Jedro

Če je bila obsodba izbrisana iz kazenske evidence, potem sodba, na katero se sklicuje tožena stranka, ne more biti podlaga za sklep, da so podani razlogi iz 8. točke 10. člena Zakona o državljanstvu RS v zvezi s 1. in 3. odst. 40. člena istega zakona za zavrnitev tožnikove vloge za pridobitev državljanstva RS. Ker tožena stranka takih drugih okoliščin ni ugotavljala, pomeni, da dejansko stanje, ki bi bilo podlaga za uporabo 3. odst. 40. člena ZDRS, ni popolno ugotovila.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba z dne 29.8.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožeče stranke za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker so v zvezi s 3. odstavkom 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94) podani razlogi iz 8. točke 10. člena istega zakona. Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da je bil tožnik s sodbo Temeljnega sodišča z dne 21.10.1982 obsojen zaradi kaznivega dejanja po členu 246/1 KZ SFRJ na eno leto zapora pogojno odloženo za dobo dveh let. Samo eno kaznivo dejanje še ne bi predstavljalo resnega zadržka za sprejem v državljanstvo RS, vendar gre v obravnavanem primeru za preprodajo mamil, ta pa predstavlja resno družbeno nevarnost, zato ni v interesu Republike Slovenije, da tožniku podeli državljanstvo RS. Izjavo, da ni uživalec mamil, je tožnik preoblikoval tako, da z mamili ni zasvojen. Tožena stranka ocenjuje, da bi sprejem tožnika v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red.

Tožnik je mnenja, da kazenska sodba Temeljnega sodišča iz leta 1982 in njegovo zaslišanje nista mogla biti podlaga za zavrnitev njegove vloge za pridobitev državljanstva RS po 3. odstavku 40. člena ZDRS. Navedena sodba bi morala biti že izbrisana iz kazenske evidence, tožena stranka pa pred odločitvijo o stvari te okoliščine ni ugotavljala. Tudi zaslišanje, ki je bilo podobno bolj policijskemu zasliševanju, ni moglo biti podlaga, tožniku pa tudi niso bila predočena razna mnenja o njem, ki so jih podali različni organi, češ da so to strogo zaupni dokumenti. Tožnik tudi ni mogel povedati o sebi kot olajševalne okoliščine, da živi v Sloveniji že od leta 1962, da je poročen s Slovenko, da ima z njo dva otroka (stara 18 in 7 let), da imajo žena in otroka slovensko državljanstvo, enako tudi njegova sestra in starša. Izpodbijana odločba se opira na nepopolno ugotovljena dejstva, kar je imelo za posledico nepravilno uporabo in kršitev materialnega zakona, to je 3. odstavka 40. člena ZDRS.

Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz v njej navedenih razlogov.

Tožba je utemeljena.

Po 3. odstavku 40. člena ZDRS, na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje, ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zavrne, čeprav prosilec izpolnjuje vse pogoje po 1. odstavku 40. člena istega zakona, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, to je - da bi sprejem take osebe v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red, varnost države ali obrambo. Oceno o tem, ali bi sprejem določene osebe v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, je mogoče sprejeti le na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja o tem, za kakšno osebnost gre in kakšno je njeno dosedanje življenje. V obrazložitvi odločbe je treba navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze (izvedene po pravilih o dokazovanju - 159. člen in naslednji členi ZUP), iz katerih izhaja taka ocena. V obrazložitvi odločbe mora upravni organ navesti tudi razloge, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno, pač pa v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ji ga daje zakon (7. in 9. člen ter 2. in 3. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP).

Podatki o prejšnji obsodbi za določena kazniva dejanja, na takšne okoliščine pa se v obravnavani zadevi sklicuje tudi tožena stranka, so sicer okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da gre za osebo, katere sprejem v državljanstvo Republike Slovenije bi predstavljal nevarnost za njen pravni red. Vendar pa tožnik utemeljeno opozarja, da pravnomočna kazenska sodba Temeljnega sodišča iz leta 1982 s pogojno obsodbo in njegovo zaslišanje ne moreta biti podlaga za zavrnitev njegove vloge za pridobitev državljanstva RS po 3. odstavku 40. člena ZDRS. Med spisi sicer ni podatkov iz kazenske evidence, toda glede na kazensko zakonodajo, ki je bila v uporabi v Republiki Sloveniji v času izdaje izpodbijane odločbe, ureditev pa je podobna tudi v kazenskem zakoniku Republike Slovenije, obstaja verjetnost, da je bila obsodba izbrisana iz kazenske evidence. Če je bila izbrisana, potem sodba, na katero se sklicuje tožena stranka, ne more biti podlaga za sklep, da so podani razlogi iz 8. točke 10. člena istega zakona za zavrnitev tožnikove vloge za pridobitev državljanstva RS (2. odstavek 93. člena prej veljavnega jugoslovanskega kazenskega zakonika oziroma sedaj enaka določba 1. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 103. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 63/94). Ker po podatkih spisov tožena stranka te okoliščine ali kakih drugih okoliščin, na katere bi oprla izpodbijano odločbo, ni ugotavljala, to pomeni, da dejanskega stanja, ki bi bilo podlaga za uporabo 3. odstavka 40. člena ZDRS, ni popolno ugotovila.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se enako kot ZUP, po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.