost plačati provizijo in za višino te obveznosti. Zgolj v tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi petega odstavka 358. člena ZPP ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo za glavnico 207,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2014 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

12. V preostalem pritožbene trditve, kot je bilo obrazloženo, niso utemeljene. Podani tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je višje sodišče v tem delu v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

13. Pritožnica je po delni ugoditvi pritožbi uspela z manj kot 2 %, s tako majhnim delom od v pritožbi izpodbijanega, pa do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena. Kljub delni spremembi sodbe je odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških še zmeraj pravilna na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP.

Op. št. (1): V pisni obliki mora biti podana izjava, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika, in identifikacija obveznosti glavnega dolžnika – glej: Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1035. Op. št. (2): VS RS sklep 232/2005 in sodba II Ips 969/2007. Op. št. (3): VS RS sodbi II Ips 879/2009 in II Ips 305/2013. Op. št. (4): Prim. odločbo Višjega sodišča v Ljubljani Cpg 99/1993