Jedro

S tem, ko je stranka z začasno odredbo predlagala, da se ji izroči pet dovolilnic CEMT, kar je tožena stranka v upravnem postopku zavrnila z odločbo, katere odpravo zahteva v upravnem sporu, je zahtevala več, kot uveljavlja s tožbo. Za izdajo take začasne odredbe pa v določbah 2. odstavka 69. člena ZUS ni pravne podlage.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 295/99-2 z dne 24.2.1999.

Obrazložitev

V upravnem sporu tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke z dne 4.2.1999, s katero je bilo odločeno, da se ji ne dodeli dovolilnic CEMT za mednarodni prevoz stvari. Hkrati s tožbo je vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, popravek 65/97), s predlogom, naj sodišče toženi stranki odredi, da tožeči stranki dodeli in izroči 5 dovolilnic CEMT za mednarodni prevoz stvari za čas do pravnomočne rešitve upravnega spora. Sodišče prve stopnje je zahtevo zavrnilo. Menilo je, da v tej zadevi, ko gre za odločanje tožene stranke o dodelitvi dovolilnic za mednarodni prevoz, ne gre za takšne vrste pravno razmerje, pri katerem se lahko začasno uredi stanje, kot predlaga tožeča stranka. Časovno obdobje enega leta, za kolikor so podeljene dovolilnice drugim prevoznikom, ne predstavlja takšne vrste trajajočega pravnega razmerja, zaradi katerega bi bilo potrebno začasno urediti stanje do pravnomočne odločitve o tožbi. Po 7. členu Pravilnika o postopku, merilih za delitev in uporabi CEMT dovolilnic (Uradni list RS, št. 79/97) se postopek delitve dovolilnic CEMT opravi ob koncu koledarskega leta za dovolilnice, ki bodo v veljavi v naslednjem koledarskem letu; zato sodišče meni, da ne gre za trajajoče pravno razmerje v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS, temveč le za enkratno dejanje, s katerim tožena stranka odloča o delitvah dovolilnic. Po sami naravi pa odločitev o dodelitvi dodelilnic v mesecu decembru 1998 predstavlja že izvršeno dejanje, saj so dovolilnice že dodeljene in jih drugi prevozniki že uporabljajo; zato začasna odredba, s katero bi se naknadno znova uredilo stanje, ni mogoča. Ker so torej posledice izpodbijane odločitve v konkretnem postopku dodeljevanja dovolilnic že nastale, z začasno odredbo ni mogoče urediti stanja za tožečo stranko, tako kot predlaga v tožbi, ne gre pa tudi za takšno trajajoče sporno pravno razmerje, v katero bi sodišče lahko poseglo tako, da bi izdalo začasno odredbo in z njo dodelilo dovolilnice tožeči stranki.

V pritožbi tožeča stranka izpodbija navedeni sklep sodišča prve stopnje iz vseh razlogov ob smiselni uporabi določb 72. člena ZUS, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je hkrati z vložitvijo tožbe zaradi odprave odločbe tožene stranke z dne 4.2.1999 in plačila odškodnine vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe s predlogom, da se toženi stranki odredi izročitev 5 dovolilnic CEMT, od tega 2 z veljavnostjo v Italiji, 1 z veljavnostjo v Avstriji in 2 z veljavnostjo za tretje države. Meni, da sodišče napačno razlaga določbe 2. odstavka 69. člena ZUS, češ da posamezno koledarsko leto ne pomeni trajajočega pravnega razmerja, odločitev pa je tudi napačno oprlo na določbe 7. člena Pravilnika CEMT. Argument sodišča, češ da so vse dovolilnice že razdeljene in jih drugi prevozniki že uporabljajo in zato naknadna ureditev stanja sploh ni mogoča ali dopustna, nima podlage v dejanskem stanju in ne v veljavnih predpisih. Res je sicer, da je bila delitev dovolilnic CEMT za leto 1999 izvršena že ob koncu leta 1998, vendar to še ne pomeni, da tožena stranka nima več nobene dovolilnice CEMT na razpolago. Celo nasprotno, iz določb 16., 17. in 18. člena Pravilnika CEMT izhaja, da se dovolilnice CEMT lahko tudi odvzamejo, za odvzem pa je pristojna prav tožena stranka. Ker se vsako leto odvzame nekaj dovolilnic, s predlagano začasno odredbo ne bi nastale prav nobene škodljive posledice drugim prevoznikom, ki so dovolilnice že dobili in jih uporabljajo v skladu s predpisi.

Razdelile bi se le dovolilnice, ki jih tožena stranka iz različnih razlogov ima še nerazdeljene. Tožeča stranka je s priloženimi dokazi verjetno izkazala za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice, saj ji bo celo leto 1999 onemogočeno opravljati določene vrste prevozov, kar predstavlja trajajoče pravno razmerje. Začasno odredbo pa se lahko predlaga tudi, če ne gre za trajajoče pravno razmerje, če se ob spornem pravnem razmerju verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. V tej smeri sodišče sploh ni odločalo. O predlaganih dokazih in listinah, ki jih je tožeča stranka predložila, se sodišče ni izjasnilo. Zato je odločba sodišča tako pomanjkljiva, da je ni mogoče niti preizkusiti. Na podlagi navedenega tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in o zadevi samo odloči. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. Zato v primeru, če ni verjetno izkazana potreba, da se uredi stanje glede na pravno razmerje, sodišče zahtevo zavrne, ne da bi posebej ugotavljalo verjetno izkazanost ostalih pogojev.

V tej zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ni verjetno izkazano pravno razmerje, ki bi ga bilo potrebno urediti z začasno odredbo, saj je bila z odločbo, izpodbijano v upravnem sporu, pritožničina zahteva zavrnjena. Že po naravi stvari ni mogoče z začasno odredbo, tako kot je zahtevala pritožnica, začasno urediti stanja. Zahtevala je, da sodišče med upravnim sporom z začasno odredbo za začasno ureditev stanja toženi stranki odredi, da ji izroči 5 dovolilnic CEMT, kar je tožena stranka v upravnem postopku zavrnila z odločbo, katere odpravo zahteva v upravnem sporu. Z začasno odredbo je zahtevala torej prav to, kar ji je bilo v upravnem postopku zavrnjeno. To pomeni, da je zahtevala celo več, kot uveljavlja s tožbo v upravnem sporu. Za izdajo take začasne odredbe pa v določbah 2. odstavka 69. člena ZUS ni pravne podlage.

Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja po 2. odstavku 69. člena ZUS že zato, ker ni verjetno izkazano pravno razmerje, tudi pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na verjetno izkazanost hujših škodljivih posledic, na odločitev ne morejo vplivati. Zato jih sodišče niti ni presojalo.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.