11. 6. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C. in Č. Č.-Č., odvetniki v Z. na seji senata dne 11. junija 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 579/99 z dne 1.6.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 183/99 z dne 12.5.1999 ter sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 310/95 z dne 2.10.1998 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.V pravdi za plačilo odškodnine za škodo, nastalo v nesreči pri delu, so sodišča ugotovila, da je tudi pritožnik (v pravdnem postopku tožnik) sam delno (v desetih odstotkih) prispeval k nastanku škode, saj je zavestno kršil predpise o varnosti pri delu, zato ima pravico le do ustrezno znižanega zneska odškodnine. Pritožnik meni, da odločitev sodišč odstopa od uveljavljene sodne prakse. Sklicuje se na dve sodbi Vrhovnega sodišča, ki je tedaj zavzelo stališče, da je delavcu mogoče pripisati sokrivdo le v primeru, če je posledice povzročil zavestno ali zaradi velike malomarnosti. Pritožnik navaja, da mu glede škodnega dogodka ni mogoče očitati niti naklepa niti velike malomarnosti. Meni, da iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave izhaja, da bi Vrhovno sodišče o istih vprašanjih vedno moralo odločati enako. Ker je sodni postopek trajal več kot šest let naj bi bila kršena tudi pravica do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave).

2.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Iz navedenega sledi, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati, ali je pravno stališče o soodgovornosti delavca, ki zavestno krši predpise pri delu, za nastalo škodo pravilno in v skladu s pravili obligacijskega odškodninskega prava. Pritožnik pa ne navaja razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je navedeno pravno stališče v nasprotju s kakšno ustavno pravico ali temeljno svoboščino. Okoliščina, s katero pritožnik utemeljuje ustavno pritožbo, je izključno domnevno odstopanje od sodne prakse. Vendar pa tudi v zvezi s to okoliščino kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin v obravnavani zadevi ni. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Vendar pa v obravnavani zadevi iz navedb in prilog ustavne pritožbe ni mogoče zaključiti, da gre za tak primer. Iz priloženih sodb, ki jih je Vrhovno sodišče izdalo v dveh drugih zadevah, ni mogoče zaključiti, da gre za enotno in uveljavljeno sodno prakso, prav tako pa ni mogoče reči, da je zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča glede soodgovornosti delavca (če sploh je v čem bistveno drugačno kot stališče, na katerega se sklicuje pritožnik) samovoljno oziroma arbitrarno.

Vrhovno sodišče je navedeno pravno stališče izčrpno utemeljilo z razumnimi pravnimi argumenti, obrazloženo pa je zavrnilo tudi argument pritožnika glede domnevne uveljavljene sodne prakse.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

3.Glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa pritožnik ni izčrpal vseh pravnih sredstev. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21.1.1998, OdlUS VII, 116). V odločbi št. Up-277/96 z dne 7. 11. 1996 (OdlUS V, 189) je sprejelo stališče, da sodno varstvo v upravnem postopku ne bi bilo učinkovito v primerih, ko bi šlo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem.

Zato je v takšnih primerih dopustno vložiti ustavno pritožbo.

4.Navedena stališča Ustavnega sodišča so bila sprejeta v primerih, ko je kršitev še trajala. Iz njihovih obrazložitev izhaja, da je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. V tem delu torej niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeti zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem; ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo. Ker v tem delu ustavna pritožba ni dopustna, jo je treba zavreči.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Namestnica predsednika senata:

dr. Dragica Wedam-Lukić