Jedro

Če se odmerja letno plačilo za tekoče koledarsko letu 2019, se letno plačilo odmeri na podlagi višine prihodkov iz naslova izvajanja televizijske dejavnosti za leto 2018. Tožnik zato nima prav, da bo za koledarsko leto 2019 dolžan sporočiti podatke šele do 31. marca 2020, ker da obveznost za plačilo za leto 2019 (zaradi še ne iztečenega leta 2019 (v času izdaje izpodbijane odločbe - op. sod.)) še ni mogla nastati. Plačilo po 38. členu ZAvMS je namreč nedvomno vsakoletna obveznost zgoraj opredeljenih zavezancev, višina plačila pa je odvisna od višine prihodkov preteklega koledarskega leta teh zavezancev. To pa pomeni, da bo tožnik za odmero plačila za leto 2020 dolžan toženki sporočiti višino prihodkov, nastalih v letu 2019, in sicer do 31. marca 2020. Obvestilo toženki o višini prihodkov iz izvajanja televizijske dejavnosti vsem izdajateljem televizijske dejavnosti, kot tudi ponudnikom avdiovizualnih medijskih storitev na daljavo (do 31. marca vsako leto), je za vse zavezance (torej tudi tožnika), zakonsko določena obveznost, ki jo morajo zavezanci spoštovati, saj v nasprotnem primeru nastopi (tudi) zakonsko določena posledica, tj. da se pri odmeri plačila upošteva celoten prihodek iz izvajanja televizijske dejavnosti oziroma s ponujanjem avdiovizualnih medijskih storitev na daljavo. Zato so po oceni sodišča pravno nerelevantna tudi vsa tožnikova nadaljnja izvajanja v zvezi s tem (da ne zadošča seznanitev z obveznostjo na spletni strani, da je sporen način poziva toženke, idr).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da je tožnik za leto 2019 dolžan plačati letno plačilo v znesku 15.750,00 EUR; zavezanec - tožnik je bil v preteklem koledarskem letu imetnik dovoljenj za izvajanje televizijske dejavnosti, naštetih v točkah 1.1. do 1.2. izreka te odločbe: 1.1. Dovoljenje št. 38161-14/2016/1 z dne 15. 3. 2016, z veljavnostjo od dne 17. 3. 2016 do dne 29. 5. 2018; 1.2. Dovoljenje št. 38161-33/2018/1 z dne 9. 5. 2018, z veljavnostjo od dne 29. 5. 2018 (1. točka izreka), določila način in rok plačila (2. in 3. točka izreka) in še, da posebni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka). V obrazložitvi se je uvodoma sklicevala na prvi odstavek 38. člena Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (v nadaljevanju ZAvMS) in Pravilnik o načinu izračuna plačil na podlagi dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti oziroma vpisa v uradno evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na v izreku izdani dovoljenji je tožnik dolžan plačati letno plačilo toženki. V nadaljevanju je pojasnila izračun letnega plačila (kaj sestavlja znesek plačila, določitev vrednosti točke, način izračuna števila točk, uvrstitev v razrede - 3. in nadaljnji členi Pravilnika, 2. člen Tarife o vrednosti točke za letno plačilo na podlagi dovoljenja za izvajanje televizijke dejavnosti oziroma vpisa v uradno evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na daljavo). Ker tožnik v roku iz 38. člena ZAvMS toženke ni obvestil o višini prihodka, ki ga je pridobil z izvajanjem televizijske dejavnosti, je toženka v skladu s tretjim odstavkom 38. člena ZAvMS kot prihodek upoštevala celotni prihodek tožnika iz preteklega leta, ki je po podatkih iz AJPES-a znašal 842.752,00 EUR. Tožnik je glede na osnovo po 8. členu Pravilnika uvrščen v razred 6, ki mu pripada 11250 točk. Ob upoštevanju 5. člena Pravilnika je tožnik za leto 2019 dolžan plačati letno plačilo v odmerjenem znesku.

2. Tožnik je s tožbo zahteval odpravo izpodbijane odločbe. Tožnik bo za leto 2019 dolžan toženki predložiti podatke šele do datuma 31. 3. 2020, kot to izhaja iz 38. člena ZAvMS, in dejansko njegova obveznost za plačilo letnega nadomestila za leto 2019 še ni mogla nastati, saj je odločba izdana pred potekom leta, na katerega se nanaša. Odločba povsem napačno upošteva prihodke tožnika iz preteklega leta, saj bi te prihodke lahko upoštevala šele v naslednjem letu za leto 2019. Poleg tega je dejansko stanje glede višine prihodkov, ki ga je tožnik pridobil z izvajanje televizijske dejavnosti, zmotno ugotovljeno, vendar, kot že omenjeno, slednje ne more biti predmet odločbe, ker za njeno izdajo še ni pravne podlage. Toženka je dolžna pred odmero plačila pozvati tožnika k predložitvi podatkov, česar pa ni storila. Tožnik je predlagal, da sodišče opravi glavno obravnavo, na njej zasliši direktorja A. A., vpogleda v izpodbijano odločbo in po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, odločbo odpravi ter toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izdani odločbi. Upoštevani so bili prihodki iz leta 2018 in ne 2019, tožnikova obveznost za leto 2019 pa je po ZAvMS že nastala. Toženka je tudi vse zavezance obvestila o njihovi zakonski obveznosti o posredovanju podatkov o prihodkih iz 38. člena ZAvMS z objavo obvestila na spletni strani dne 20. 2. 2019, poleg tega pa tožnika posebej še z dopisom z dne 8. 3. 2019, vendar ga ta ni prevzel. Predlagala je zavrnitev tožbe in zahtevka za povračilo stroškov.

4. V prvi pripravljalni vlogi je tožnik še dodal, da ni bil dolžan spremljati obvestil toženke na njeni spletni strani, obvestila o obveznosti predložitve podatkov z dne 8. 3. 2019 pa nikoli ni prejel, četudi je naslovljeno nanj, toženka pa ni izkazala, da bi ga dejansko tudi prejel. Zato ni pravne podlage, da bi toženka vzela celoten prihodek, saj ga je bila dolžna predhodno pozvati, da se o konkretni višini prihodka izjasni. Toženka tako ni imela podlage, da odloča v skrajšanem postopku, saj dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za njeno odločitev, ni ugotovila na podlagi uradnih podatkov, s katerimi bi razpolagala sama. Tako tudi Upravno sodišče RS v I U 1135/2015. 5. V odgovoru na prvo pripravljalno vlogo je toženka najprej opozorila, da tožnik dopolnjuje svoje tožbene navedbe. Ne glede na to je dodala, da mora tožnik svoje prihodke sporočiti že na podlagi zakona v določenem prekluzivnem roku. V primeru odmere na podlagi javno objavljenih podatkov iz uradne evidence AJPES ne gre za posebni ugotovitveni postopek ter tudi ne za neugotovljeno in sporno dejansko stanje. Vsa plačila po ZAvMS se odmerjajo praviloma po skrajšanem postopku in sicer v primeru, če zavezanec prihodkov ne sporoči in v primeru, če jih sporoči in toženka vanje ne dvomi (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Pri tem ZUP ne zahteva, da gre za uradno evidenco, ki jo vodi organ sam, temveč le, da gre za uradne podatke, ki jih ima organ in za to ni treba posebej zaslišati stranke. Tožnik ne zanika, da podatkov ni posredoval, gre pa za drugačen primer od primera v sodbi I U 1135/2015. 6. V drugi pripravljalni vlogi je tožnik še dodal, da ne drži, da toženka zavezancev ni dolžna pozivati na predložitev podatkov in torej odločati po skrajšanem postopku, saj tožnik svoj letni dohodek pridobiva na več podlagah in ne izključno iz televizijske dejavnosti, kar je razvidno iz javno objavljenih podatkov na AJPES. Ker tožnik obvestila toženke ni prejel, mu to ne more iti v škodo in je treba ugotovitveni postopek ponovno opraviti. Ni razloga za opustitev vročanja obvestila po 87. členu ZUP. S tem je bil tožnik prikrajšan za pravico do izjasnitve.

7. V odgovoru na drugo pripravljalno vlogo je toženka še dodala, da ni relevantno, da naj bi tožnik dohodek pridobival na več podlagah, temveč, ali je podatek o prihodku sporočil pravočasno ali ne. Če ga ne, nastopi zakonsko določena posledica, kar se je zgodilo tudi v tem primeru.

8. Sodišče uvodoma glede sestave sodišča pri odločanju navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 1923/2019 z dne 8. 9. 2020, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Gre za spor v zvezi odmero letnega plačila za izvajanje televizijske dejavnosti na podlagi 38. člena ZAvMS, tožnik ugovarja napačni uporabi materialnega prava z vidika odmere plačila za leto, ki še ni zaključeno, kršitvi določb postopka ter zmotno ugotovljeni višini prihodkov. Glede na povedano je senat presodil, da so v zadevi podani pogoji za odločanje po sodniku posamezniku.

9. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, kjer je tožnik kot dokaz predložil v spis še kontni kartici za leto 2018, vztrajal pri zaslišanju direktorja A. A., dodatno predlagal še zaslišanje priče B. B. in vztrajal pri navedbah v spisu, toženka pa je prerekala vse navedbe in dokazne predloge tožnika z obširnimi in podrobnimi navedbami, predlagala vpogled v odločbe, izdane na tej podlagi tožniku od leta 2015 dalje, ter vztrajala pri svoji odločbi. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo in prebralo listinsko dokumentacijo v upravnem spisu (med drugim izpodbijano odločbo), dokazne predloge obeh strank je kot nedovoljene ali za odločitev nerelevantne oziroma neprimerne zavrnilo. Slednje bo sodišče obrazložilo v nadaljevanju sodbe.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, toženka pa je za svojo odločitev navedla pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

12. V obravnavani zadevi je sporna odločba o odmeri letnega plačila za leto 2019 v znesku 15.750,00 EUR.

13. Toženka je svojo odločitev utemeljila na podlagi 38. člena ZAvMS. Ta določa, da so na podlagi veljavnega dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti oziroma vpisa v uradno evidenco avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo izdajatelji televizijskih programov oziroma ponudniki zavezanci za letna plačila agenciji; plačila po tem členu krijejo strošek, ki jih ima agencija z izvrševanje svojih pristojnosti v skladu s tem zakonom (prvi odstavek). Način izračuna plačila na podlagi tega člena predpiše minister, pristojen za področje elektronskih komunikacij, pri čemer ne sme omejevati konkurence; pri tem upošteva višino letnega prihodka, ki ga pridobi izdajatelj z izvajanjem televizijske dejavnosti oziroma ponudnik s ponujanjem avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ter vrsto programa oziroma storitve; glede na višino letnega prihodka in vrsto storitve so izdajatelji oziroma ponudniki razvrščeni v razrede; plačilo izdajateljev oziroma ponudnikov, ki so razvrščeni v isti razred, je enako visoko (drugi odstavek). Izdajatelj televizijskega programa oziroma ponudnik mora vsako leto do 31. marca obvestiti agencijo o višini prihodkov iz prejšnjega odstavka iz preteklega leta; če izdajatelj televizijskega programa oziroma ponudnik do tega roka tega ne stori, upošteva agencija kot prihodek iz prejšnjega odstavka celotni prihodek izdajatelja oziroma ponudnika iz preteklega leta, pridobljen na podlagi podatkov Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju AJPES) (tretji odstavek).

14. Tožnik napačno razlaga zgoraj citirane določbe ZAvMS, ko ugovarja, da toženka pri odmeri letnega plačila za leto 2019 ne bi smela upoštevati prihodek iz preteklega leta (2018). Citirana določba tretjega odstavka 38. člena ZAvMS namreč jasno določa, da se pri odmeri letnega plačila za tekoče koledarsko leto upošteva višina prihodkov iz preteklega leta. V konkretnem primeru to pomeni, da če se odmerja letno plačilo za tekoče koledarsko letu 2019, se letno plačilo odmeri na podlagi višine prihodkov iz naslova izvajanja televizijske dejavnosti za leto 2018. Tožnik zato nima prav, da bo za koledarsko leto 2019 dolžan sporočiti podatke šele do 31. marca 2020, ker da obveznost za plačilo za leto 2019 (zaradi še ne iztečenega leta 2019 (v času izdaje izpodbijane odločbe - op. sod.)) še ni mogla nastati. Plačilo po 38. členu ZAvMS je namreč nedvomno vsakoletna obveznost zgoraj opredeljenih zavezancev, višina plačila pa je odvisna od višine prihodkov preteklega koledarskega leta teh zavezancev. To pa pomeni, da bo tožnik za odmero plačila za leto 2020 dolžan toženki sporočiti višino prihodkov, nastalih v letu 2019, in sicer do 31. marca 2020. Slednje pa navaja tudi sam tožnik (''bo dolžan sporočiti podatke za leto 2019 do 31. marca 2020''), iz česar pa se da tudi sklepati, da je tožnik s to obveznostjo nedvomno seznanjen in sicer tako z obveznostjo plačila, kot tudi z obveznostjo sporočanja podatkov do v tretjem odstavku 38. člena ZAvMS določenega roka.

15. Iz podatkov izpodbijane odločbe (in kar med strankama ni sporno) izhajajo naslednja dejstva: - da je bil tožnik v letu 2018 imetnik dveh dovoljenj za izvajanje televizijske dejavnosti: 1. dovoljenje, št. 38161-14/2016/1 z dne 15. 3. 2016, z veljavnostjo od 17. 3. 2016 do 29. 5. 2018, in 2. dovoljenje št. 38161-33/2018/1 z dne 9. 5. 2018, z veljavnostjo od 29. 5. 2018, in - da do 31. marca 2019 toženki ni posredoval višine prihodkov iz izvajanja televizijske dejavnosti za leto 2018. Upoštevajoč zgoraj citirani tretji odstavek 38. člena ZAvMS je toženka tako imela podlago, da je uporabila podatke za odmero letnega plačila, ki jih je pridobila iz uradnih evidenc AJPES, in sicer v višini celotnega prihodka tožnika iz naslova televizijske dejavnosti, po tem, ko podatkov s strani tožnika v zakonsko določenem roku ni prejela.

16. Tožnik ugovarja, da bi ga morala toženka pozvati k predložitvi podatkov o višini prihodkov pred izdajo odločbe (torej izvesti posebni ugotovitveni postopek), in pri tem opozarja na I U 1135/2015 z dne 16. 2. 2016. Po presoji sodišča zatrjevana kršitev določb postopka v tem primeru ni podana. Obvestilo toženki o višini prihodkov iz izvajanja televizijske dejavnosti vsem izdajateljem televizijske dejavnosti, kot tudi ponudnikom avdiovizualnih medijskih storitev na daljavo (do 31. marca vsako leto), je za vse zavezance (torej tudi tožnika), kot že rečeno, zakonsko določena obveznost, ki jo morajo zavezanci spoštovati, saj v nasprotnem primeru nastopi (tudi) zakonsko določena posledica, tj. da se pri odmeri plačila upošteva celoten prihodek iz izvajanja televizijske dejavnosti oziroma s ponujanjem avdiovizualnih medijskih storitev na daljavo. Zato so po oceni sodišča pravno nerelevantna tudi vsa tožnikova nadaljnja izvajanja v zvezi s tem (da ne zadošča seznanitev z obveznostjo na spletni strani, da je sporen način poziva toženke, idr).

17. Sodišče zaradi povedanega sodi, da je toženka smela odločiti po skrajšanem postopku po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP. Ta določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Res je, da je toženka podatke pridobila od AJPES in ne iz lastnih evidenc, vendar je tak način pridobitve podatkov določen v ZAvMS. Po 71. členu Zakona o plačilnem prometu pa je AJPES kot javnopravna agencija (pravna oseba javnega prava) pooblaščen za zbiranje, obdelovanje in posredovanje podatkov iz letnih poročil poslovnih subjektov v skladu z zakoni ter za javno objavljanje letnih poročil in drugih podatkov gospodarskih družb, samostojnih podjetnikov in drugih poslovnih subjektov v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah in drugimi zakoni, torej podatke, ki jih posreduje AJPES toženki, AJPES-u posredujejo poslovni subjekti (torej tudi tožnik).

18. Tožnik se zato brez uspeha sklicuje na I U 1135/2015 z dne 16. 2. 2016. V tej sodbi je to sodišče zavzelo stališče, da je treba v primerih, ko je že iz uradne evidence toženke razvidno, da zavezanec izvaja več dejavnosti (in ne npr. samo televizijske dejavnosti kot v tem primeru) pozvati zavezanca na predložitev pravno relevantnih podatkov za odmero letnega plačila iz konkretne dejavnosti glede na drugi odstavek 38. člena ZAvMS. Za tak primer pa v obravnavanem primeru ne gre, saj tožnik izvaja eno dejavnost - televizijsko dejavnost, prihodke katere je zavezan sporočiti toženki. Slednje je potrdil še na glavni obravnavi, ko je navedel, da vodi pet računovodskih kontov za različne dejavnosti, ''ki jih izvaja v okviru svoje televizijske dejavnosti'', da pa so njegovi prihodki iz izvajanja televizijske dejavnosti označeni pod označbo oglaševanje.

19. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

20. Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (prvi odstavek 51. člena ZUS-1). Na glavni obravnavi sodišče izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).

21. Dokazni predlog tožnika z zaslišanjem direktorja A. A. v tožbi, v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem (upoštevanja nepravilne višine prihodkov), je sodišče zavrnilo kot neprimernega. Sodišče sodi, da višine prihodkov podjetja ni mogoče izkazovati z izjavo zakonitega zastopnika podjetja, temveč z ustreznimi listinami, sestavljenimi po računovodskih standardih (npr. izkaz poslovnega izida ipd. po SRS).

22. Dokazna predloga tožnika z zaslišanjem priče B. B. in vpogledom v kontne kartice za leto 2018, podana na glavni obravnavi, pa sodišče ni izvedlo iz naslednjih razlogov: Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Koncept instituta tožbene novote je torej v ZUS-1 drugače urejen kot v ZPP (286. člen) in po oceni sodišča je urejen tudi v celoti, upoštevajoč pri tem specifiko upravnega spora (presoja zakonitosti in pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta po končanem upravnem postopku na podlagi izpodbojne tožbe - prvi odstavek 33. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru je bil pred izdajo izpodbijane odločbe izveden skrajšan postopek, v katerem je imel tožnik možnost pošteno in skrbno uveljaviti svoje pravice glede na zakonsko določeno obveznost. Povedano drugače: s predložitvijo podatkov o višini prihodkov iz izvajanja televizijske dejavnosti (do določenega roka) je imel tožnik možnost vplivati na odmero letnega plačila, za katerega je po zakonu zavezan (kot že podrobno pojasnjeno v prejšnjih točkah obrazložitve te sodbe). To pa posledično po oceni sodišča pomeni, da bi moral tožnik že v tožbi predlagati vse nove dokaze, ki jih prej v upravnem postopku ni predlagal oziroma predložil, ne pa, da predlaga nove dokaze šele na glavni obravnavi (in tega tudi ne opraviči). Sodišče zato šteje ta dokaza kot nedovoljeni tožbeni novoti. Tako tudi že Vrhovno sodišče v zadevi, I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019. 23. V zvezi z dokaznim predlogom toženke (vpogled v izdane odločbe tožniku v zvezi z odmero plačil od leta 2015 dalje) na glavni obravnavi, pa sodišče še navaja: V upravnem sporu se presoja zakonitost in pravilnost odločitve toženke, kot ta izhaja iz izpodbijane odločbe. To pomeni, da mora oziroma je morala toženka že v svoji odločbi navesti vse pravno relevantne razloge za odločitev in zato ne more z navedbami v odgovoru na tožbo in (morebitnih) nadaljnjih vlogah v upravnem sporu ter z dokazi, predlaganimi v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah, dopolnjevati razlogov za svojo odločitev in dokazovati utemeljenost le-teh. O tem, da z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati razlogov za svojo odločitev, se je izrekla tudi že ustaljena sodna praksa. Sodišče pa je v obravnavanem primeru tudi že presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita ter utemeljena s pravilnimi in zadostnimi razlogi za odločitev, zato na glavni obravnavi podanemu dokaznemu predlogu ni sledilo (smiselno drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Ob tem sodišče še pripominja, da gre glede na dejansko in materialno podlago v zadevi, končani z izdajo odločbe o odmeri letnega plačila za leto 2019, za nerelevanten dokaz.

24. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).