Jedro

Okoliščina, da obtoženi zaradi tega, ker mu je odvzeta prostost, ne more opravljati gospodarske dejavnosti, ni razlog za odpravo pripora.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 23.5.2001 je bil zoper obt. M.B. po preizkusu, opravljenem na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), podaljšan pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 1.6.2001 pritožbo zagovornika obt. M.B., vloženo zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obt. M.B. je dne 29.6.2001 vložil zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi za varstvo zakonitosti izrecno ne navaja, iz katerih razlogov, naštetih v 1. odstavku 420. člena ZKP, vlaga to izredno pravno sredstvo, pač pa navaja, da so bile obtožencu kršene ustavno zagotovljene pravice in posledično tudi določbe kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi, podrejeno pa predlaga razveljavitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sklepa.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno ter navaja, da je trditev, da so bile kršene ustavne pravice obtoženca, v nasprotju z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, ter da navedbe o stranskih učinkih pripora spadajo v predlog za odpravo pripora, ne pa v zahtevo za varstvo zakonitosti. Razen tega pa zagovornik obt. M.B. v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel, v čem so se spremenile okoliščine, zaradi katerih je bil zoper obtoženca odrejen pripor.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi stališču zagovornika obt. M.B., da so bile kršene ustavno zagotovljene pravice obtoženca. Res je sicer, da ima po določilu 1. odstavka 19. člena Ustave Republike Slovenije vsakdo pravico do osebne svobode, vendar pa je v 2. odstavku tega člena navedeno, da se sme odvzeti prostost v primerih in po postopku, ki ga določa zakon, po določilu 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije pa se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. V 1. odstavku 201. člena ZKP pa je predpisano, iz katerih razlogov se sme pripor odrediti in tudi podaljšati. Po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti in podaljšati zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, če se skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če druge okoliščine kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. Iz tega razloga je bil zoper obtoženca, kateremu je bila na podlagi razpisane tiralice dne 30.10.1999 v Sisku, torej v Republiki Hrvaški, odvzeta prostost, pripor podaljšan. V pravnomočnem sklepu o podašanju pripora je tudi podrobno pojasnjeno, na podlagi katerih okoliščin je sodišče ugotovilo, da je podana realna nevarnost, da bi obtoženec na prostosti pobegnil. Zagovornik obt. M.B. sicer trdi, da ni podana begosumnost obtoženca, ker obtoženec ni odšel v Republiko Hrvaško, da bi se izognil kazenskemu postopku, saj ni vedel, da ga išče policija. S takimi navedbami zagovornik obtoženca uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega z navedenim izrednim pravnim sredstvom glede na določilo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati, sicer pa so take njegove navedbe tudi v nasprotju s podatki spisa. V razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora je namreč navedeno, da je obtoženec že pred odhodom v Republiko Hrvaško, in sicer dne 27.10.1999, vedel, da ga išče policija. Ta ugotovitev ni v nasprotju s podatki spisa, saj je obtoženec, ko je bil dne 31.10.1999 na sodišču v Sisku zaslišan, med drugim povedal, da je slišal, da je zoper njega začet nek postopek v Kopru, kar je slišal prav dne 27.10.1999, ko je odšel iz Slovenije.

Res je bila obtožencu odvzeta prostost dne 30.10.1999 in da se od tedaj dalje na podlagi sklepov o podaljšanju pripora nahaja v priporu. Okoliščina, da obtoženi zaradi tega, ker mu je odvzeta prostost, ne more opravljati gospodarske dejavnosti, ni razlog za odpravo pripora. S pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora tudi ni bilo kršeno določilo 5. odstavka 207. člena ZKP, po katerem lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti. Obtožnica zoper obt. M.B. je bila namreč vložena dne 27.3.2000, po vložitvi obtožnice pa je bil zoper obtoženca podaljšan pripor s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 28.3.2000, pritožbo obtoženčevega zagovornika pa je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 4.4.2000. S pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora niso bile kršene obtoženčeve z Ustavo Republike Slovenije zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine, prav tako tudi ne določbe ZKP. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obt. M.B., ki naj bi si z nadaljevanim kaznivim dejanjem goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ pridobil več kot 115 milijonov protipravne premoženjske koristi, za varstvo zakonitosti, v kateri sicer v nasprotju z določilom 2. odstavka 421. člena ZKP uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).