Jedro

Za opredelitev naprave po točkah C2 oziroma C3 priloge V k Uredbi o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, ni odločilno ali je substrat, iz katerega se pridobiva bioplin, trden ali tekoč, temveč ali je plin proizveden iz industrijske biomase ali iz biomase čistilne naprave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Javna agencija Republike Slovenije za energijo na podlagi 64. f člena Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 27/07-UPB in 70/08, 22/10, v nadaljevanju EZ) in Uredbe o izdaji deklaracij za proizvodne naprave in potrdil o izvoru električne energije (Uradni list RS, št. 8/09, v nadaljevanju Uredba o izdaji deklaracij) proizvodni napravi Bioplinska elektrarna A., ki uporablja kot vir energije plin iz blata čistilnih naprav odpadnih vod (C3), izdala deklaracijo za proizvodno napravo za dobo petih let. Uvrstitev proizvodne naprave med naprave, ki uporabljajo kot vir energije plin iz blata čistilnih odpadnih voda (C3), je utemeljena z Uredbo o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (Uradni list RS, št. 37/99 do 17/10, v nadaljevanju Uredba ), po kateri je med blato čistilnih naprav odpadnih vod uvrščeno odpadno blato komunalnih in industrijskih čistilnih naprav in z ugotovitvijo, da se bioplin proizvaja iz fluidiziranega blata v čistilni napravi z IC reaktorjem, kjer se čistijo industrijske odpadne vode.

2. Ministrstvo za gospodarstvo je z odločbo št. 360-140/2009-8 z dne 29. 11. 2010 pritožbo, s katero je tožeča stranka ugovarjala uvrstitvi proizvodne naprave pod C3 in utemeljevala njeno uvrstitev pod C2 priloge V Uredbe (plin iz biološko razgradljivih industrijskih odpadkov), kot neutemeljeno zavrnilo. V obravnavanem primeru gre za napravo, ki proizvaja električno energijo iz bioplina, ki izvira iz biološko razgradljivih odpadkov iz proizvodnje papirja. Za uvrstitev sta zato lahko upoštevni le točka f) - energija, pridobljena iz bioplina iz biološko razgradljivih industrijskih odpadkov (C2) in točka h) - energija, pridobljena iz plina, ki izvira iz blata čistilnih naprav odpadnih vod (C3) 3. člena Uredbe. V obeh primerih gre za proizvodnjo bioplina iz biomase, vendar je ta biomasa, zaradi različnih investicijskih in obratovalnih stroškov obeh naprav, opredeljena prvič kot industrijska in drugič kot biomasa iz čistilne naprave. Za opredelitev naprave po točkah C2 oziroma C3 torej ni odločilno ali je substrat, iz katerega se pridobiva bioplin, trden ali tekoč, kot v pritožbi meni tožeča stranka, temveč ali je plin proizveden iz industrijske biomase ali iz biomase čistilne naprave. V obravnavanem primeru je povsem jasno, da ne gre za industrijsko bioplinarno ampak za čistilno napravo. Ker je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da gre za proizvodnjo bioplina iz biomase čistilne naprave, je po presoji pritožbenega organa neutemeljen tudi ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

3. Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb materialnega zakona in kršitve določb ZUP s predlogom, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Ugotovitev Agencije, da se bioplin v proizvodni napravi tožeče stranke proizvaja iz fluidiziranega blata v čistilni napravi z IC reaktorjem, je nepravilna, saj ne upošteva različnosti tehnologij za proizvodnjo bioplina iz industrijske odpadne vode na eni in iz blata čistilnih naprav na drugi strani. Tožeča stranka bioplina ne pridobiva iz blata čistilnih naprav odpadnih vod, temveč iz industrijske odpadne vode, zato se naprava ne more uvrščati v razred C3, temveč je pravilna uvrstitev v razred C2. Sestava substrata je glavni dejavnik, od katerega je odvisna tehnologija anaerobnega procesa, ki jo tožeča stranka opiše v nadaljevanju tožbe. Tožeča stranka bioplin pridobiva iz biološko razgradljivih industrijskih odpadkov. Proces čiščenja odpadne vode, katerega stranski produkt je odpadno blato, se prične šele po zaključeni fazi pridobivanja bioplina iz IC reaktorja. IC reaktor ni čistilna naprava temveč je naprava za pridobivanje bioplina iz biološko razgradljivih odpadkov. Blato nastane v zadnji oziroma končni stopnji čiščenja odpadnih vod. Po sedimentaciji se stiska na tračni stiskalnici in vozi na sosežig izven države. Proizvodna naprava po navedenem ni naprava, ki kot vir energije uporablja blato, temveč gre za napravo, ki uporablja kot vir energije biološko razgradljive industrijske odpadke. Ne strinja se tudi s stališči pritožbenega organa. Ugotovitve, da ne gre za industrijsko bioplinarno temveč za čistilno napravo, pritožbeni organ ne pojasni, ne opredeli pa se tudi do pritožbene navedbe tožeče stranke, da reaktor kot vir energije uporablja odpadne vode, ki jo dokazuje tudi deklaracija proizvajalca IC reaktorja. Namenjen je izključno za pretvorbo raztopljenih in razgrajenih organskih nečistoč iz odpadne vode v bioplin, saj bi v nasprotnem, to je ob uporabi blata čistilnih naprav, ne deloval. Pritožbeni organ odločitve ne utemelji z dejstvi, ki bi bila ugotovljena s stopnjo gotovosti, saj navaja le, kaj je mogoče razbrati iz 3. člena Uredbe. Ker v odločbi nadalje ni pojasnjeno stališče, da gre za čistilno napravo in se zato uvrsti v razred C3, njen preizkus glede relevantnih okoliščin ni mogoč. Ogled v zadevi ni bil opravljen. Ker gre za strokovno vprašanje s področja kemijske stroke, s katerim uradna oseba ne razpolaga, pa bi tožena stranka morala postaviti izvedenca kemijske stroke. Odločitev tako ne temelji na dokazih, temveč na arbitrarnem sklepanju o strokovnem vprašanju, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa tudi na napačni uporabi materialnega prava. Predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke, vpogled v listine, ki se nahajajo v upravnem spisu in v shemo - čiščenje odpadnih vod, postavitev izvedenca in ogled na kraju samem.

4. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise in odgovor na tožbo, ki ga je pripravil organ prve stopnje. V njem vztraja pri odločitvi, da se proizvodna naprava uvrsti med naprave, ki kot vir energije uporabljajo plin iz blata čistilnih naprav odpadnih vod (C3). Pri odločitvi je upoštevala podatek o viru energije, ki ga je v vlogi za pridobitev deklaracije navedla tožeča stranka ter okoljevarstveno dovoljenje, ki ga je v postopku predložila tožeča stranka in iz katerega jasno izhaja, da je na mestu proizvodne naprave nameščena lastna biološka čistilna naprava, ki služi za čiščenje industrijskih odpadnih vod, ki nastajajo pri proizvodnji vlaknin in proizvodnji kartona. Navedeno potrjuje pravilnost uvrstitve naprave med naprave, ki proizvajajo električno energijo iz vira h) prvega odstavka 3. člena Uredbe. Navedba tožeče stranke, da proizvaja električno energijo iz bioplina pridobljenega iz industrijske odpadne vode je sicer resnična, o tem govori tudi okoljevarstveno dovoljenje, vendar se iz te industrijske odpadne vode pridobiva plin v čistilni napravi. Posebne kategorije za pridobivanje plina iz industrijske odpadne vode Uredba ne predvideva, prav tako pa zaradi že navedenih dejstev agencija ni mogla slediti navedbam tožeče stranke, da je potrebno industrijsko odpadno vodo klasificirati pod točko C1 in C2, ki jih omenja prvi odstavek 3. člena Uredbe v točki f). Da IC reaktor predstavlja čistilno napravo je bilo v postopku ugotovljeno na podlagi okoljevarstvenega dovoljenja, uporabnega dovoljenja in navodila za obratovanje in vzdrževanje anaerobnega IC reaktorja za proizvodnjo plina iz industrijskih odpadnih vod, ki jih je predložila tožeča stranka. Gre za čistilno napravo, ki jo je tožeča stranka namestila v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem. Ker podatki, potrebni za odločitev, izhajajo iz listinskih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, po presoji uradne osebe ogleda ni bilo potrebno opraviti. Pri uvrstitvi proizvodne naprave je agencija upoštevala prvi odstavek 3. člena Uredbe. Ta pa ne govori o razvrščanju proizvodnih naprav glede na uporabljeno tehnologijo za pridobivanje plina, temveč o razvrščanju glede na vrsto uporabljenega obnovljivega vira energije, zato mnenje izvedenca kemijske stroke ni relevantno. Utemeljen pa tudi ni ugovor pomanjkljive obrazložitve, saj je odločba utemeljena tako v pravnem kot tudi v dejanskem pogledu.

5. V pripravljalni vlogi tožeča stranka vztraja, da bioplin pridobiva v bioplinarni in ne v čistilni napravi. Ne strinja se tudi s stališčem, da uvrstitev naprave glede na vrsto uporabljenega obnovljivega vira v kategorijo biološko razgradljivih industrijskih odpadkov ni mogoča. V IC reaktorju naprave tožeče stranke poteka pretvorba raztopljenih in razgradljivih organskih snovi v odpadni vodi v bioplin. Blato iz čistilnih odpadnih vod torej ne predstavlja vira pridobivanja bioplina, temveč tožeča stranka, kot izhaja tudi iz poenostavljene sheme proizvodnje bioplina, pridobiva plin iz biološko razgradljivih industrijskih odpadkov. Dokazni predlog z ogledom je tožena stranka neutemeljeno zavrnila, neutemeljeno pa je zavrnila tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca kemijske stroke. Uvrstitev v kategorijo h) in nadalje C 3 je po mnenju tožeče stranke arbitrarna in je ni mogoče utemeljevati z dejstvom, da Uredba pridobivanja plina iz industrijske odpadne vode ne predvideva. Industrijska odpadna voda namreč sodi med biološko razgradljive komunalne in industrijske odpadke.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev, da se proizvodni napravi Bioplinska elektrarna A. izda deklaracija za proizvodno napravo, ki kot vir energije uporablja biomaso iz točke C3 priloge V Uredbe, utemeljita organ prve stopnje in pritožbeni organ. Zato se skladno z 71. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

8. Vsebina okoljevarstvenega dovoljenja, na katero se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje tožena stranka, ni sporna. Tako ni spora o tem, da je tožeča stranka skladno z okoljevarstvenimi zahtevami za emisije snovi in toplote v vode zaradi odvajanja industrijske odpadne vode dolžna med drugimi ukrepi zagotoviti tudi kombinirano anaerobno-aerobno biološko čiščenje odpadnih vod. Spora tudi ni, da lastna biološka čistilna naprava tožeče stranke služi za čiščenje industrijskih odpadnih vod, ki nastajajo pri proizvodnji vlaknin in proizvodnji kartona, da je sestavljena iz anaerobnega in aerobnega dela, da se po primarnem očiščenju voda preko toplotnega izmenjevalca vodi v IC reaktor, kjer poteka anaerobna stopnja čiščenja vode, in da se odpadne vode vodijo naprej v aerobni del čiščenja, ki ga predstavljajo trije aeracijski bazeni in usedalnik. Na tej podlagi prvostopni organ po presoji sodišča pravilno ugotovi, da tožeča stranka bioplin pridobiva v IC reaktorju kot sestavnem delu biološke čistilne naprave. Tožeča stranka o nasprotnem ne prepriča, saj trditev utemelji zgolj z dejstvom, da bioplina v IC reaktorju ne pridobiva iz odpadnega blata, ki je stranski produkt zadnje oziroma končne stopnje čiščenja odpadnih vod.

9. Sicer pa med strankama ni spora o tem, da tožeča stranka bioplin pridobiva iz industrijske odpadne vode. Spora tudi ni, da gre za fazo njenega čiščenja. Spor je le o uporabi prava - razlagi relevantnih določb točke f) in točke h) 3. člena Uredbe ter točk C1, C2 in C3 priloge V, ki je njen sestavni del, saj po stališču tožeče stranke industrijska odpadna voda sodi med biološko razgradljive komunalne in industrijske odpadke iz točk C1, C2 priloge V, kar narekuje uvrstitev obravnavane proizvodne naprave (bioplinske elektrarne) v točko f) prvega odstavka 3. člena Uredbe.

10. Navedenemu stališču po presoji sodišča ni mogoče slediti. Biološko razgradljivi komunalni in industrijski odpadki kot vir biomase, ki se lahko uporablja za proizvodnjo električne energije iz točk C1 in C2 so po Prilogi V Uredbe biološko razgradljiva frakcija industrijskih in komunalnih odpadkov, katerih energetsko uporabo dovoljujejo predpisi o ravnanju z odpadki. V kategorijo C3 - Blato iz čistilnih naprav odpadnih vod pa se kot vir biomase po Prilogi V Uredbe uvršča odpadno blato komunalnih in industrijskih čistilnih naprav. V navedeno kategorijo se tudi po presoji sodišča uvršča vsakršna biomasa čistilnih naprav, tudi v odpadni vodi raztopljene in razgradljive organske snovi. Tehnologija, ki jo za proizvodnjo bioplina iz industrijske odpadne vode uporablja tožeča stranka, za opredelitev vira biomase, ki se uporablja za proizvodnjo električne energije, ni pomembna. Zato tudi ni pomembno, da glede na uporabljeno tehnologijo čiščenja odpadne vode pri tožeči stranki (gosto) odpadno blato nastane šele po končani drugi, aerobni, fazi čiščenja. Sodišče se namreč pridružuje stališču tožene stranke, da je za razvrstitev bistvena ugotovitev, da gre za proizvodnjo plina iz naprav za čiščenje industrijske odpadne vode, torej za bioplin iz biomase čistilne naprave. Uvrstitev v navedeno kategorijo zato ni arbitrarna, temveč skladna z navedenimi določbami Uredbe. Ta, kot pravilno ugotavljata obe stranki, industrijske odpadne vode kot vira biomase posebej ne določa in jo je zato treba kot vir uvrstiti pod točko, ki je vsebinsko najustreznejša. To pa je točka C3, kamor jo (kot fluidno blato čistilnih naprav) pravilno uvrsti tožena stranka. Da bi uvrstitev o ozirom na investicijske in obratovalne stroške ne bila ustrezna, tožeča stranka ne ugovarja.

11. Trditev tožeče stranke, da anaerobno čiščenje industrijske odpadne vode ne sodi v čistilno napravo, je, kot že navedeno, neskladna z listinami, ki jih je predložila v postopku. Očitek, da je obrazložitev odločbe v tem pogledu pomanjkljiva, zato ni utemeljen, saj je iz razlogov odločbe razvidno dejansko stanje, ki je v postopku ugotovljeno in dokazi, na katerih temelji, iz razlogov odločbe o pritožbi pa, da je odločilno dejstvo, da gre v obravnavanem primeru za proizvodnjo bioplina iz biomase čistilne naprave, pravilno ugotovljeno. Da gre za dejstvo, bistveno za odločitev, pa pritožbeni organ dodatno utemelji z razlago 3. člena Uredbe.

12. Sodišče se, kot že navedeno, v celoti strinja z razlago 3. člena Uredbe, na kateri temelji izpodbijana odločba. Ob takšni razlagi pa po presoji sodišča organa utemeljeno nista sledila dokaznim predlogom tožeče stranke za ogled in postavitev izvedenca. Kot pravilno ugotavlja že organ prve stopnje, je že iz predloženega okoljevarstvenega dovoljenja razvidno, da predstavlja obravnavani IC reaktor čistilno napravo, v kateri poteka anaerobna stopnja čiščenja industrijske odpadne vode. Iz navedenih razlogov dokaznim predlogom, pri katerih tožeča stranka vztraja tudi v upravnem sporu, tudi sodišče ni sledilo.

13. Ker je izpodbijana odločba po povedanem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

14. V zadevi je odločilo na seji, ker so bili za odločitev relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje upravnega akta (2. alinea drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).