Jedro

V novejši upravnosodni praksi je Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 32/2018 z dne 8. 7. 2020 z vidika pravilne uporabe materialnega prava za primere, ko se skupaj prodaja več nepremičnin, ki predstavljajo gozdna in kmetijska zemljišča, zavzelo stališče, da se ob skupni prodaji gozdnih in kmetijskih zemljišč ob odobritvi pravnega posla ne more uporabiti t. i. pretežnostnega kriterija, temveč da je treba pri odločanju o odobritvi pravnega posla "paketne" prodaje več nepremičnin (parcel) uporabiti oba zakona (ZKZ in GZ) sočasno. Vendar sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. V tej zadevi sta namreč prodajalki v prodajo ponudili eno samo nepremičnino, tj. parcelo št. 452/20, k.o. ... (kar je med strankami nesporno), in ne več nepremičnin (parcel) skupaj (v kompletu), ki bi po uradnih podatkih predstavljale gozdna in kmetijska zemljišča, v obliki t. i. "paketne" prodaje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odobril zahtevo A.A. in B.B. za odobritev pravnega posla za nakup parc. št. 452/20, k.o. ..., za ponudbeno ceno 7.000 EUR, sklenjeno s prodajalkama C.C. in D.D. (1. točka izreka) ter zavrnil tožnikovo zahtevo za odobritev pravnega posla, ki ga je za nakup iste parcele sklenil z navedenima prodajalkama (2. točka izreka). Zavrnil je tudi tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka) in odločil, da stroškov postopka ni bilo (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da sta A.A. in B.B. pri prvostopenjskem organu na podlagi skupne izjave vložila zahtevo za odobritev pravnega posla, ki sta ga sklenila s prodajalkama za nakup parc. št. 452/20, k.o. ..., za ponudbeno ceno 7.000 EUR. Zahtevo za odobritev pravnega posla za nakup iste parcele je vložil tudi tožnik. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je prodajana parcela v skladu z Občinskim prostorskim načrtom občine Krško po namenski rabi prostora opredeljena del kot območje kmetijskih zemljišč (v površini 98,85 %) in del kot območje gozdnih zemljišč (v površini 1,15 %), kar izhaja iz podatkov v Prostorsko informacijskem sistemu Občine Krško. Iz podatkov katastrskega organa je razvidno, da je navedena parcela po dejanski rabi kmetijsko zemljišče v površini 2077 m2 in gozdno zemljišče v površini 198 m2. 3. Na ustni obravnavi pri prvostopenjskem organu kupca A.A. in B.B. nista uveljavljala nobene predkupne pravice. Tožnik je uveljavljal prednostno pravico kot lastnik gozda, parc. št. 453/33, k.o. ..., ki je v bližini prodajane parcele, saj je treba po njegovem prepričanju v tem primeru upoštevati določbe Zakona o gozdovih (ZG). Prodajalka D.D. je v imenu obeh prodajalk izjavila, da želita pogodbo skleniti z A.A. in B.B. 4. Ker prodajana nepremičnina v pretežnem delu predstavlja kmetijsko zemljišče in samo v manjšem deležu gozdno zemljišče, je prvostopenjski organ presodil, da se za ugotavljanje prednostne pravice uporabi določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in ne ZG. Zato tožnik ne more uveljavljati prednostne pravice do nakupa kot lastnik gozda, ki je v bližini parc. št. 452/20, k.o. ... Poleg tega je parc. št. 453/33, k.o. ..., katere lastnik je tožnik, po dejanski rabi kmetijsko zemljišče v izmeri 905 m2, z boniteto 43, v površini 120 m2 pa gre za pozidano zemljišče. 5. Ker nihče od vložnikov zahteve ni izkazal katere od prednostnih pravic, določenih v prvem odstavku 23. člena ZKZ, je prvostopenjski organ na podlagi izjave prodajalk, da želita pogodbo skleniti z A.A. in B.B., ugotovil, da je izpolnjen pogoj iz četrtega odstavka 23. člena ZKZ, zato je odobril zahtevo A.A. in B.B. za odobritev pravnega posla za nakup parc. št. 452/20, k.o. ..., medtem ko je tožnikovo zahtevo za odobritev pravnega posla za nakup iste nepremičnine zavrnil. 6. V zvezi s tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov pravnega zastopanja je prvostopenjski organ pojasnil, da se je predmetni postopek začel na njegovo zahtevo, zato jo je skladno s prvim odstavkom 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrnil. V postopku izdaje odločbe pa tudi niso nastali stroški, ki bi bremenili organ oziroma stranko, zato je v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZUP odločil, da stroškov postopka ni bilo.

7. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo (1. točka izreka) in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka).

Povzetek bistvenih navedb v tožbi in odgovorih na tožbo

8. Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ napačno uporabil določbe ZKZ, saj bi moral za ugotavljanje prednostne pravice do nakupa parc. št. 452/20, k.o. ... uporabiti določbe ZG. Organ ni pojasnil, zakaj in na kakšni podlagi je uporabil kriterij pretežnosti. Ker je del prodajane nepremičnine gozdno zemljišče, meni, da je treba uporabiti ZG, ki je specialnejši predpis. Zgolj to, da gre v pretežnem delu za kmetijsko zemljišče, ne more predstavljati bistvene okoliščine. Drugostopenjski organ se do tega ni opredelil, zato je bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

9. Izpostavlja, da je drugostopenjski organ navedel, da je iz Evidence dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč RS pridobil ortofoto posnetek sporne parcele, vendar mu tega dokaza ni posredoval, zato se v zvezi z njim ni mogel izjaviti. Sklicevanje na kriterij pretežnosti nima podlage v predpisih, niti ne v smislu in namenu zakonskih določb. Tega ne spremeni niti sklicevanje drugostopenjskega organa na sodno odločbo, v kateri je zavzeto stališče glede uporabe pretežnostnega kriterija v primeru, ko se nepremičnine prodajajo kot paket, saj gre v tej zadevi za prodajo ene nepremičnine, ki je v delu gozd. Tako je prepričan, da je treba upoštevati določbe ZG in okoliščino, da je izkazal svojo prednostno pravico pri nakupu gozda kot lastnik gozda, ki je v bližini prodajane parcele.

10. Izjava prodajalk se ne bi smela upoštevati, še zlasti zato, ker je bila izjava ene od njiju podana zgolj po pooblaščenki, ne da bi bilo izrecno izkazano, da je bilo pooblastilo ene od njiju dano tudi za podajo takih izjav. Pooblastilo bi moralo izrecno določati, da vključuje pravico do izbire kupca, pri čemer bi moralo biti dano po tem, ki bi postalo znano, da je do take situacije dejansko prišlo.

11. Tudi odločitev o stroških ni pravilna, saj ni pravilno navajanje organa, da je tožnik dolžan kriti stroške postopka, ker naj bi bil postopek sprožen na njegovo zahtevo. Njegova zahteva za odobritev pravnega posla je logična in neposredna posledica dejstva, da sta prodajalki dali javno ponudbo za prodajo nepremičnine, ki jo je sprejel in posledično zahteval odobritev pravnega posla. Zahtevo za odobritev pravnega posla je moral podati, saj sicer do realizacije prodaje niti ne bi moglo priti. Nejasna pa je tudi odločitev prvostopenjskega organa v delu, ko je v 3. točki izreka zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov, v 4. točki izreka pa odločil, da stroškov postopka ni bilo. Ti dve odločitvi druga drugo izključujeta in gre torej za nejasen izrek.

12. Predlaga, naj sodišče odločbi obeh stopenj odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

13. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da ortofoto posnetek sporne parcele ne predstavlja dokumenta, na podlagi katerega je bila prodajana parcela ugotovljena kot pretežno kmetijsko zemljišče, zato se na njegovi podlagi ni na novo ugotavljalo dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev. Da je sporna parcela pretežno kmetijsko zemljišče, je namreč ugotovil že prvostopenjski organ, zato v drugostopenjskem postopku pridobljeni dokument, ki je v osnovi enak s strani tožnika na prvi stopnji vloženemu barvnemu grafičnemu izpisu, ne pomeni novega dejstva, ki bi v smislu 9. člena ZUP vplivalo na odločitev v zadevi.

14. Sodišče je poslalo tožbo v odgovor tudi strankam z interesom. Na tožbo sta odgovorili C.C. in D.D., ki sta navedli, da „sta obe odločbi rešeni popolnoma enako, podprti z zakoni in dejstvi, ter da je prav, da se zadeva konča v prid A.A. in B.B., ki sta tudi vložila zahtevo za odobritev pravnega posla“.

Dokazni sklep

15. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 21. 10. 2020, ki sta se ga udeležila pooblaščenca tožnika in toženke, ostale stranke pa kljub pravilnemu vabljenju ne, kot dokaz vpogledalo dokazno listino, ki jo je sodišče na podlagi drugega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) samo pridobilo po uradni dolžnosti, in sicer v potrdilo o namenski rabi zemljišča z 21. 8. 2020 (priloga C3) ter dokazne listine, ki sta jih v sodni spis na naroku vložila tožnik in toženka, tj. v grafični prikaz iz OPN – namenska raba (priloga A5) in javni vpogled v podatke o nepremičninah z 21. 10. 2020 (priloga B1). Vpogledalo je tudi vse listine v upravnem spisu.

16. Dokazni predlog za zaslišanje tožnika je zavrnilo, ker ni dopusten, saj ga tožnik ni uveljavljal v upravnem postopku. V tožbi pa tudi ni obrazložil, zakaj tega dokaznega predloga ni mogel podati že v postopku pred upravnima organoma (52. člen ZUS-11).

K I. točki izreka

17. Tožba ni utemeljena.

18. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je sodbo izdalo 6. 11. 2020, to je po preteku roka za izjavo vseh strank z interesom v zvezi z na naroku za glavno obravnavo s strani pooblaščencev tožnika in toženke vloženima listinama, tj. grafičnim prikazom iz OPN – namenska raba (priloga A5) in javnim vpogledom v podatke o nepremičninah z 21. 10. 2020 (priloga B1). Stranke z interesom so posredovale svoje izjasnitve na poslani listini, ki jih je sodišče tudi vročilo v vednost ostalim strankam v tem upravnem sporu.

19. V zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa glede odobritve zahteve A.A. in B.B. za odobritev pravnega posla za nakup parc. št. 452/20, k.o ..., za ponudbeno ceno 7.000 EUR, sklenjenega s prodajalkama C.C. in D.D., ter zavrnitev tožnikove zahteve za odobritev pravnega posla za nakup iste nepremičnine z istima prodajalkama.

Glede izpodbijanja drugostopenjske odločbe

20. Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbo poleg prvostopenjske odločbe izpodbija tudi drugostopenjsko odločbo. Vendar je organ v 1. točki izreka drugostopenjske odločbe zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. S tem ni vsebinsko odločil o kakšni tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi in zato v tem delu njegova odločitev tudi ne vpliva na vsebino prvostopenjske odločbe.2 To pomeni, da drugostopenjska odločba v tem delu ne predstavlja dokončnega upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1,3 s katerim bi se posegalo v tožnikov pravni položaj in ki bi se ga lahko izpodbijalo v upravnem sporu, poleg tega tudi zakon izrecno ne določa, da jo je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Glede na to je sodišče presojalo izpodbijano prvostopenjsko odločbo in 2. točko izreka drugostopenjske odločbe.

Glede uporabe pretežnostnega načela oziroma kriterija

21. Med strankami ni sporno, enako pa izhaja tudi iz razlogov prvostopenjske odločbe in podatkov upravnega spisa, da je prodajana parcela št. 452/20, k.o. ... po podatkih o namenski rabi opredeljena delno kot območje kmetijskih zemljišč v površini 98,85 % in delno kot območje gozdnih zemljišč v površini 1,15 %, ter da je tudi po uradnih podatkih o dejanski rabi opredeljena kot kmetijsko zemljišče v površini 2077 m2 in kot gozdno zemljišče v površini 198 m2 (navedenemu tožnik v tožbi konkretizirano ne oporeka). Prav tako ni sporno, da sta ponudbo prodajalk za nakup predmetne nepremičnine in zahtevo za odobritev pravnega posla, ki so ga sklenili s prodajalkama, poleg tožnika pravočasno sprejela in s skupno izjavo vložila tudi A.A. in B.B. Sporno tudi ni, da nihče od navedenih sprejemnikov ponudbe, ki so vložili zahtevo za odobritev pravnega posla, ki so ga sklenili s prodajalkama, ni uveljavljal predkupne pravice po 23. členu ZKZ. Navedenega tožnik v tožbi namreč ne izpodbija.

22. Prvostopenjski organ je za določitev predkupnega upravičenca v skladu s sodno prakso uporabil pretežnostno načelo, tj. načelo, ki določa, da se pri odločanju uporabijo določbe zakona (ZKZ ali GZ), ki se uporablja za tista zemljišča, ki jih je po obsegu več oziroma ki po obsegu predstavljajo večinski del prodajane parcele. Pri tem je prvenstveno sporno, ali je uporaba opisanega pretežnostnega kriterija in s tem odločanje po določbah ZKZ v tej zadevi pravilno.

23. V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se je v primerih, ko se je skupaj v "paketu" prodajalo več nepremičnin oziroma parcel, ki so bile gozdna in kmetijska zemljišča, v sodni praksi izoblikovalo stališče, da se prednostni vrstni red predkupnih upravičencev (po ZKZ ali ZG) določi glede na uporabo t. i. pretežnostnega načela, in sicer glede na to, ali pretežni del zemljišč, ki se prodajajo, po površini predstavlja kmetijsko zemljišče ali gozd. Za ugotovitev materialne podlage se je torej v takih primerih poiskalo navezno okoliščino, ki je utemeljevala uporabljeno pravno podlago za določitev vrstnega reda predkupnih upravičencev.4 Navedenemu stališču in dotedanji sodni praksi sta v obravnavani zadevi sledila tudi oba upravna organa.

24. V novejši upravnosodni praksi je Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 32/2018 z dne 8. 7. 2020 z vidika pravilne uporabe materialnega prava za primere, ko se skupaj prodaja več nepremičnin, ki predstavljajo gozdna in kmetijska zemljišča, zavzelo stališče, da se ob skupni prodaji gozdnih in kmetijskih zemljišč ob odobritvi pravnega posla ne more uporabiti t. i. pretežnostnega kriterija, temveč da je treba pri odločanju o odobritvi pravnega posla "paketne" prodaje več nepremičnin (parcel) uporabiti oba zakona (ZKZ in GZ) sočasno.

25. Vendar sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. V tej zadevi sta namreč prodajalki v prodajo ponudili eno samo nepremičnino, tj. parcelo št. 452/20, k.o. ... (kar je med strankami nesporno), in ne več nepremičnin (parcel) skupaj (v kompletu), ki bi po uradnih podatkih predstavljale gozdna in kmetijska zemljišča, v obliki t. i. "paketne" prodaje. Zato navedenega stališča Vrhovnega sodišča RS iz citirane sodbe, ki se nanaša na odločanje o odobritvi pravnega posla t. i. "paketne" prodaje, v tem primeru ni mogoče uporabiti, saj gre po povedanem za bistveno drugačno dejansko stanje od zadeve, obravnavane v navedeni sodbi Vrhovnega sodišča RS.

26. Ker sta torej v tem primeru prodajalki ponudili v prodajo eno samo nepremičnino (parcelo), ki je po namenski rabi opredeljena delno kot območje kmetijskih zemljišč in delno kot območje gozdnih zemljišč, ter je tudi po uradnih podatkih o dejanski rabi opredeljena kot kmetijsko in gozdno zemljišče, je glede na take okoliščine zadeve tudi po presoji sodišča pravilno stališče organov obeh stopenj, da je treba pri opredelitvi vrste prodajane parcele kot gozda oziroma kmetijskega zemljišča in posledično pri določitvi prednostnega vrstnega reda predkupnih upravičencev po ZKZ ali GZ, upoštevati kriterij pretežnosti. Ker je prodajana parcela v pretežnem delu opredeljena kot območje kmetijskih zemljišč, je prvostopenjski organ po mnenju sodišča pravilno odločil na podlagi določb ZKZ (in ne GZ).

27. V zvezi s tem je sodišče na glavni obravnavi vpogledalo tudi v podatke o namenski rabi parcele z 29. 3. 2018 in v uradne podatke o dejanski rabi prodajane parcele, ki se nahajajo v upravnem spisu, ter se tako tudi samo prepričalo, da gre v tem primeru za večinsko prodajo kmetijskega zemljišča. Da prodajana parcela v pretežnem delu tako po dejanski kot po namenski rabi predstavlja kmetijsko zemljišče, kar je bistveno za odločitev v tej zadevi, izhaja tudi iz na naroku za glavno obravnavo priloženega javnega vpogleda v podatke o nepremičninah z 21. 10. 2020 (priloga B1).

28. Kolikor se je tožnik na naroku za glavno obravnavo skliceval na grafični prikaz iz OPN – namenska raba (priloga A5), iz katerega naj bi izhajalo, da prodajana parcela v pretežnem delu predstavlja območje nezazidanega stavbnega zemljišča in da je na navedenem grafičnem prikazu tudi rumeno obarvana, kar naj bi pomenilo, da po namenski rabi ne predstavlja kmetijskega zemljišča, sodišče ugotavlja, da so te navedbe neutemeljene. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo vpogledalo v navedeno listino (priloga A5), iz katere pa je razvidno, da je prodajana parcela obarvana zelene barve, kar pomeni, da po namenski rabi ni opredeljena kot območje stavbnih zemljišč, kot očitno zmotno trdi tožnik. Glede na tako stanje zadeve je zato uporaba določb ZKZ, kot obrazloženo, pravilna.

29. Ker torej A.A. in B.B., ki sta poleg tožnika tudi sprejela ponudbo in vložila zahtevo za odobritev predmetnega pravnega posla, nista uveljavljala nobene predkupne pravice (kar je med strankami nesporno), in ker tožnik glede na uporabo kriterija pretežnosti, ki, kot prej pojasnjeno, v tem primeru pride v poštev, ne more uveljavljati prednostne pravice do nakupa po ZG, pomeni, da nihče ni izkazal prednostne pravice po prvem odstavku 23. člena ZKZ. Glede na to, da sta prodajalki izjavili, da želita prodajno pogodbo skleniti z A.A. in B.B., je zato prvostopenjski organ pravilno upošteval določbo četrtega odstavka 23. člena ZKZ5 in ugodil zahtevi A.A. in B.B. za odobritev predmetnega pravnega posla.

30. Na tem mestu sodišče še pripominja, da tožnik z uveljavljanjem prednostne pravice po ZG v tem primeru niti ne bi mogel uspeti. V postopku je namreč uveljavljal prednostno pravico kot lastnik gozda, parc. št. 453/33, k.o. ..., ki je v bližini parcele, ki se prodaja. Vendar je sodišče na glavni obravnavi vpogledalo v uradne podatke o namenski in dejanski rabi parc. št. 453/33, k.o. ... in ugotovilo, da ne po namenski ne po dejanski rabi predmetna nepremičnina ne predstavlja gozda, temveč da je po (osnovni) namenski rabi opredeljena kot območje stavbnih zemljišč (priloga C3), po uradnih podatkih o dejanski rabi, ki se nahajajo v upravnem spisu, pa kot kmetijsko in pozidano zemljišče (in ne kot gozdno zemljišče).

31. Tožnik tudi ne more uspeti z ugovorom, da upravna organa nista pojasnila uporabe kriterija pretežnosti. Že prvostopenjski organ je namreč v svoji odločbi navedel, da se za ugotavljanje prednostne pravice do nakupa prodajane parcele v tem primeru uporabijo določbe ZKZ, ker je prodajana nepremičnina v pretežnem delu kmetijsko zemljišče (98,85 %) in samo v deležu 1,15 % gozdno zemljišče. Navedeno je ob sklicevanju na sodno prakso še dodatno obrazložil drugostopenjski organ in poudaril, da je uporaba pretežnostnega kriterija pri prodaji ene same parcele, ki je gozdna in kmetijska, utemeljena glede na določbo drugega odstavka 17.a člena ZKZ. S tem sta organa tudi po presoji sodišča ustrezno obrazložila uporabo pretežnostnega načela in posledično tudi materialnopravno podlago (ZKZ) za odločitev v tej zadevi.

Glede veljavnosti pooblastila za zastopanje prodajalke C.C. 32. Kolikor tožnik ugovarja, da izjava prodajalk ne more biti upoštevna, ker je bila izjava ene od njiju podana po pooblaščenki na podlagi (po njegovem mnenju) neustreznega pooblastila, sodišče presoja, da je ta ugovor neutemeljen. Sodišče je vpogledalo v pooblastilo z 22. 5. 2018, ki je v upravnem spisu, in ugotovilo, da je prodajalka C.C. pooblastila prodajalko D.D. za zastopanje na ustni obravnavi v predmetni upravni zadevi odobritve pravnega posla. Prav na ustni obravnavi je D.D. v svojem imenu in v imenu pooblastiteljice C.C. izjavila, da želita skleniti pogodbo z A.A. in B.B. Tako podajanje izjav ene od prodajalk pa ni nepravilno, saj velja, da imajo dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka (drugi odstavek 53. člena ZUP).

33. Prav tako velja, da če stranko v postopku zastopa oseba, ki ni odvetnik in v pooblastilu ni omejitev, lahko pooblaščenec opravlja vsa procesna dejanja. Samo za umik zahteve, sklenitev poravnave, prenos pooblastila na drugega in za vložitev izrednih pravnih sredstev je potrebno izrecno pooblastilo (četrti odstavek 59. člena ZUP). Za take situacije pa v tem primeru, ko je šlo za zastopanje na ustni obravnavi, ne gre. Iz pooblastila tudi ne izhaja, da bi bilo kakorkoli omejeno v smislu (ne)podajanja določenih izjav v postopku. Glede na to je torej tožnikovo stališče, da bi moralo biti pooblastilo dano izrecno za podajo izjave oziroma posebej za pravico do izbire kupca, nepravilno.

Glede ugovora kršitve pravice do izjave v drugostopenjskem postopku

34. Neutemeljen je tudi tožnikov očitek o kršitvi pravice do izjave v drugostopenjskem postopku. Drugostopenjski organ je v svoji odločbi sicer res navedel, da je pri odločanju pridobil še ortofoto posnetek prodajane parcele, iz katerega tudi izhaja, da je razmerje pretežnosti med površinami kmetijskih zemljišč in gozdom pri prodajani parceli povsem očitno v prid kmetijskih zemljišč. Vendar pa na tej podlagi ni ugotovil drugačnega dejanskega (niti pravnega) stanja, kot ga je ugotovil že prvostopenjski organ, in glede katerega je imel tožnik na prvi stopnji upravnega postopka možnost izjave, ki jo je tudi izkoristil. Zato drugostopenjski organ s takim ravnanjem glede na okoliščine obravnavane zadeve ni kršil tožnikove pravice do izjave.

Glede stroškov upravnega postopka

35. Tožnikov ugovor glede napačne odločitve prvostopenjskega organa o stroških postopka ni utemeljen. Ker se je predmetni postopek začel na tožnikovo zahtevo, kar je med strankami nesporno, je prvostopenjski organ pravilno uporabil določbo prvega odstavka 113. člena ZUP in tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrnil. Prvi odstavek 113. člena ZUP namreč določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. 36. Prav tako ne drži tožbeni očitek o nejasnosti 3. in 4. točke izreka prvostopenjske odločbe. Prvostopenjski organ je, kot pojasnjeno, pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka prvostopenjske odločbe), zato je posledično pravilna tudi odločitev v 4. točki izreka prvostopenjske odločbe o tem, da torej (drugih) stroškov postopka ni bilo. Navedeno je prvostopenjski organ ustrezno pojasnil s tem, ko je v obrazložitvi odločbe navedel, da v postopku izdaje odločbe niso nastali stroški, ki bi bremenili organ ali stranko. Pri tem pa tožnik niti ne pojasni, kako naj bi njegovo stališče o nejasnosti 3. in 4. točke izreka prvostopenjske odločbe sploh lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve v tej zadevi oziroma na drugačno odločitev o zadevi.

Sklepno

37. Ker je sodišče glede na obrazloženo presodilo, da je tožba neutemeljena, jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Glede na to, da je izpodbijana prvostopenjska odločba pravilna in zakonita, je posledično pravilna tudi odločitev drugostopenjskega organa o zavrnitvi tožnikovega stroškovnega zahtevka (2. točka izreka drugostopenjske odločbe), saj tožnik s pritožbo utemeljeno ni uspel. K II. točki izreka

38. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. 2 Glej tudi E. Kerševan, V. Androjna: Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor (2. spremenjena in dopolnjena izdaja), 2. natis, GV založba, Lexpera, Ljubljana, 2018, str. 520. 3 Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. 4 Glej na primer sodbe tega sodišča I U 880/2017 s 27. 3. 2018, I U 748/2016 z 31. 1. 2017, I U 1854/2011 s 23. 10. 2012, III U 366/2012 s 13. 9. 2013 in druge. 5 Četrti odstavek 23. člena ZKZ določa, da kolikor nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, lahko prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan s tem zakonom, če sklenjeno pogodbo odobri upravna enota v skladu z 22. členom tega zakona.