Jedro

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določilo 98. člena DZ in določilo 20. člena DZ, ko je zaključilo, da je takšna zakonska zveza, ki evidentno ne temelji več na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči, vsaj za predlagatelja nevzdržna, zaradi česar je povsem pravilno sledilo predlogu predlagatelja in kljub nasprotovanju nasprotne udeleženke, zakonsko zvezo razvezalo. Ob tem je pravilno pojasnilo, da njegova odločitev ne more biti drugačna kljub dejstvu, da se nasprotna udeleženka ne strinja z razvezo zakonske zveze, saj za nevzdržnost zakonske zveze zadostuje, da samo eden od zakoncev ne more več prenašati zakonske skupnosti, pri čemer pa niti ni pomembno, kateri od zakoncev je nevzdržnost povzročil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v celoti potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo dne 11. 10. 2006 v Celju sklenila A. A., EMŠO: ... in B. B., EMŠO: ... .

2. Zoper ta sklep se je pritožila nasprotna udeleženka, ki sklep izpodbija v celoti brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. V pritožbi sodišču prve stopnje najprej očita kršitev načela materialne resnice, ker ni ugotovilo pravilnega in popolnega dejanskega stanja povezanega z nevzdržnostjo zakonske zveze. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje dne 9. 7. 2021 opravilo prvi narok, ki se ga je udeležila le ona, predlagatelj pa ne, pri čemer je njegova pooblaščenka njegov izostanek opravičila. Nadalje še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku opozorila na težke življenjske okoliščine in opisane okoliščine dokazala s pisno dokumentacijo in posnetki. Sodišču prve stopnje je tudi naznanila, da s strani moža (predlagatelja) doživlja izsiljevanje in izjemno hude zlorabe, ki jih je s priloženimi dokazi tudi izkazala in sicer finančne, socialne in čustvene zlorabe, ki imajo vse znake kaznivih dejanj, t.j. kaznivega dejanja goljufije, namernega razdiranja zakonske zveze z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi iz 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ), kaznivega dejanja izsiljevanja iz 213. člena KZ, kršitve družinskih obveznosti (finančnega zanemarjanja zakonca oz. moževega opuščanja finančne skrbi nasprotne udeleženke) iz 193. člena KZ, kaznivega dejanja napeljevanja k samomoru iz 120. člena KZ, kaznivega dejanja poskusa umora iz 34 in 116. člena KZ, kaznivega dejanja poskusa uboja iz 34 člena KZ in 115. člena KZ, pa tudi prikrivanja protipravno pridobljene premoženjske koristi z zvijačnim razdiranje zakonske zveze, v sodelovanju s starši in prikrivanje protipravno pridobljene premoženjske koristi z zvijačnim razdiranje zakonske zveze, v sodelovanju z notarjem in notarskim pomočnikom iz 217. člena KZ. V nadaljevanju pritožbe nasprotna udeleženka sodišču prve stopnje očita, da bi moralo, ker zakon pojma nevzdržnosti ne opredeljuje, ampak ga sodišče ugotavlja v vsakem primeru posebej, v postopku slediti določbam temeljnega načela materialne resnice in ugotoviti, ali se dejstva podana s strani nasprotne udeleženke skladajo s stvarnostjo oz. ustrezajo objektivnemu resničnemu stanju. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati oba udeleženca postopka in ne samo nasprotne udeleženke, saj je za pravilno in zakonito presojo potrebno zaslišanje obeh strank v postopku, ne le ene glede na to, da mora sodišče delovati po načelu nepristranskosti in vsaki stranki omogočiti varstvo njenih pravic. Sodišču prve stopnje zato očita kršitev načela materialne resnice in tudi pravice do izjave udeleženca po 8. členu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in po 5. členu Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1), saj predlagatelju ni dalo možnosti, da se izjavi o navedbah nasprotne udeleženke. S tem je kršilo osnovne procesne pravice udeležencema, hkrati pa onemogočilo, da bi se kot organ seznanilo z rezultatom ugotovljenega postopka in izjavah oz. izrečenih dejstvih, ki so pomembne za pravilno in zakonito odločitev sodišča. S tem, ko je sodišče opustilo zaslišanje predlagatelja, nikakor ni moglo ugotoviti popolnega in pravilnega dejanskega stanja. Moralo bi izvesti dokazni postopek in preizkusiti vse pravno relevantne navedbe oz. predlagatelja pozvati, naj se opredeli do izjav in dokaznega gradiva priloženega s strani nasprotne udeleženke ter na ta način ugotoviti utemeljenost predlagateljevega predloga za razvezo zakonske zveze. Nasprotna udeleženka poudarja, da je predlagatelj ni seznanil s pravimi razlogi za podan predlog za razvezo in nevzdržnosti razmer, da je njegov predlog za razvezo vedno temeljil na izsiljevanju, saj ji je dal pogoj sprejeti strokovno psihološko oz. psihiatrično pomoč, sicer je vztrajal pri ločitvi. Za tem, ko je ločitev izpeljal in se odselil, pa jo je znova izsiljeval in dal nov pogoj, urediti razdelitev skupnega premoženja, sicer se bo razvezal. Pravega razloga podanega predloga za razvezo in nevzdržnosti razmer pa ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje, kar je celo samo priznalo v 10. točki obrazložitve sklepa, ko je zapisalo, ″da predlagatelj ni zaupal nasprotni udeleženki razlogov svoje stiske″. Če predlagatelj ni zaupal razlogov svoje stiske nasprotni udeleženki in tudi sodišče iz njegovega predloga in pozivov za razvezo ni ugotovilo vzroka za podan predlog, je po njenem mnenju sodišče dolžno po uradni dolžnosti ugotoviti dejansko stanje predlagateljevih okoliščin. S tem, ko je sodišče opustilo zaslišanja predlagatelja, pa ni moglo ugotoviti vzroka predlagateljevih stisk. S kršenjem pravice do izjave udeleženca in temeljnega načela materialne resnice, tako sodišče prve stopnje po oceni nasprotne udeleženke ni moglo dognati dejanskih okoliščin in resničnega vzroka za podan predlog za razvezo. Za ugotovitev, kakšni razlogi so predlagatelja pripeljali do nevzdržnega in čustveno odtujenega razmerja, je izvedba zaslišanja predlagatelja po oceni nasprotne udeleženke nujna, še posebej glede na težo z njene strani predloženega dokaznega gradiva. V skrbi in strahu za življenje svojega moža, in lastno življenje, sodišče nasprotna udeleženka opozarja na njegovo spremenjeno osebnost, ki se je izražala v hudih izbruhih jeze, izsiljevanju, pripisovanje hudega in nenadnem odganjanju od doma. Poudarja, da je vse to v njej vzbudilo strah in negotovost, zato ji je sestra v zaščito kupila solzivec. S tem, ko se je mož zapiral vase, odtujeval in znatno zmanjšal komunikacijo, je nekajkrat izrazil tudi čustvene stiske v smislu žalosti, nemoči in notranje bolečine, pri čemer je nekajkrat rekel, da bo naredil samomor. Glede na njegove vedenjske spremembe in deviantno obnašanje, še posebej pri dogodku povezanem z vlomom v hišo, ko je demoliral ključavnico na vratih in vstopil v prostore brez njene vednosti, je morala nasprotna udeleženka nastaviti nadzorno kamero, saj je bilo videti, da je dostopal do njenega računalnika, ki ga je takrat uporabljala tudi za poslovne namene, in ji verjetno skušal vzeti projektno dokumentacijo za novo hišo in vrt. Del te projektne dokumentacije je izdelala nasprotna udeleženka sama, in je njegovo dejanje razumela kot poseg v njene avtorske pravice. Ti dogodki so ji znova odprli strahove in spomine na spor z njeno taščo, ko ji je v njihovi pisarni namerno uničila del poslovne dokumentacije. Strah pred možem se je vedno bolj večal z mislijo, da so danes demolirana vrata, jutri pa je lahko žrtev nekontroliranega ekscesa sama. Nasprotna udeleženka še poudarja, da skrbi in strahovi niso bili le za njeno življenje, ampak tudi za življenje predlagatelja. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo spremembo osebnosti in njegovega vedenja presojati z vso resnostjo in odgovornostjo, da se ugotovi resnični vzrok sprememb v vedenju, ki so nakazovale tudi na samomorilske težnje. Po njeni oceni bi lahko sodišče za pomoč pri ugotavljanju dejanskega stanja z moževim zdravstvenim stanjem angažiralo tudi izvedenca psihološke ali psihiatrične stroke, da bi se ugotovilo moževo dejansko psihično stanje, in dognalo ali morebiti predlagateljev predlog za razvezo izhaja iz zdravstvenih razlogov ali kakšnih drugih zunanjih dejavnikov (npr. morebitno izsiljevanje ipd.). Z opustitvijo zaslišanja pa je sodišče zakoncema onemogočilo, da bi prišla do jedra težav, ki bi na dan prineslo resnične vzroke za podan predlog za razvezo. Sodišču prve stopnje nasprotna udeleženka očita, da je s tem udeležencema preprečilo možnost do sprave in kratilo njune temeljne procesne pavice, med drugim pa tudi pravice spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva. V nadaljevanju pritožbe nasprotna udeleženka procesne kršitve na naroku dne 9. 7. 2021 očita tudi pooblaščenki predlagatelja, ki je po njeni oceni z odvračanjem od zaslišanja nasprotne udeleženke vršila nedopusten pritisk tako na samo nasprotno udeleženko kot tudi na razpravljajočo sodnico in nedopustno izražala začudenje in nezadovoljstvo, da se zavlačuje z razvezo. Nedopustno je po njenem mnenju izražala tudi stališče, da se mora nasprotna udeleženka čim prej sprijazniti z razvezo in to skozi razpravo večkrat poudarila. Nasprotna udeleženka še izpostavlja, da je sodnica ob pritisku predlagateljeve pooblaščenke, naj opusti zaslišanje nasprotne udeleženke, izjavila, da bo morala glede na izpovedbo in dokazno gradivo nasprotne udeleženke zaslišati tudi predlagatelja. Kot kaže pa je sodnica v vmesnem času, od prvega naroka dne 9. 7. 2021 do sprejetja odločitve o razvezi zakonske zveze s sklepom sodišča z dne 15. 10. 2021, spremenila odločitev, izraženo med razpravo na prvem naroku, saj je bila takrat še trdno odločena izvesti zaslišanje predlagatelja, kot izhaja iz njene izjave moževi pooblaščenki, vendar je kasneje opustila to namero. Ker je sodišče prve stopnje opustilo zaslišanje predlagatelja, je odločitev sprejelo na podlagi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. To po mnenju nasprotne udeleženke nakazuje na njeno zavestno in načrtno opustitev nujnega dejanja, ki je temeljno dejanje vodenja postopkov za dosego pravilne in zakonite odločitve sodišča, kar kaže na to, da je sodnica popustila pritisku k napeljevanju nezakonitega ravnanja predlagateljeve pooblaščenke. Sodišču prve stopnje očita, da je tako svojo odločitev oprlo zgolj na njene navedbe in tako brez zaslišanja predlagatelja, po lastni presoji podalo oceno o nevzdržnosti razmer zakonske zveze. Ker je opustilo zaslišanje predlagatelja, ni moglo ugotoviti resničnega vzroka za podan predlog za razvezo. Ob tem nasprotna udeleženka še poudarja, da sama ves čas nasprotuje razvezi zakonske zveze in z ničemer ne izraža, da so zanjo razmere zakonske zveze nevzdržne. Navaja, da so razmere hude in težke, vendar se z Božjo pomočjo in vodstvom bori in skuša z Božjimi načeli pristopiti k težavam, pri tem pa pomagati tudi svojemu možu. Poudarja še, da si ves čas, od kar je sodišče zaprosila za začasno ustavitev postopka razveze z namenom, da z možem dosežeta spravo, prizadeva k obnovitvi odnosa in ohranitvi zakonske zveze, kar je razvidno tudi iz njenega zadnjega dopisa sodišču z dne 5. 10. 2021. Nasprotna udeleženka meni, da vse to dokazuje, da možu, kljub hudim zlorabam, ne daje povoda za prerekanja in do njega ne goji nobenih negativnih občutkov, sovraštva, maščevalnosti ali podobnih razdiralnih čustev, ampak se trudi v duhu ljubezni in medsebojnega spoštovanja, miru in požrtvovalnosti, obnoviti poškodovan odnos, pri čemer po njeni oceni njun odnos ni tako globoko omajan, da bi izpolnjeval zakonski pogoj nevzdržnosti. Meni, da je omajana predvsem moralna drža predlagatelja, ki ne izbira sredstev za dosego svojih nezakonitih ciljev. O njenem možu ji to pove, da se spopada z izjemno hudo duhovno oslabelostjo oz. nečistočo, saj gre duhovna nečistoča z roko v roki z moralno nečistočo, zato je ne preseneča, da je zapadel v nezakonita ravnanja. Oseba s takšnimi težavami je resno duhovno bolna in potrebuje duhovno pomoč. To je podobno, kot če bi bil zakonec fizično hudo bolan. V tem primeru ne bi rekli, da je njegovo dolgotrajno zdravljenje povezano z nevzdržnimi razmerami, ampak bi se potrudili, ne glede na napore in žrtve, pomagati zakoncu do popolnega okrevanja. Nasprotna udeleženka meni, da je njuna situacija identična, le da gre za duhovno oslabelost, ki pa potrebuje svoj čas za popolno okrevanje. Zato meni, da razveza ni rešitev, ampak bi s tem kvečjemu izdala duhovno bolnega zakonca. Nasprotna udeleženka še navaja, da bi moralo sodišče nemudoma prepoznati čustvene, finančne in socialne zlorabe ter trpinčenje nedolžnega zakonca, kot dejanja za katerimi stojijo prevare in goljufije predlagatelja. Prav tako bi moralo prepoznati izpovedbo pooblaščenke predlagatelja, da ima nasprotna udeleženka psihične težave, kot lažno in pogledati pod površje razmer z globljim uvidom, da gre za načrtni način manipulacije predlagatelja za dosego prevar in goljufij. Če se nedolžen zakonec ob takšnih razmerah še vedno trudi ohraniti odnos in kazati požrtvovalno ljubezen, ne ozirajoč se na trpljenje, bi moralo po oceni nasprotne udeleženke sodišče takoj posumiti, da predlagatelj nima čistih motivov s predlogom razveze. To pa bi moralo sodišče še bolj spodbuditi, da bi izvedlo postopek ugotavljanja dejanskega stanja obeh udeležencev, in tako pridobilo pravilno in popolno dejansko stanje. Če bi sodnica sledila moralnemu stališču vdane ljubezni in zvestobe do smrti med zakoncema, bi po oceni nasprotne udeleženke težila k ohranitvi zakonske zveze in presojanju dejanskega stanja, kar bi jo zaščitilo pred težavami v katerih se je znašla. Sodišču prve stopnje nasprotna udeleženka nadalje še očita, da je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi s tem, ko je v točki 10. obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno interpretiralo njene izjave in skušalo prikazati nevzdržnost razmer na nepravilen način. Pri tem izpostavlja, da sodišče prve stopnje izjavo o predlagateljevi goljufiji poveže s posameznimi okoliščinami iz njunega življenja in pri tem zaključi, ″da vse to nedvomno kaže na globoko omajan odnos, ki izpolnjuje zakonski pogoj nevzdržnosti″. Sodišču prve stopnje pri tem očita, da ne utemelji in pojasni njenih izjav, za kakšne posamezne življenjske okoliščine gre, kar po njeni oceni nakazuje, da sodišče prve stopnje skuša še dodatno potencirati nevzdržnost razmer zakonske zveze, pri tem pa po lastni presoji poda takšno oceno in napačno interpretira izjave nasprotne udeleženke. Nasprotna udeleženka izpostavlja, da se ta napačna uporaba in interpretacija njenih izjav vidi iz točke 10. obrazložitve sklepa, kjer sodišče prve stopnje navaja, ″da se nasprotna udeleženka po svojih lastnih besedah predlagatelja boji, kar je navsezadnje potrdila tudi s svojimi opisnimi dejanji, ko je v bran pred predlagateljem kupila solzivec in celo poklicala policijo, pa čeprav je predlagatelj po poprejšnjem dogovoru z njo, samo vstopil v lastno hišo, da bi prevzel svojo kolesarsko opremo.″ Ta lastni in osebni zaključek sodišča prve stopnje, brez pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, po mnenju nasprotne udeleženke kaže na to, kako je lahkomiselno interpretirala in povezala dve njeni izjavi ter s tem ignorirala močno izražen strah za njeno življenje, ki ga je predstavila s pričanjem na prvem naroku dne 9. 7. 2021. Poudarja, da je med pričanjem večkrat izrazila strah in zaskrbljenost, da ji mož streže po življenju. To je storila s predložitvijo dokazov fotografij pregrade s folijo v hiši (priloga B22), ko je mož v času epidemije nenapovedano vstopil v hišo, in prevzel kolesarsko opremo. To dokazujejo tudi priložena SMS sporočila in telefonski klici. Pri tem pa še poudarja, da je v pojasnilo povedala, da se je resno ustrašila za svoje zdravje, ker imata z možem že dve leti ločeno gospodinjstvo. Iz prepisa zvočnega zapisa posnetka prvega naroka, na str. 3 izhaja, ″da je nasprotna udeleženka kronična bolnica, zato je imela na stopnišču postavljeno pregrado s folijo, če bi slučajno mož zahajal v kletno etažo in da ji ne bi v zgornjo pritlično etažo vnašal virusa″. Sodišču prve stopnje očita lahkomiselnost njegovega stališče do ogrožanja življenja, ki ga je sodnica izrazila v nadaljnjem poteku izpraševanja, ko jo je vprašala, zakaj je poklicala policijo, ona pa ji je odgovorila, da se je ustrašila okužbe z virusom. Sodnica pa je na to odgovorila: ″Pa za to verjetno ne kličemo policije.″ Nasprotna udeleženka izpostavlja še svojo izpoved v zvezi zvezanimi vrvmi in poudarja, da je poleg tega, da ji je predlagatelj večkrat rekel, da je obupan in da želi narediti samomor, zaradi tega, ker teh vrvi ni pospravil, ko jo je zapustil in se odselil, te okoliščine z nastavljeno vrvjo doživljala kot napeljevanje k samomoru. V nadaljevanju svoje pritožbe nasprotna udeleženka še izpostavlja, da ji je predlagatelj stregel po življenju še prej predno je zvezal vrv za samomor in opiše dva primera neustrezno priklopljene prikolice za avto na način, da jo je predlagatelj zgolj položil na kljuko vozila, namesto, da bi jo ustrezno zahakljal. Sodišču prve stopnje pa očita, bi to dejstvo ugotovilo, če ne bi opustilo presoje dokazov danih z njene strani, ko je povedala, da je morala predlagatelja večkrat prijaviti policiji. (ZNP-1, 7. člen). Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti pogledati v zapisnike policije, kjer bi odkrilo to informacijo, vendar iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in razvidne napačne interpretacije izjav nasprotne udeleženke izhaja, da tega ni storilo, kar je huda kršitev in kratenje pravic udeležencem v postopku. V nadaljevanju pritožbe nasprotna udeleženka opisuje še v zvezi s podano izjavo o malomarnem priklopu prikolice na policiji in izraža mnenje, da v postopku pred policijo ni bila slišana. Nasprotna udeleženka sodišču prve stopnje še očita, da ni bilo pozorno na njeno nadaljnjo izjavo, ko je izpovedala prošnjo, naj sodišče posreduje v zadevi in ustavi izsiljevanje ter zlorabe s strani moža, pri tem mu očita še opustitev pomoči glede na to, da je sodnica na njeno prošnjo izjavila, da se izpostavljenih in s strani nasprotne udeleženke zatrjevanih nezakonitosti predlagatelja ne disciplinira v tem postopku razveze zakonske zveze. Sodišču prve stopnje nasprotna udeleženka očita, da vse izpostavljene okoliščine na naroku dne 9. 7. 2021 kažejo na to, da sodnica ignorira dejstvo, da jo mož življenjsko ogroža in izraža svoje mnenje, da je v tem primeru sodišče dolžno po uradni dolžnosti ukrepati in zagotoviti zaščito nasprotni udeleženki. Ker tega ni storilo, nasprotna udeleženka sodnici očita kršitev pooblastila opravljanja poklicne dejavnosti, očita pa ji tudi, da je s takšnim ravnanjem tudi sama ogrozila njeno življenje, saj se je znova izkazal utemeljen sum, da ji mož že petič streže po življenju. To naj bi bilo po navedbah nasprotne udeleženke razvidno iz dogodkov, ki so se začeli odvijati dne 6. 11. 2021, ko je dala popravljati avto. Te dogodke nasprotna udeleženka v nadaljevanju pritožbe tudi obširno opiše. Sodnici nasprotna udeleženka očita, da je z ignoriranjem njenih strahov pred tem, da ji mož streže po življenju in opustitvijo pomoči, padla v zanko sodelovanja z možem pri sumu tega kaznivega dejanja. Nasprotna udeleženka sodišču prve stopnje očita tudi kršitev načela varstva pravic udeležencev po 6. členu ZNP-1 in 7. členu ZUP. To kršitev utemeljuje z navedbo, da mora organ ali uradna oseba opozoriti stranko, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali meni, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice iz materialnega predpisa. Prepričana je, da bi jo bilo sodišče prve stopnje po seznanitvi z njenim finančnim stanjem, ki ji ne omogoča preživetja, dolžno opozoriti na pravice, ki izhajajo iz teh okoliščin, in sicer, da ima zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino. To opozorilo je bilo po prepričanju nasprotne udeleženke nujno, saj se s to pravico zaščiti ranljivega udeleženca v postopku, ki nima zagotovljenih minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Navsezadnje pa se najpogosteje vprašanje preživljanja nepreskrbljenega zakonca ureja v postopku razveze zakonske zveze, zato bi bilo s strani sodnice pričakovati, da bi brez zadržkov nasprotno udeleženko opozorila na pravice do preživnine, vendar sodnica tega ni storila, kljub temu, da je bila seznanjena z dokazi o moževi goljufiji protipravno pridobljene premoženjske koristi z razdelitvijo skupnega premoženja, ko je nasprotna udeleženka ostala brez vsega premoženja in z njenim trenutnim finančnim stanjem. Izpostavlja, da je bilo sodišču naznanjeno, da je brez vsakršnega dohodka, socialne pomoči ali drugega denarnega nadomestila, nasprotna udeleženka mu je tudi povedala, da je mož opustil finančno skrb zanjo in da jo trenutno oskrbujejo z živili in drugimi potrebščinami njeni starši in sestra, pri tem pa se sklicuje tudi na predložene dokaze (bančne izpiske izpred treh mesecev, e - korespondenca z možem o nabavi plina, potrdilo ZZZS z dne 9. 7. 2021). Poudarja tudi, da ima kronične težave z dihali, kar še dodatno oteži iskanje zaposlitve (izkazano z ambulantnim kartonom UKC Maribor z dne 11. 9. 2020 in z dne 11. 12. 2020), njeno finančno situacijo pa je poslabšal izbris iz poklicne zbornice (ZAPS), saj ji je članstvo v poklicni zbornici je zagotavljalo opravljanje dejavnosti, ki ji je predstavljala osnovni vir za preživljanje, vendar zaradi finančne situacije in premoženjskega stanja, ki ji ne zagotavlja zadovoljevanja minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogočajo preživetje, ni zmogla več plačevati članarine, zato tudi dejavnosti ne more več opravljati. Sodišču prve stopnje zato nasprotna udeleženka očita, da ni v celoti preučilo dokazov in jih temeljito presojalo, ampak se sklicuje večinoma na izpovedbe nasprotne udeleženke. Dokazov ni ocenilo in preizkusilo v smislu določb ZNP-1. V obrazložitvi sklepa dokaze samo našteje, se pa ne opredeli do njih z navedbami, katera dejstva štejejo za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov neki dokaz ni bil upoštevan. Če bi sodnica vestno in skrbno razčlenila, analizirala vsak dokaz posebej in primerjala ugotovljena dejstva oz. dokaze med s seboj in naredila sintezo, bi po mnenju nasprotne udeleženke prišla do pravilnega prepričanja o resničnosti dejstva, da je predlagatelj na podlagi izsiljevanja z razvezo, uredil razdelitev skupnega premoženja, pri čemer si je pridobil protipravno premoženjsko korist. Ob tem ponovno izpostavlja ravnanje predlagatelja v zvezi z notarskim zapisom razdelitve premoženja in razloge zaradi katerih notarskega zapisa ni mogla podpisati. Ponovno poudarja, da se je z željo, da ohrani zakon in dober odnos z Bogom odpovedala svojemu delu skupnega premoženja in posebnega premoženja v korist moža, predlagatelju pa očita, da jo je potem, ko po podpisu notarske listine, ni želel vzpostaviti iskrenih, spravljivih odnosov, ogoljufal in oškodoval za najmanj 170.000 EUR. Nasprotna udeleženka zato meni, da vsi dokazi, trenutna stališča in njegova dejanja izpričujejo, da predlagatelj namerno razdira zakonsko zvezo z namenom, da si je pridobil protipravno premoženjsko korist. To je prevara oz. goljufija zoper ureditev zakonske zveze, ki jo sodišče družinskega sodstva ne bi smelo dopustiti in pri njej ne bi smelo sodelovati. Z opustitvijo presoje dokazov je sodišče prve stopnje zato po mnenju nasprotne udeleženke kršilo že četrto temeljno načelo vodenja postopka iz 10. člena ZUP. S tem, ko je sledila predlogu predlagatelja, ne da bi ugotovilo, kakšen je dejanski vzrok nevzdržnosti zakonske zveze, je sodnica po prepričanju nasprotne udeleženke zapadla v sodelovanje in prikrivanje kaznivih dejanj predlagatelja in sicer sodelovanje oz. soodgovornost pri sumu poskusa uboja, sodelovanje pri goljufanju namernega razdiranja zakonske zveze kot zakonske ureditve, pri čemer si je mož pridobil veliko protipravno premoženjsko korist in prikrivanje moževega pridobljenega protipravnega premoženja. Glede na to, da je zaslišanje udeležencev in ugotavljanje dejanskega stanja ena osnovnih, temeljnih in najpomembnejših procesnih dejanj v postopku za ugotavljanja dejstev in vseh okoliščin, sodišču prve stopnje nasprotna udeleženka zaradi njegovih opustitev očita grobo kršitev, ki kaže na namerno izvajanje nezakonitosti sodnice. Meni še, da je s kršitvijo procesnih pravic udeležencev, sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z interesi udeležencev in varstvu pravic udeležencev in v postopku ravnalo nezakonito. Skladno z ZNP-1 in ZUP mora organ oz. uradna oseba ugotoviti materialno resnico po uradni dolžnosti. To načelo je kršeno, če je dejansko stanje napačno, zmotno, pomanjkljivo, nepopolno ugotovljeno. Nepopolno ali napačno ugotovljeno dejansko stanje, pa pomeni nezakonitost izpodbijanega sklepa in je razlog za njegovo izpodbijanje in odpravo.

3. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je iz povzetka pritožbe nasprotne udeleženke izpustilo številne citate iz Svetega pisma.

4. Na pritožbo nasprotne udeleženke je predlagatelj odgovoril, v svojem odgovoru pa se zavzema za njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu s 350. in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1) sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. V tej nepravdni zadevi je predlagatelj vložil predlog za razvezo zakonske zveze in pri tem navajal, da je postala zanj zakonska zveza, ki sta jo udeleženca tega postopka sklenila dne 11. 10. 2006 v Celju, nevzdržna, saj sta se udeleženca odtujila in zato v zakonski zvezi ne želi več vztrajati. Udeleženca nimata skupnih mladoletnih otrok, njuno zadnje skupno bivališče je bilo na naslovu ... 51, ..., odkoder se je odselil v mesecu juliju 2019 in od takrat življenjska skupnost udeležencev ne obstaja več.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavlja določilo 98. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanj: DZ), ki določa, da sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze, če je zakonska zveza iz katerega koli razloga nevzdržna. Pravilno je kot podlago za svojo odločitev uporabilo tudi določilo 20. člena DZ, ki določa, da zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. 9. Po izvedenem dokaznem postopku1 je sodišče prve stopnje v točki 10. obrazložitve izpodbijanega sklepa zaključilo, da zakonska zveza udeležencev tega nepravdnega postopka ne sloni več na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči kot temeljev zakonske zveze, ki jih določa 20. člen DZ. Ugotovilo je, da predlagatelj in nasprotna udeleženka živita ločeno že od dne 8. 7. 2019, da predlagatelj ni zaupal nasprotni udeleženki razlogov svoje stiske, da se nasprotna udeleženka čuti prevarano na finančnem področju s strani predlagatelja in da trenutno ne zaupa predlagatelju, da se predlagatelja nasprotna udeleženka boji, da predlagatelj nasprotni udeleženki ne vrača ljubezni. Kljub dejstvu, da se nasprotna udeleženka ne strinja z razvezo zakonske zveze, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom sledilo predlogu predlagatelja in zakonsko zvezo razvezalo, saj je zaključilo, da za nevzdržnost zakonske zveze zadostuje, da samo eden od zakoncev ne more več prenašati zakonske skupnosti, pri čemer pa niti ni pomembno, kateri od zakoncev je nevzdržnost povzročil. Predlagatelj je v konkretnem primeru jasno izrazil, da ne želi nadaljevati takšne zakonske zveze, ki po oceni sodišča prve stopnje tudi izpolnjuje zakonski pogoj nevzdržnosti.

10. Nasprotna udeleženka na več mestih sodišču prve stopnje očita kršitve določb Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Do teh njenih navedb pa se pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo, saj ta nepravdni postopek ni potekal po procesnih določbah ZUP, temveč po procesnih pravilih, ki jih določa ZNP-1, ta pa v 42. členu napotuje tudi na subsidiarno in smiselno uporabo določb ZPP, zato so za odločitev o njeni pritožbi pravno relevantne le pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitve procesnih pravil ZNP-1 in ZPP.

11. Pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka se nanaša le na postopkovne kršitve, ki jih v postopku zagreši sodišče, ne pa morebitne postopkovne kršitve samih strank oziroma udeležencev postopka in njihovih zastopnikov oziroma pooblaščencev, saj je vodenje postopka in morebitno sankcioniranje strank/udeležencev postopka, ki kršijo postopkovna pravila, v rokah sodišča, zato so pravno neupoštevne vse tiste pritožbene navedbe nasprotne udeleženke, v katerih izpostavlja številne procesne kršitve, ki naj bi jih v tem nepravdnem postopku zagrešila pooblaščenka predlagatelja.

12. Za odločitev v tej pritožbeni zadevi so pravno nepomembne tudi obširne pritožbene navedbe nasprotne udeleženke, v katerih navaja niz kaznivih dejanj, ki naj bi jih zoper njo kot oškodovanko storil predlagatelj in njene pritožbene navedbe, v katerih sodišču prve stopnje in razpravljajoči sodnici očita opustitev ukrepanja (podaje kazenskih ovadb oziroma naznanitve kaznivih dejanj organom pregona) po uradni dolžnosti ob zaznavi domnevnih kaznivih dejanj, ki naj bi jih predlagatelj storil na račun nasprotne udeleženke, saj na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa vse te domnevne opustitve sodišča prve stopnje niso imele nobenega vpliva in zaradi njih ni podana niti absolutna niti relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (1. in 2. odstavek 339. člena ZPP).

13. Tudi v nepravdnem postopku, glede na smiselno in subsidiarno uporabo določb ZPP, veljajo temeljna načela, ki jih ureja ZPP. Med temi temeljni načeli sta najpomembnejši načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP) in razpravno načelo (7. člen ZPP, tudi 212. člen ZPP), v nepravdnem postopku pa v določenih primerih tudi preiskovalno načelo, ki pa je v skladu s 7. členom ZNP-1 omejeno na postopke, ki se lahko začnejo po uradni dolžnosti, ali če gre za varstvo pravic oseb iz 2. odstavka 6. člena tega zakona, t.j. otrok in oseb, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugih okoliščin niso sposobne, da bi same skrbele za svoje pravice in interese. Načela materialne resnice sicer niti ZNP-1 niti ZPP ne omenjata več kot temeljnega načela postopka, kljub temu pa ima tudi to načelo še vedno svoje mesto v pravdnem postopku in posledično tudi v nepravdnem postopku, kar se odraža predvsem v določbi 8. člena ZPP, t.j. v okviru metodološkega napotka dokazne ocene. Tako kot pri vseh ostalih temeljnih načelih postopka, tudi za to načelo velja, da se lahko nanaša zgolj in samo na pravno odločilna dejstva v posamezni zadevi. Katera dejstva so v posamezni zadevi pravno odločilna, je odvisno od materialnega prava, ki ga je v konkretnem primeru uporabiti kot pravno podlago. V primeru kot je obravnavani, je v skladu z 98. členom DZ, ki predstavlja materialno pravno podlago in določa, da sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze, če je zakonska zveza iz katerega koli razloga nevzdržna, pravno odločilno dejstvo ugotovitev, da je zakonska zveza vsaj za enega od zakoncev nevzdržna, pri čemer pa, glede na to zakonsko določbo, razlog za nevzdržnost zakonske zveze ne predstavlja pravno odločilnega dejstva, saj lahko gre za kateri koli razlog. Takoj, ko sodišče ugotovi vsaj en razlog, zaradi katerega je zakonska zveza nevzdržna, mu morebitnih drugih razlogov ni potrebno več ugotavljati, zato so neutemeljeni očitki nasprotne udeleženke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo materialne resnice, ker ni ugotavljalo še drugih, po mnenju nasprotne udeleženke pravih, razlogov za nevzdržnost zakonske zveze. Ker v tej zadevi ni šlo za enega od postopkov, ki se lahko začnejo po uradni dolžnosti, udeleženca pa tudi ne spadata v kategorijo oseb, ki so deležni posebnega varstva v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZNP-1, so neutemeljeni tudi očitki nasprotne udeleženke, da bi moralo pravi razlog nevzdržnosti zakonske zveze in nagibe, ki so pri vložitvi predloga za razvezo vodili predlagatelja, ugotavljati po uradni dolžnosti in po potrebi izvesti tudi dokaze po uradni dolžnosti, denimo izvesti dokaz z izvedencem psihološke oziroma psihiatrične stroke, vse z namenom zaščite varstva pravic udeležencev tega postopka. Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati niti kršitve načela materialne resnice niti kršitve preiskovalnega načela (7. člen ZNP-1 v povezavi z 2. odstavkom člena 6 ZNP-1), posledično pa ni zagrešilo niti relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, niti ni nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejanskega stanja, kot mu to neutemeljeno očita nasprotna udeleženka v pritožbi.

14. Prav tako neutemeljeni so tudi očitki nasprotne udeleženke, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo varstva pravic udeležencev iz 1. odstavka 6. člena ZNP-1, ki določa, da si morajo sodišče, udeleženci in druge osebe, ki sodelujejo v postopku, ves čas postopka prizadevati, da se pravice in pravni interesi udeležencev čim prej ugotovijo in zavarujejo, s tem, ko je ni poučilo o pravici, da lahko glede na njene osebne okoliščine, še zlasti finančno stanje, od drugega zakonca (predlagatelja) zahteva preživnino. Kršitev tega načela bi lahko predstavljala zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ta pa je podana samo v primeru, če je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe oziroma v tem primeru sklepa. Kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost tega konkretnega sklepa, pa nasprotna udeleženka v svoji pritožbi ni pojasnila, čeprav je na njej to trditveno breme. Pritožbeno sodišče pa ob tem le še izpostavlja, da v skladu s 3. odstavkom 85. člena ZNP-1 s sklepom o predlogu za razvezo zakonske zveze sodišče odloči tudi o preživljanju zakonca, samo v primeru, če je bil v postopku tak predlog podan, v skladu s 1. odstavkom 100. člena DZ pa lahko nepreskrbljeni zakonec, ki nima sredstev za preživljanje in brez svoje krivde ni zaposlen, od drugega zakonca zahteva preživnino tako v postopku za razvezo zakonske zveze, kot tudi s posebno tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu od pravnomočno razvezane zakonske zveze. To pa pomeni, da lahko to svojo pravico nasprotna udeleženka, če meni, da je do nje upravičena, še vedno uveljavlja tudi v posebnem postopku.

15. Nasprotna udeleženka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do izjave udeleženca postopka (kršitev 5. člena ZNP-1), saj predlagatelju ni dalo možnosti, da se izjavi o navedbah nasprotne udeleženke, ker je zaslišalo le nasprotno udeleženko, ne pa tudi predlagatelja. V skladu z ustaljeno sodno prakso se namreč stranka postopka ne more uspešno sklicevati na kršitev, ki naj bi bila domnevno storjena na škodo druge stranke v postopku. S temi pritožbenimi navedbami nasprotne udeleženke smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

16. Ker v skladu z 1. odstavkom 262. člena ZPP zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi, prav tako pa se stranke tudi ne more prisiliti k izpovedbi, nasprotna udeleženka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem predlagatelja zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

17. Povsem nekonkretiziran je očitek nasprotne udeleženke, da sodišče prve stopnje ni v celoti preučilo dokazov in jih temeljito presojalo, da se sklicuje večinoma na izpovedbo nasprotne udeleženke, da dokazov ni ocenilo in preizkusilo v smislu določb ZNP-1, da je dokaze samo navedlo, ni pa se do njih opredelilo, da dokazov ni vestno in skrbno razčlenilo, da ni analiziralo vsakega dokaz posebej in primerjalo dokaze med s seboj in naredilo sinteze, saj ne pojasni, točno katerih dokazov sodišče prve stopnje naj ne bi dokazno ocenilo, zato teh njenih pritožbenih očitkov pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, posledično pa ni mogoče zaključiti, da bi zaradi neustrezne dokazne ocene sodišče prve stopnje nasprotni udeleženki kršilo pravico do izjave in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ni mogoč zaključek, da bi s svojo dokazno oceno sodišče prve stopnje kršilo metodološki napotek dokazne ocene iz 8. člena ZPP in na takšen način zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

18. Formalni okviri proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Vsem navedenim kriterijem izpodbijani sklep nedvomno ustreza. Sodišče prve stopnje je temeljito in natančno analiziralo tako izpoved nasprotne udeleženke kot tudi ostale izvedene listinske dokaze, pri čemer je glede na naravo zadeve povsem pravilno in upravičeno posebno in največjo pozornost posvetilo prav dokazu z izpovedbo nasprotne udeleženke. Njeno izpoved je v točki 9. obrazložitve izpodbijanega sklepa po oceni pritožbenega sodišča povsem korektno povzelo v za odločitev v tej zadevi bistvenih delih, jo pravilno dokazno ocenilo in ji pravilno tudi v celoti sledilo. Po oceni pritožbenega sodišča drugačno razumevanje izpovedi nasprotne udeleženke, kot ga je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo sodišče prve stopnje in drugačna dokazna ocena tega izvedenega dokaza, ni možna. Pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje in s tem ugotovljenega dejanskega stanja nasprotna udeleženka ne more izpodbiti z lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, s sklicevanjem le na določene in posamezne dele svoje izpovedbe, s podajanjem lastne razlage svoje izpovedi in njenim širjenjem in dopolnjevanjem s ciljem pojasniti, kaj je z njo v resnici želela povedati.

19. Pritožbene navedbe, v katerih nasprotna udeleženka navaja še dejstva in dogodke, ki so nastali po zaključku glavne obravnave in po izdaji sklepa sodišča prve stopnje, pa so v skladu s 337. členom ZPP nedopustne pritožbene novote. V skladu z 29. členom ZNP-1 namreč lahko udeleženci nepravdnih postopkov vselej navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le do izdaje odločbe, s katero se konča postopek na prvi stopnji, pa še to le, če so v korist oseb iz 2. odstavka 6. člena tega zakona, za navajanje novih dejstev na pritožbeni stopnji pa v skladu s 34. členom ZNP-1 velja, da sme pritožnik vselej navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če so v korist oseb iz 2. odstavka 6. člena tega zakona, za vse preostale nepravdne zadeve pa veljajo enake omejitve, kot za vse ostale zadeve v skladu s 337. členom ZPP. Tudi za tovrstne postopke tako po presoji pritožbenega sodišča, takšna pa je tudi večinska sodna praksa2, velja, da sodišče o sporu med strankama odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Zato dopustne pritožbene novote tudi ob določbi 29. in 34. člena ZNP-1 lahko predstavljajo le tista dejstva, ki so v tem času že obstajala, pa jih stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, ne pa dejstva, ki so nastala šele kasneje. Kasneje nastalih dejstev učinek pravnomočnosti ne more zajemati. Zato ob navedenem že iz tega razloga v pritožbi navedenih novih dejstev, navedenih kot ius novorum, pritožbeno sodišče ne more upoštevati kot dopustnih pritožbenih novot, še zlasti upoštevaje dejstvo, da udeleženca tega postopka ne sodita v kategorijo oseb, ki so v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZNP-1 deležne posebnega varstva.

20. Na podlagi vestne in skrbne dokazne ocene je tako po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje povsem pravilno in popolno ugotovilo za to zadevo vsa pravno odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, ki so dokazno podprte, temelječe predvsem na izpovedi nasprotne udeleženke3, v točki 10. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je nasprotna udeleženka že v svojih navedbah, podanih na naroku dne 9. 7. 2021, pojasnila sodišču, da so se med njo in predlagateljem dogajale hude stvari v zvezi z delitvijo skupnega premoženja, da jo je predlagatelj dobesedno ogoljufal in da ne soglaša z razvezo zakonske zveze, ker bi s tem podali predlagatelju samo potuho, nakar je v svoji izpovedbi opisala še posamezne okoliščine iz njunega življenja, ki kažejo na globoko omajan odnos, da predlagatelj in nasprotna udeleženka živita ločeno že od dne 8. 7. 2019, da predlagatelj ni zaupal nasprotni udeleženki razlogov svoje stiske, da se nasprotna udeleženka čuti prevarano na finančnem področju s strani predlagatelja in da trenutno ne zaupa predlagatelju, da se nasprotna udeleženka (tudi po svojih lastnih besedah) predlagatelja boji, kar je potrdila tudi s svojimi opisanimi dejanji, ko je v bran pred predlagateljem kupila solzivec in celo poklicala policijo, pa čeprav je predlagatelj po poprejšnjem dogovoru z njo samo vstopil v lastno hišo, da bi prevzel svojo kolesarsko opremo in da predlagatelj nasprotni udeleženki, kar je prav tako priznala sama, ne vrača ljubezni.

21. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje ob tem, ko je ugotovilo, da predlagatelj vztraja pri svojem predlogu za razvezo zakonske zveze, v katerem je navedel, da je zanj zakonska zveza nevzdržna, ker sta se udeleženca tega nepravdnega postopka odtujila, da živita ločeno že od julija 2019, ko se je predlagatelj odselil iz skupnega bivališča, in da v takšni zakonski zvezi ne želi več vztrajati, povsem pravilno uporabilo tudi materialno pravo in sicer določilo 98. člena DZ in določilo 20. člena DZ, ko je zaključilo, da je takšna zakonska zveza, ki evidentno ne temelji več na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči, vsaj za predlagatelja nevzdržna, zaradi česar je povsem pravilno sledilo predlogu predlagatelja in kljub nasprotovanju nasprotne udeleženke, zakonsko zvezo, ki sta jo udeleženca sklenila dne 11. 10. 2006 v Celju, razvezalo. Ob tem je v točki 11. obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi povsem pravilno pojasnilo, da njegova odločitev ne more biti drugačna kljub dejstvu, da se nasprotna udeleženka ne strinja z razvezo zakonske zveze, saj za nevzdržnost zakonske zveze zadostuje, da samo eden od zakoncev ne more več prenašati zakonske skupnosti, pri čemer pa niti ni pomembno, kateri od zakoncev je nevzdržnost povzročil. 22. Dvoma v pravilnost te odločitve sodišča prve stopnje nasprotna udeleženka, ki tudi sama v pritožbi na več mestih poudarja svoj strah pred predlagateljem, strah za lastno življenje, omajano zaupanje v predlagatelja, ki mu očita cel niz kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil zoper njo, predvsem pa finančne goljufije, nevračanje ljubezni, nepripravljenost za skupno življenje in premajhno skrb in pomoč, ne more izpodbiti z izpostavljanjem lastne skrbi za (predvsem duševno) zdravje predlagatelja in lastno, enostransko pripravljenostjo pomagati predlagatelju, saj takšno enostransko žrtvovanje s ciljem obnovitve poškodovanega odnosa, ponovne vzpostavitve medsebojnega spoštovanja in ljubezni, brez takšne ali vsaj podobne pripravljenosti drugega zakonca, t.j. predlagatelja, še ne omogoča zaključka, da zakonska zveza vsaj za predlagatelja ni nevzdržna.

23. Pritožbeni razlogi nasprotne udeleženke tako niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo nasprotne udeleženke zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

24. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj nobeden od udeležencev tega postopka svojih pritožbenih stroškov ni priglasil. 1 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 6. obrazložitve izpodbijanega sklepa. 2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 256/2004 z dne 8. 7. 2004, sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cp 893/2013 z dne 3. 6. 2013, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cp 2413/2014 z dne 8. 10. 2014 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cp 4768/2010 z dne 12. 1. 2011. 3 V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na povzetek izpovedi nasprotne udeleženke v točki 9. obrazložitve izpodbijanega sklepa.