Jedro

V postopku davčne izvršbe tožnik ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova, za kar obstoji pravna podlaga v petem odstavku 157. člena ZDavP-2. Enako velja za upravni spor, katerega predmet je preverjanje pravilnosti in zakonitosti sklepa o izvršbi ob njegovi izdaji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana zoper tožnika začel davčno izvršbo na njegova denarna sredstva za dolg, ki skupaj s stroški davčne izvršbe znaša 1.546,11 EUR. Nastal je na podlagi izvršljivih odločb o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti ter sklepa z dne 24. 2. 2014, kar vse izhaja iz izreke izpodbijanega sklepa.

V obrazložitvi davčni organ pojasnjuje, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da zavezanec ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa. Zato je davčni organ v skladu s 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zoper tožnika začel davčno izvršbo. Sklicuje se tudi na 145. in 96. člen ZDaP-2 ter njegov 166. in 156. člen. Pri načinu poravnave dospelih davčnih obveznosti se sklicuje na 93. in 34. člen ZDavP-2 ter pojasnjuje, da v skladu s četrtim odstavkom 93. člena ZDavP-2 zavezanec za davek v postopku davčne izvršbe ne more vplivati na vrstni red poplačila davka.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-29/474/2014 z dne 22. 7. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pojasnjuje, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2 v povezavi s 145. in 143. člena istega zakona. Stroški sklepa o izvršbi so pri tožniku pravilno obračunani v skladu s prvim odstavkom 152. člena ZDavP-2 in v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku. Glede ugovorov tožnika zoper izvršilni naslov pritožbeni organ pojasnjuje, da v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče ugovarjati zoper izvršilni naslov, kot to določa peti odstavek 157. člena ZDavP-2. Tožnik je pri tukajšnjem sodišču vložil tožbo, v kateri je navedel, da je bil z izvršilnim naslovom nepravilno obremenjen oziroma zatrjuje, da ni imel v lasti nepremičnin, za katere je z davkom obremenjen. Sodišču predlaga, da zadevo ponovno preveri. Smiselno torej predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, naj sodišče tožbo zavrne iz razlogov, ki so razvidni že iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2, na katere se davčni organ v njej sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi njegovo pravilnost in zakonitost potrdi pritožbeni organ in z razlogi, s katerimi obrazloži svojo odločitev ter zavrnitev pritožbenih ugovorov. Pritožbeni organ tudi v celoti in vsebinsko presodi vse navedbe tožeče stranke, ki so za odločitev zadeve relevantne. Sodišče se zato nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, v smislu 71. člena ZUS-1 sklicuje.

Pri tem še ugotavlja, da je bila davčna izvršba začeta na podlagi izvršilnih naslovov s klavzulo izvršljivosti, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan in niso predmet presoje v postopku davčne izvršbe. V postopku davčne izvršbe zato tožnik ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova, za kar obstoji pravna podlaga v petem odstavku 157. člena ZDavP-2. Enako velja za upravni spor, katerega predmet je preverjanje pravilnosti in zakonitosti sklepa o izvršbi ob njegovi izdaji. Glede slednjega pa sodišče, glede na povedano, nima pomislekov Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.