Jedro

Toženčevo ravnanje, ki je bilo ocenjeno kot velika nehvaležnost in kot razlog za preklic privolitve za odkup stanovanja, je lahko podlaga za njegovo odškodninsko odgovornost, vendar samo za škodo, ki je v vzročni zvezi s tem njegovim ravnanjem. To pa nikakor ni škoda, ki jo v tej pravdi zatrjuje tožnica, ki svojo oškodovanost temelji na tem, da stanovanja sama ni kupila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike med tržno vrednostjo stanovanja v Ljubljani in pogodbeno ceno po pogodbi z dne 8.1.1992 v znesku 10.816.163,00 SIT. Ugotovilo je, da je tožnica v smislu 117. člena Stanovanjskega zakona privolila, da toženec odkupi stanovanje, na katerem je bila imetnica stanovanjske pravice. V prejšnjem sojenju v tej zadevi je bila privolitev preklicana zaradi toženčeve velike nehvaležnosti. Vendar preklic učinkuje le za naprej, kar pomeni, da je toženec v dobri veri izkoristil tožničino privolitev, tožnica pa ni prikrajšana zaradi toženčeve kasnejše nehvaležnosti, ampak zato, ker pravice do odkupa stanovanja ni izkoristila in je privolila, da to izkoristi toženec.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami je potrdilo prvostopno stališče, da zahtevek za povrnitev škode, ki bi tožnici nastala z nakupom drugega stanovanja brez popusta po določbah Stanovanjskega zakona, ni zapadel, ker tožnica sploh ni konkretizirala nameravanega nakupa.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da ne soglaša s stališčem, da njen odškodninski zahtevek še ni zapadel, ker še ni kupila drugega stanovanja. Škoda ji je nastala, ker je do preklica privolitve prišlo v času, ko ne more več uveljavljati olajšav po Stanovanjskem zakonu. Če soglasja sploh ne bi dala in bi sama odkupila stanovanje, bi bilo njeno premoženje večje za toliko, kot zanaša tožbeni zahtevek. Toženec je materializiral pravico do nakupa stanovanja in s tem pridobil premoženje v vtoževani vrednosti. Glede na preklic privoljenja mora tožnici vrniti, kar je prejel. Razlika med tržno vrednostjo stanovanja in ceno po Stanovanjskem zakonu predstavlja za tožnico izgubljen dobiček. Ker je možnost ugodnega nakupa izgubila, nima sredstev za nakup drugega stanovanja. Zato ni utemeljeno stališče, da bi mogla zahtevati odškodnino šele potem, ko bi kupila drugo stanovanje.

Toženec se v odgovoru na revizijo sklicuje na razloge obeh sodb in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica pri utemeljevanju svojega zahtevka za plačilo razlike med tržno vrednostjo spornega stanovanja in njegovo ceno, izračunano po določbah o privatizaciji Stanovanjskega zakona, izhaja iz predpostavke, da ne bi bila oškodovana, če bi sama kupila to stanovanje. Toda ta predpostavka ni izpolnjena po volji tožnice same, ne pa zaradi krivdnega in protipravnega ravnanja toženca. Do preklica privolitve za odkup je prišlo zaradi toženčeve nehvaležnosti, ki je prišla do izraza šele tedaj, ko je toženec na podlagi tožničinega privoljenja sporno stanovanje že odkupil. Toženčevo ravnanje torej ni v nobeni vzročni zvezi s tožničino odločitvijo, da sama ne bo odkupila stanovanja. Ta tožničina odločitev je razlog za to, da tožnica ni sama odkupila stanovanja pod ugodnimi pogoji in s tem pridobila razlike med ugodno ceno in polno vrednostjo stanovanja. Odveč je ugotavljati, ali je tožnica sploh imela interes za odkup, ali je imela denar in podobno. Dejstvo je, da se za odkup ni odločila. Ni ugotovljeno in ni niti zatrjevano, da bi toženec povzročil takšno tožničino odločitev. Njegovo kasnejše ravnanje nima učinkov za nazaj. Toženčevo ravnanje, ki je bilo ocenjeno kot velika nehvaležnost in kot razlog za preklic privolitve za odkup stanovanja, je lahko podlaga za njegovo odškodninsko odgovornost, vendar samo za škodo, ki je v vzročni zvezi s tem njegovim ravnanjem. To pa nikakor ni škoda, ki jo v tej pravdi zatrjuje tožnica, ki svojo oškodovanost temelji na tem, da stanovanja sama ni kupila. Vendar, kot je bilo že povedano, to ni v vzročni zvezi s toženčevo kasnejšo nehvaležnostjo. Iz tega sledi, da ugotovljeno toženčevo protipravno ravnanje (nehvaležnost) ni vzrok za nastanek tožničine zatrjevane škode. S tem pa ni podan en od elementov odškodninskega delikta.

Zahtevek za povrnitev škode, ki bi tožnici nastala z nakupom drugega stanovanja, ker ugodnosti po Stanovanjskem zakonu ne more več izkoristiti, res še ni nastal, kot pravilno ugotavljata obe sodišči. Vendar to ne pomeni, da bi bil tak zahtevek, če bi že zapadel, tudi utemeljen. Treba bi bilo ugotoviti vse elemente odškodninskega delikta, torej poleg nastanka škode še nedopustno ravnanje povzročitelja, vzročno zvezo ter odgovornost povzročitelja. Glede na ugotovitev, da zatrjevana škoda tožnici še ni nastala, se sodišče ni moglo ukvarjati z ostalimi elementi odškodninskega delikta.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako niso podani drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno.

O revizijskih stroških ni bilo treba odločati, ker jih tožena stranka v revizijskem odgovoru ni prijavila, tožeča stranka pa z revizijo ni bila uspešna.