Jedro

Vrhovno sodišče je glede 90. člena ZDR že sprejelo stališče, da so pomembne razlike v položaju tistih delavcev, ki so še naprej zaposleni pri delodajalcu (pod spremenjenimi pogoji, vendar za nedoločen čas in na ustreznem delu), in tistimi, ki jim je delovno razmerje dejansko prenehalo. Pri prvih ne bo šlo za reintegracijo, saj so pri delodajalcu še vedno zaposleni na podlagi veljavne nove pogodbe o zaposlitvi. Pri drugih pa bo šlo za reintegracijski zahtevek, torej za ponovno zaposlitev pri delodajalcu pod pogoji nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 24. 1. 2005 nezakonita. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 6. 2003 ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji izplačati denarne prejemke iz delovnega razmerja, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do izplačila, na te neto zneske plačati vse prispevke in dajatve, ki od plače gredo, ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo, vse v 8 dneh. Toženi stranki je sodišče prve stopnje naložilo plačilo stroškov postopka tožnice v višini 1164,45 EUR (prej 279.050,00 SIT).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Strinjalo se je z zaključkom v izpodbijani prvostopni sodbi, da samovoljno spreminjanje poslovne odločitve in nepooblaščeno vpisovanje dokumentov v knjigo prispele pošte ni mogoče uvrstiti v okvir razloga nesposobnosti, saj bi ta ravnanja lahko pomenila kršitev pogodbenih obveznosti. Po oceni drugostopnega sodišča tožena stranka ni uspela dokazati, da tožnica ni dosegla pričakovanih rezultatov na področju trženja in sicer doseganja plana na področju strojegradnje in sevalnega ogrevanja za mesec avgust, september in oktober 2004. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi nepravilne (pravilno zmotne) uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je sodišče „nepravilno“ uporabilo materialno pravo na podlagi zmotne presoje, da v primeru tožnice ni šlo za nedoseganje planiranih rezultatov dela. Ugotovitvi drugostopnega in prvostopnega sodišča sta si v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje potrdilo, da tožnica ni dosegala pričakovanih rezultatov dela. Sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj ugotovitev sodišča prve stopnje o nedoseganju plana ni pravilna, temveč je brez utemeljitve zmotno zaključilo, da je tožnica plan dosegala. Sodišče druge stopnje je pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje brez pojasnila spremenilo, zato se tožena stranka v reviziji sklicuje na zmotno presojo dejanskega stanja in kot posledico tega zmotno uporabo materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sta si izrek in obrazložitev sodbe v nasprotju. Sodišče je tudi ugotovilo nezakonitost odpovedi, ne pa tudi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, niti datuma le-tega, kljub temu pa se v 2. točki izreka toženi stranki nalaga obveznost od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Datum tega pravnega dejstva ni ugotovljen, zato je izrek sodbe neizvršljiv oziroma je nasprotje med prvo in drugo točko izreka. Sodišče se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do pravnega dejstva, da je tožena stranka dala tožnici odpoved in hkrati ponudbo nove pogodbe po 90. členu ZDR. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo 90. člena ZDR. Po stališču tožene stranke tožnica ni upravičena do plačila in vseh pravic iz delovnega razmerja, ker je zavrnila ponujeno zaposlitev. Če je že odpoved nezakonita, ponujena zaposlitev pa je ustrezna, bi jo tožnica morala sprejeti. Zaradi odklonitve ustrezne zaposlitve lahko tožnica uveljavlja samo razliko med plačo po odpovedani pogodbi in plačo po ponujeni pogodbi. Tožena stranka predlaga, da se reviziji ugodi in da se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita in se zahtevek tožnice zavrne in podrejeno, da se sodbi razveljavita in se zadevo vrne v novo sojenje.

4. V skladu s 375. členom ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člen ZPP).

7. Tožena stranka uveljavlja v reviziji glede bistvenih kršitev postopka 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da se nižji sodišči nista opredelili do pravnega dejstva, da je tožena stranka tožnici dala odpoved in hkrati ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po 90. členu ZDR, ki je bila ustrezna. Prav tako navaja, da je izrek sodbe neizvršljiv oziroma sta si 1. in 2. točka izreka v nasprotju. Revizijsko sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ker ugotavlja, da je bila odpoved nezakonita in presoja ustreznosti nove pogodbe o zaposlitvi ni bila niti potrebna. Tega tožnica niti ni zahtevala, ker nove pogodbe o zaposlitvi ni sprejela. Zaradi tega je tudi neutemeljen očitek o nasprotju v izreku sodbe. V prvi točki je sodišče ugodilo zahtevku tožnice in ugotovilo, da je odpoved nezakonita, kar pomeni, da delovno razmerje traja in da tožnica utemeljeno zahteva reintegracijo in reparacijo (druga točka izreka). Zatrjevanega nasprotja zato ni mogoče ugotoviti.

8. Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti).

9. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/02) v 88. členu določa razloge za redno odpoved. Po drugi alineji prvega odstavka 88. člena je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (razlog nesposobnosti). Po tretji alineji prvega odstavka 88. člena je razlog za redno odpoved delavcu s strani delodajalca kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). V tretjem odstavku 88. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe iz razloga nesposobnosti ali iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo.

10. Tožnica je kot nezakonito izpodbijala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožena stranka razlog nesposobnosti dokazovala s tem, da tožnica ni dosegala plana na področju trženja, da je samovoljno spremenila poslovno odločitev, ki se tiče plačilnih pogojev pri stranki in da je nepooblaščeno vpisovala dokumente v knjigo prispele pošte. Glede pričakovanih rezultatov za področje trženja in sicer glede doseganja plana na področju strojegradnje in sevalnega ogrevanja, je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da so na tem področju poleg tožnice delali tudi nekdanji direktor tožene stranke in nekdanji šef tožnice, včasih pa tudi drugi komercialisti. Tožena stranka pa ni dokazala, kolikšno realizacijo plana bi morala doseči tožnica sama.

11. Revizija očita razlikovanje med zaključki prvo in drugostopne sodbe glede doseganja planiranih rezultatov tožnice. Ta očitek je neutemeljen. V izpodbijani sodbi je jasno navedeno, da se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da tožnica ni dosegla pričakovanih rezultatov. To pomeni, da sodišče v izpodbijani sodbi ni spreminjalo ugotovitev sodišča prve stopnje, kot to neupravičeno graja revizija, ampak jih je v celoti sprejelo. Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje, da je posledica zmotne presoje dejanskega stanja nepravilna (pravilno zmotna) uporaba materialnega prava. Revizija skuša v obravnavanem primeru, preko zatrjevanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje. Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem ni revizijski razlog po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP.

12. Tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga (to je zatrjevan razlog nesposobnosti) za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega tožena stranka ni dokazala pogoja iz drugega odstavka 88. člena ZDR in sicer, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi za odpoved resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Obstoj teh pogojev – torej tudi utemeljenega razloga - je predpogoj za zakonitost odpovedi. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako nezakonita.

13. Tožnica je zahtevala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in reintegracijo. Tožnici je bila na podlagi 90. člena ZDR ponujena nova pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu prodajni inženir, ki pa je tožnica ni sprejela. Sklicevanje revizije na stališče sodne prakse, da delavec ni upravičen do plačila in vseh pravic iz delovnega razmerja, če je zavrnil ponujeno zaposlitev pri istem ali celo pri drugem delodajalcu, ni utemeljeno. Stališče v izpodbijani sodbi je pravilno in v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Tožena stranka nima prav v delu, ko trdi, da delavec ni upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja, ker ni podpisal ponujene pogodbe. Vrhovno sodišče je glede 90. člena ZDR že sprejelo stališče (sodba in sklep VIII Ips 194/2006 z dne 30. 1. 2007, sodba VIII Ips 524/2007 z dne 13. 1. 2009), da so pomembne razlike v položaju tistih delavcev, ki so še naprej zaposleni pri delodajalcu (pod spremenjenimi pogoji, vendar za nedoločen čas in na ustreznem delu), in tistimi, ki jim je delovno razmerje dejansko prenehalo. Pri prvih ne bo šlo za reintegracijo, saj so pri delodajalcu še vedno zaposleni na podlagi veljavne nove pogodbe o zaposlitvi. Pri drugih pa bo šlo za reintegracijski zahtevek, torej za ponovno zaposlitev pri delodajalcu pod pogoji nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi.

14. Glede na navedeno se revizijsko sodišče strinja s stališčem v izpodbijani sodbi, da če se v sodnem postopku ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavec pa nove pogodbe ni podpisal, lahko delavec utemeljeno zahteva reintegracijo in reparacijo.

15. Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji ni ugodilo, ampak jo je v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.