Jedro

Brez ustrezne trditvene podlage do dokaznega postopka sploh ne more priti, saj so dokazi namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa temu, da stranke z njihovo pomočjo nadomestijo manjkajoče trditve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 184394/2014 z dne 5. 1. 2015 ohranilo v veljavi tudi v 1. odstavku izreka (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni povrne 183,84 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je pritožila tožena stranka, in sicer zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 184394/204 z dne 5. 1. 2015 razveljavi oziroma podrejeno, da vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano (med drugim) izhaja, da tožeča stranka centrale iz vozila ni odstranila samovoljno. Tožena stranka je namreč pri tožeči stranki naročila popravilo vozila in bila seznanjena, da bo centrala vozila odstranjena. Prav tako je bila seznanjena, da se (popravljena) centrala vozila nahaja pri tožeči stranki, kjer jo lahko prevzame, pa tega tožena stranka (čeprav jo je tožeča stranka še pred izdajo v pobot stavljenega računa k temu pozivala) ni storila.

7. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je tožeča stranka centralo iz vozila vzela samovoljno in da je bila šele z zavrnitvijo računa obveščena, da se centrala nahaja pri tožeči stranki. S takšnimi navedbami pa tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 458. člen ZPP).

8. Nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekršilo pravila postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ni utemeljen. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje (in česar pritožnica ne izpodbija) tožena stranka v zvezi z v pobot uveljavljano terjatvijo že trditvenega bremena ni zmogla. Brez ustrezne trditvene podlage pa do dokaznega postopka sploh ne more priti, saj so dokazi namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa temu, da stranke z njihovo pomočjo nadomestijo manjkajoče trditve.

9. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane sodbe takšen zaključek sodišča na nobenem mestu ne izhaja. V kolikor pa ima tožena stranka v mislih pripoznavo dejstev in s tem nepravilno uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP (ko navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zanikala, da je tožeča stranka naročeno delo opravila) pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v sporu majhne vrednosti ni dopustno uveljavljati kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP (prim. prvi odstavek 458. člena ZPP). Smiselno sklicevanje pritožnice na napačno uporabo določbe drugega odstavka 214. člena (zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno) pa pomeni uveljavljanje prav te kršitve, zato tožena stranka tudi s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.

10. Nerelevanten je pritožbeni očitek, češ da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožena stranka z delnim plačilom priznala, da obstoji terjatev tožeče stranke. Da vtoževana terjatev tožeče stranke obstoji namreč izhaja že iz neprerekanih trditev tožeče stranke, da je po naročilu tožene stranke popravila njena vozila in da je popravilo znašalo 624,03 EUR.

11. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člen ZPP). Ker tožena stranka z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi ni uspela, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožeča stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).