Jedro

Za presojo odškodninske odgovornosti, ki je nastala pri uporabi javnega dobra, je ne glede na lastništvo odločilno, kdo je upravljavec javnega dobra.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 11.409,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 1.677,28 EUR.

Zoper navedeno sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka. Meni, da je bila tožena stranka tista, ki bi lahko poskrbela za vpis v zemljiško knjigo, saj je imela na voljo kar 14 let. Uporabiti je potrebno 2. odstavek 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), saj se to publicitetno načelo uporablja tako pri pridobitvi stvarnopravnih pravic, kot za urejanje obligacijskih razmerij. Svojo pravico utemeljuje tudi na 10. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da tisti, ki v pravnem prometu ravna pošteno in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiško knjigo, ne sme trpeti škodljivih posledic. Stvarnopravne pravice so namreč absolutne narave in učinkujejo proti vsem. Ko se je tožeča stranka poškodovala, je pri Geodetski upravi Republike Slovenije opravila poizvedbe o parcelni številki in katastrski občini mesta, kjer se je poškodovala, nato pa preverila lastništvo v zemljiški knjigi. Tožena stranka je odškodninski zahtevek zavrnila, pri tem pa se sklicevala na obligacijski posel prenosa lastništva na Občino M.. V kolikor bi stališče sodišča prve stopnje držalo, bi prišli do nevzdržnega stanja, saj oškodovanec ne bi mogel ugotoviti, kdo je kriv za nastalo škodo. Meni, da publicitetno načelo ni pomembno za presojo odškodninske odgovornosti, saj tega niti ni zatrjevala. Le odškodninski zahtevek je vložila proti lastniku nepremičnine, kjer se je poškodovala. Zemljiška knjiga je javna knjiga, za vse podatke v njej pa velja načelo zaupanja. Samo dejstvo, da je bila tožeča stranka pred vložitvijo tožbe seznanjena s pogodbo o prenosu zazidalnih zemljišč z dne 26.05.1995, nič ne vpliva na dobro vero tožeče stranke, saj je tožena stranka vseskozi lastnica parcele 835/4, k.o. M. in kot taka odškodninsko odgovorna. Stališče, da ni bila dolžna obvestiti svoje sopogodbenice na potrebo po sanaciji zemljišča, ni pravilno, saj je vedela, da je zemljiškoknjižna lastnica te nepremičnine. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev ter priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica zatrjuje, da je dne 13.07.2006 stopila v luknjo na cesti – nepremičnini parc. št. 835/4, k.o. M. in pri tem padla ter se poškodovala. Zatrjevala je solidarno odškodninsko odgovornost tako tožene stranke kot zemljiškoknjižne lastnice kot Občine M., ker je ta po Zakonu o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) dolžna skrbeti za vzdrževanje ceste, na kateri se je tožnica poškodovala. Toženi stranki je očitala objektivno in krivdno odškodninsko odgovornost. Po njenem mnenju je bila luknja v cesti tako velika, da gre za nevarno stvar, za škodo iz nevarne stvari pa odgovarja njen lastnik. Hkrati pa bi morala tožena stranka kot lastnica nepremičnine ob tem, da je opazila, da Občina M. za nepremičnino ne skrbi v zadostni meri, to kot dober gospodar pozvati, da stanje sanira in ji postaviti določen rok. V kolikor ta v tem roku sanacije ne bi izvedla, bi to morala storiti tožena stranka sama. Tega pa ni storila.

Na naroku dne 03.03.2009 je bilo med pravdnima strankama kot nesporno ugotovljeno, da se cesta, za katero tožnica zatrjuje, da se je na njej nahajala luknja in se je tam poškodovala, nahaja na parc. št. 835/4, k.o. M. ter da je bila ta zajeta s Pogodbo o prenosu zazidanih stavbnih zemljišč z dne 26.05.2005 med toženo stranko in Občino M. Med pravdnima strankama prav tako ni spora, da parc. št. 835/4, k.o. M., predstavlja del javne ceste, ki je kategorizirana kot javna pot št. 753411. V prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je urejena splošna, krivdna odgovornost. Zahteva za povračilo škode je utemeljena, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je v OZ zapisano načelo obrnjenega dokaznega bremena (1. odstavek 131. člena OZ), kar pomeni, da je na tožencu breme, da dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Objektivna odgovornost, ki je uzakonjena v drugem odstavku 131. člena OZ ter 149. in 150. členu OZ, je izjema. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ).

Tožeča stranka odgovornost tožene stranke (tako krivdno kot objektivno) izpeljuje iz njenega vpisa v zemljiški knjigi kot lastnice. Pritožba ima sicer prav, da je tožena stranka še vedno lastnica nepremičnine parc. št. 835/4, k.o. M. (1) in da bi kot taka praviloma odgovarjala za škodo, ki izvira iz te nepremičnine kot nevarne stvari ali iz njenega nevzdrževanja. Načela uzakonjena v ZZK-1 in SPZ namreč ni mogoče neposredno uporabiti pri presoji obligacijskih - odškodninskih razmerij, saj zanje veljajo zgoraj citirana posebna pravila. Vendar je v konkretnem primeru situacija bistveno drugačna, ker gre za javno pot, ki je javno dobro. Odškodninska odgovornost za škodo, nastalo pri uporabi te ceste, je tako podvržena pravnemu režimu, ki velja za primer javnega dobra (2).

Za presojo odškodninske odgovornosti, ki je nastala pri uporabi javnega dobra, je odločilno, kdo je upravljalec javnega dobra (3), ne glede na lastništvo. To velja ne glede na to, ali gre za objektivno ali krivdno odškodninsko odgovornost. Pri presoji slednje je pomembno, ali je upravljalec javnega dobra, ki je kot tak tudi odgovoren za njegovo vzdrževanje, opustil svoje dolžnosti in s tem povzročil nastalo škodo. Pri presoji objektivne odškodninske odgovornosti pa je bistveno, da gre upravljalca javnega dobra enačiti z imetnikom nevarne stvari, ki tako odgovarja za škodo, ki izvira iz nevarne stvari. Ker tožeča stranka ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala, da bi bila tožena stranka upravljalec javne ceste, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, njen tožbeni zahtevek ne glede na vrsto odškodninske odgovornosti ne more biti utemeljen.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) in ker se je odločitev sodišča prve stopnje izkazala kot pravilna, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, čeprav iz drugačnih materialnopravnih razlogov, potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP). Enako je odločilo tudi glede tožene stranke, ki je vložila odgovor na pritožbo, saj ta ni doprinesel k pritožbeni odločitvi in tako ni bil potreben (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP) Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se namreč zahteva vpis v zemljiško knjigo (49. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ, pred tem pa je vsebinsko enako zahtevo vsebovala tudi določba 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR) Po 1. odstavku 2. člena ZJC se javna pot šteje kot javna cesta, 2. odstavek 2. člena ZJC pa javne ceste opredeljuje kot javno dobro.

Glej sodba VS II Ips 461/2004 z dne 25.01.2006, Sodba VS II Ips 433/2008 z dne 25.09.2008...