Jedro

Edino prvotoženec je podal odgovor na tožbo. Zato je utemeljeno, da plača tožnikove stroške le on.

Izrek

1. Pritožbi prvotoženca se delno ugodi ter se znesek stroškov v 2. odstavku izreka izpodbijane sodbe zniža za 1.206,61 EUR in sedaj znaša 1.815,85 EUR. Znesek stroškov začasnega zastopnika v 3. odstavku izreka izpodbijane sodbe pa se zniža za 559,98 EUR in sedaj znaša 836,29 EUR. V ostalem se pritožba zavrne in izpodbijana odločba potrdi.

Tožeča stranka je dolžna prvotožencu povrniti 271,35 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15. dneh po prejemu tega sklepa, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: V tej pravdi je sodišče odločalo o pristnosti oporoke zapustnika J. K.. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da oporoke ni niti napisal niti podpisal zapustnik. Zato je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev neveljavnosti oporoke. V 2. odstavku izreka je prvotoženo stranko zavezalo k plačilu 3.022,46 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. V 3. odstavku pa je stroške začasnega zastopnika deveto do enajsto tožene stranke odmerilo na 1.396,27 EUR.

Proti 2. in 3. odstavku sodbe vlaga pritožbo prvotoženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga spremembo odločitve v izpodbijanem delu, in sicer tako, da bodo stroški naloženi v breme vsem tožencem solidarno.

Pritožnik navaja, da ni mogel vedeti, da oporoka ni pristna. Če bi to vedel, do pravde ne bi prišlo. Oporoko je našel v omari in tako je utemeljeno verjel, da je zapustnikova. Potem ko je grafolog ugotovil nepristnost oporoke, se prvo toženec zahtevku ni več upiral. Odločitev sprejema. Ne sprejema pa odločitve o stroških, saj so vsi toženci nujni sosporniki. Sodišče bi moralo ugotavljati krivdo vseh strank za nastale stroške, ne pa teh pripisati le prvemu tožencu.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvotoženec je edini, ki je vložil odgovor na tožbo in tako podal (nasprotni pravdni) predlog, naj sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Začasni zastopnik deveto do enajsto tožene stranke je podal vlogo, ki je sicer naslovljena kot odgovor na tožbo, čeprav po vsebini to ni. Zahtevku namreč ne nasprotuje, še manj obrazloženo, nasprotno, celo priznava ga. Vsi, razen prvotoženca, so torej v postopku, katerega kontradiktornost je bila vzpostavljena z odgovorom na tožbo prvotožene stranke, nastopali zgolj zato, da jih kot nujne sospornike zajame učinek sodne odločbe. Po stališču pritožbenega sodišča je zato podan položaj iz 4. odstavka 161. člena ZPP (1). Ta določa, da za stroške, ki jih povzročijo posamezni sosporniki s posebnimi pravdnimi dejanji, niso odgovorni drugi sosporniki. Za povrnitev pravdnih stroškov je zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča odgovorna le prvotožena stranka.

Vendar pa je ta dolžna povrniti le tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. To pa so v tej zadevi, v kateri je bilo treba ugotoviti le pristnost oporoke (kar je enodimenzionalno dejansko vprašanje) le stroški, ki se navezujejo na tožbo, na prvi narok, za izvedenino in stroški, ki se navezujejo na drugi narok. K temu je treba dodati še materialne stroške ter pripadajoči DDV. Posebni stroški, ki so bili za pravdo potrebni, pa so tudi stroški začasnega zastopnika. A ne vsi. Odgovora na tožbo, kot je bilo že rečeno, začasni zastopnik v imenu deveto do enajsto tožene stranke ni podal. Za tisti dopis mu tako ni mogoče priznati ničesar. Pritožbeno sodišče je tako od priznanih stroškov začasnega zastopnika odštelo znesek, ki se nanaša na odgovor na tožbo. Stroški so tako nižji za 559,98 EUR ter sedaj stroški začasnega zastopnika znašajo le 836,29 EUR. Od priglašenih stroškov tožeče stranke pa je pritožbeno sodišče sedaj odštelo nepotreben znesek za pripravljalno vlogo in za vlogo z dne 29.12.2009. Neposredne stroške tožeče stranke v višini 646,63 EUR ter stroške za začasnega zastopnika v višini 559,98 EUR, je zato pritožbeno sodišče odštelo od priznanih stroškov v 2. odstavku izreka izpodbijanega sklepa.

Pritožbeno sodišče je torej pritožbi prvotožene stranke delno ugodilo ter izpodbijani sklep v 2. in 3. odstavku spremenilo tako, da je oba zneska ustrezno znižalo. Pooblastilo za odločitev je podano v 3. točki 365. člena ZPP.

Prvotožena stranka je s pritožbo uspela glede zneska 1.206,61 EUR. Od tega zneska ji je pritožbeno sodišče priznalo pritožbene stroške, ki tako znašajo 271,35 EUR. V skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo naj ta, torej ustrezen, delež pritožbenih stroškov prvotoženi stranki povrne tožeča stranka.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).