Jedro

Ker ni bil presojen ugovor prizadete stranke - uporabnika zemljišča, ki je predmet vračanja, da zemljišče leži v kompleksu in da obstoja ovira za vračanje po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, je izpodbijana sodba pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev postopka po tretjem odstavku 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 339. člena ZPP in se prvostopna sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1560/99-7 z dne 16.5.2001 in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 16.7.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Upravne enote R. z dne 10.3.1999 s katero je bilo odločeno, da se v postopku denacionalizacije v korist upravičenke M.G. vzpostavi lastninska pravica na parc. št. 187 in št. 268, ki sta vpisani pri vložni št. 396 k.o. P. in je zanjo vknjižen imetnik pravice uporabe M., Kmetijsko-živilski kombinat G.-T., R., ki je pravni prednik Kmetijsko gozdarske zadruge S. z.o.o L. Zavezanec za vzpostavitev lastninske pravice v korist upravičenke je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je odločba tožene stranke zakonita in da je bila pravilno uporabljena določba 9. člena novele ZDen - B (Uradni list RS, št. 65/98), ki predvideva, da se v primerih, ko zemljiško knjižno stanje parcel ni usklajeno s stanjem parcel v naravi, v korist upravičencev vzpostavi lastninska oziroma solastninska pravica na teh parcelah. V obravnavanem primeru je parcelno stanje v naravi spremenjeno, ker je oblikovan kompleks kmetijskih zemljišč, v zemljiški knjigi pa je vzpostavljeno še vedno parcelno stanje tako, kot je bilo ob podržavljenju. Zavrnilo je ugovore tožeče stranke o napačnem vrednotenju podržavljenih zemljišč, glede vrednosti nadomestnih zemljišč ter o višini odškodnine, ki jo je prejela razlaščenka ob podržavljenju. Te ugovore, po mnenju sodišča prve stopnje, lahko uveljavlja le zavezanec ne pa tudi stranka z interesom. Ne glede nato je imela tožeča stranka v upravnem postopku možnost, da bi te ugovore postavila po prejetem poročilu o pravnem in dejanskem stanju zadeve, tedaj pa glede vrednosti nadomestnih zemljišč, prejete odškodnine ter vrednosti podržavljenih parcel ni imela pripomb, teh ugovorov pa tudi ni uveljavljala v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Ker je presodilo zakonitost izpodbijane odločbe na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ugovori tožeče stranke o napačnem vrednotenju zemljišč, ne morejo vplivati odločitev.

Tožeča stranka v pritožbi ponavlja tožbene ugovore glede napačnega vrednotenja podržavljenih zemljišč, za katere je upravičenka ob podržavljenju prejela nadomestna zemljišča in odškodnino v denarju. Šele pravilna ugotovitev višine prejete odškodnine bi bila lahko podlaga za odločtev o tem, ali je upravičen in utemeljen njen zahtevek za denacionalizacijo. Ker ta pomembna okoliščina v postopku ni bila razčiščena, je bila odločitev sprejeta v njeno škodo. Nadalje ponovno vztraja pri trditvi, da vrnjena zemljišča ležijo na kompleksu, pred odločitvijo pa ni bilo razčiščeno dejansko lastništvo tega kompleksa in obravnavani ugovori, s katerimi je zatrjevala obstoj ovir, ki jih ZDen določa za vračanje zemljišč, ki ležijo v kompleksu. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena strnaka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v upravnem postopku in v tožbi ves čas zatrjevala, da zemljišča, ki so predmet vračanja, ležijo v kompleksu. S tem je smiselno uveljavljala oviro za vračanje v naravi v smislu 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, saj je trdila, da bi se z vrnitvijo zemljišč bistveno okrnila prostorska kompleksnost, oziroma bi vračanje ogrozilo njeno nadaljnjo dejavnost. V zvezi s to tožbeno trditvijo izpodbijana sodba nima nobenih razlogov in je zato tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb 3. odstavka 72. člena ZUS iz razloga 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Zaradi nje je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljaviti in jo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek v katerem bo moralo sodišče prve stopnje zavzeti stališče tudi glede navedenih ugovorov.

Po presoji pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbene ugovore, ki se nanašajo na vrednotenje podržavljenih zemljišč. Procesni položaj tožeče stranke v postopku denacionalizacije določa ZDen (prizadeta stranka). Ta zakon predpisuje tudi okvir pravic in možnih ugovorov, ki jih lahko uveljavlja najemnik nepremičnine, ki je predmet vračanja.Prizadeta stranka, kot najemnik ali imetnik pravice uporabe zemljišč v tem postopku, nima položaja stranke zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, temveč zgolj zaradi zavarovanja funkcionalnosti kompleksa kmetijskega zemljišča. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore, s katerimi tožeča stranka izpodbija ugotovitev upravnega organa v zvezi z vrednotenjem podržavljenega premoženja, izračunom njegove vrednosti in obsegom vračanja, saj te ugovore lahko uveljavlja le zavezanec.