Jedro

V pogodbi je bil določen 30 dnevni plačilni rok, na računih pa je naveden 15 dnevni rok. Tožena stranka se je na dogovorjeni 30 dnevni plačilni rok sklicevala v ugovoru zoper sklep o izvršbi, kar je sodišče prve stopnje očitno spregledalo. Tožeča stranka ni imela podlage, da je plačilni rok enostransko spremenila v 15 dnevnega. Zamudne obresti zato niso mogle pričeti teči pred potekom 30 dnevnega roka za plačilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, delno pa se zavrne in se izpodbijana odločba : - v I. točki izreka sodbe spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 109,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2020 dalje do plačila, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 5.279,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2020 dalje do plačila.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo 5.389,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2020 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, ki se nanaša na plačilo 936,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Zaradi delnega umika tožbe je sodišče prve stopnje postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo zneskov 32.126,25 EUR in 464,73 EUR.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena, v preostalem delu ni utemeljena.

5. Spor se je nanašal na plačilo arheoloških raziskav, ki jih je tožeča stranka opravila za toženo. Med strankama je bila sklenjena Pogodba o arheoloških raziskavah na območju izgradnje poslovno proizvodnega objekta št. 2/2019 z dne 16. 7. 2019 (Pogodba). Pogodba je bila sklenjena na podlagi sprejete ponudbe tožeče stranke z dne 8. 6. 2019. Tožeča stranka je za opravljene storitve izstavila računa št. 16/2019 z dne 9. 8. 2019 (zapadlost 24. 8. 2019) in št. 18/2019 z dne 3. 9. 2019 (zapadlost 17. 9. 2019).

6. Arheolog zasebnik izvaja javno službo varovanja kulturne dediščine po pogojih, ki jih predpiše Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), in se jih mora investitor držati. Investitor mora plačati stroške arheologa, pri čemer slednji delo izvaja v javno korist in za račun ZVKDS. Arheolog ima obveznosti v prvi vrsti do ZVKDS oziroma Republike Slovenije, saj je odgovoren za varstvo arheoloških ostalin pred posegi investitorja. Do investitorja ima obveznost dela izvesti in omogočiti nadaljevanje gradnje.

7. Tožena stranka je ugovarjala številu opravljenih ur in da se določene storitve niso opravile oziroma so bile nepotrebne.

8. Sodišče prve stopnje je sledilo tožeči stranki glede števila opravljenih ur. Te izhajajo iz dnevnikov, na njihovi podlagi pa je bil izstavljen račun. Zavrnilo je tudi ugovor tožene stranke, da arheološko dokumentiranje ni bilo predvideno na območju 10.428 m², kjer je bilo zahtevano ročno izkopavanje. Dokumentiranje je namreč obvezno v vseh fazah arheološke raziskave in na celotni raziskovani površini. Brez dokumentiranja končno poročilo ne bi moglo biti sprejeto. Tožena stranka si tudi zmotno razlaga, da je dokumentiranje vezano na delo strojnikov, saj je logično, da človek ne more dohajati stroja in se dokumentiranje izvaja tudi po tem, ko je stroj že zaključil delo. Tožbeni zahtevek je zavrnilo le za čas, ko so bili delavci tožeče stranke na malici, saj stranki nista bili dogovorjeni, da bi ta strošek nosila tožena stranka.

9. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede začetka teka zamudnih obresti, saj je bil v računih določen 15 dnevni plačilni rok, medtem ko je bil v pogodbi določen 30 dnevni rok. V času vložitve predloga za izvršbo drugi račun še ni zapadel, zato je bila izvršba v tem delu neutemeljena, prav tako pa s tem povezani stroški. Višje sodišče ugotavlja, da je v Pogodbi res določen 30 dnevni plačilni rok (6. člen Pogodbe), na računih pa je naveden 15 dnevni rok. Tožena stranka se je na dogovorjeni 30 dnevni plačilni rok sklicevala v ugovoru zoper sklep o izvršbi, kar je sodišče prve stopnje očitno spregledalo. Tožeča stranka ni imela podlage, da je plačilni rok enostransko spremenila v 15 dnevnega. Zamudne obresti zato niso mogle pričeti teči pred potekom 30 dnevnega roka za plačilo. Za račun št. 16/2019 z dne 9. 8. 2019 to pomeni, da je zapadel oziroma bi moral zapasti v plačilo 8. 9. 2019, račun št. 18/2019 z dne 3. 9. 2019 pa 3. 10. 2019. Zakonske zamudne obresti začnejo teči naslednji dan po zapadlosti terjatve. Višje sodišče je ob upoštevanju 288. člena OZ in delnih plačil v zneskih 32.162,25 EUR (27. 9. 2019) ter 464,73 EUR (28. 10. 2020) napravilo nov obračun, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči 6.215,80 EUR, pri tem pa je treba upoštevati še odbitke sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na malico delavcev in znašajo 936,35 EUR. Tožena stranka torej dolguje tožeči 5.279,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2020 dalje do plačila (razlika znese 109,97 EUR).

10. Pritožba ima sicer prav v delu, kjer navaja, da je bila izvršba glede drugega računa neutemeljena, saj je tožeča stranka predlog vložila pred zapadlostjo terjatve. Račun št. 18/2019 z dne 3. 9. 2019 bi glede na zgoraj povedano moral zapasti 3. 10. 2019, zato je bil predlog za izvršbo, vložen 18. 9. 2019, preuranjen. Kljub temu pa to ne vpliva na odmero stroškov izvršbe (ki je bila utemeljena glede računa 16/2019). Znesek sodne takse v izvršilnih postopkih za vložitev predloga za izvršbo je namreč enak ne glede na znesek (55,00 EUR; tar. št. 4011 v Zakonu o sodnih taksah – ZST-1), prav tako pa je nagrada za odvetnikovo delo omejena na 200 točk (tar. št. 31/1 OT). Na odločitev o višini stroškov z vložitvijo predloga za izvršbo vprašanje zapadlosti računa št. 19/2019 torej ni bistveno in ne vpliva na končno odločitev.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na zapadlost računov po potrditvi situacij s strani naročnika, do česar ni prišlo. Res je, da Pogodba med strankama ni bila gradbena pogodba in zato uporaba Posebnih gradbenih uzanc ne pride v poštev. Ne glede na to pa tožeči stranki ni mogoče odrekati plačila zaradi tega ker naročnik (tožena stranka) ni potrdil situacij. Pravico do plačila je tožeča stranka pridobila po opravljenem delu, ki je bilo potrjeno s strani pristojne osebe ZVKDS. Navsezadnje pa tudi tožena stranka očitno sama ne smatra potrjevanja situacij kot pogoja za plačilo, glede na to, da je pretežni del terjatve že poravnala.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede ugotovljenega dejanskega stanja števila opravljenih ur in vrste opravljenih del. Sodišče prve stopnje je v tem pogledu izčrpno obrazložilo svoje zaključke, ki jih sprejema tudi višje sodišče. Pojasnilo je, zakaj ni nujno, da se ure strojnikov ujemajo z urami arheološke ekipe, saj je jasno in to priznava tudi pritožnica, da človek ne more delati enako hitro kot stroj. Pritožbene navedbe v smeri izpodbijanja dejanskega stanja so preveč splošne in pavšalne, da bi z njimi pritožnica uspela. Višje sodišče na ta pritožbeni razlog ne pazi po uradni dolžnosti, zato je breme pritožbe, da določno pojasni, katere vidike dejanskega stanja je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, kakšno bi naj bilo pravilno dejansko stanje in iz katerih dokazov to izhaja. Temu pritožnica ni zadostila. Prav tako je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zakaj je bilo arheološko dokumentiranje potrebno na celotnem območju, predstave tožene stranke, zakaj to naj ne bi bilo potrebno, pa izhajajo iz njenega napačnega razumevanja pojma arheološkega dokumentiranja, na kar je sodišče prve stopnje ustrezno odgovorilo.

13. Nazadnje višje sodišče tudi ne sledi pritožbenim navedbam o neizvedenih dokazih z zaslišanjem tehnikov in delavcev ter zahtevi, da tožeča stranka predloži evidence delovnega časa in obračun ur ter nakazil plač posameznim delavcem. Slednje po presoji višjega sodišča predstavlja neprimeren dokaz, saj evidence delovnega časa in plače delavcev ne morejo služiti ugotovitvi, koliko ur je bilo dejansko opravljenih na območju raziskav. Neutemeljen pa je tudi dokazni predlog po zaslišanju dodatnih prič, saj je sodišče prve stopnje že zaslišalo številne priče, ki so bile prisotne na raziskavah, tako da je v tem pogledu lahko jasno ugotovilo dejansko stanje. Navsezadnje pa, kolikor je razumeti, da pritožnica s tem uveljavlja kršitve postopka (česar sicer ne navaja), višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka takim kršitvam postopka ni ugovarjala na prvi stopnji, kar bi sicer v skladu z 286.b členom ZPP morala storiti. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z izvedencem arheološke stroke (pritožba tu pomotoma navaja izvedenca geodetske stroke), saj tožena stranka dokaznega predloga ni substancirala in ni navedla, kaj z njim želi dokazovati.

14. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba je delno utemeljena, zato je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP). Drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, višje sodišče ni zaznalo.

15. Kljub delnemu uspehu s pritožbo je pritožnica uspela le v neznatnem delu (109,97 EUR). Zato višje sodišče ni poseglo v sklep o stroških sodišča prve stopnje, ker še vedno velja, da je tožeča stranka v postopku skoraj v celoti uspela (tretji odstavek 154. člena ZPP). Iz istega razloga je zato odločilo tudi, da pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).