Jedro

Ker je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku priznala pravico do odpravnine v višjem znesku, kot to izhaja na podlagi določbe 109. člena ZDR, je tožnik upravičen do odpravnine v višini, opredeljeni v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu IX. tč. izreka spremeni tako, da v tem delu v celoti glasi: „IX. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati odpravnino v višini 2.160,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 19,58 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se odločba tožene stranke z dne 30. 12. 2012, po kateri tožniku preneha delovno razmerje iz poslovnih razlogov, delno razveljavi oz. spremeni in sicer pod točko 2., ki se nanaša na odpovedni rok in se ugotovi, da znaša odpovedni rok namesto 30 dni, 45 dni (I. tč. izreka). Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 20. 2. 2012 in ne dne 5. 2. 2012, kot to določa odločba tožene stranke z dne 30. 12. 2011, in traja do 20. 2. 2012 (II. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 6. 2. 2012 do 20. 2. 2012 obračuna bruto znesek razlike v plači v višini 425,88 EUR in od tega bruto zneska obračuna in plača davke in prispevke, neto razliko plače pa izplača tožniku s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 300,67 EUR od 18. 3. 2012 dalje do plačila (III. tč. izreka), nadalje izplača regres za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR, od tega zneska odvede davek in neto znesek izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 623,41 EUR od 2. 7. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. tč. izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna jubilejno nagrado v znesku 603,24 EUR, od tega zneska odvede pripadajoče davke in prispevke ter neto znesek izplača tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2011 dalje do plačila (V. tč. izreka), mu od 1. 1. 2012 do 31. 1. 2012 obračuna bruto znesek plače v višini 773,66 EUR in od tega bruto zneska obračuna in plača davke in prispevke, neto plačo pa izplača tožniku s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 549,30 EUR od 18. 2. 2012 dalje do plačila (VI. tč. izreka); mu za čas od 1. 2. 2012 do 5. 2. 2012 obračuna bruto znesek razlike v plači v višini 116,04 EUR, od tega bruto zneska obračuna in plača davke in prispevke, neto razliko v plači pa izplača tožniku s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 90,40 EUR od 18. 3. 2012 dalje do plačila (VII. tč. izreka); mu plača stroške prevoza na delo in z dela za januar 2012 v znesku 12,60 EUR in stroške prehrane za januar 2012 v znesku 21,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2012 dalje od plačila (VIII. tč. izreka) ter mu plača odpravnino v znesku 2.127,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2012 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IX. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 831,18 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (X. tč. izreka).

Zoper tč. V in IX izreka zgoraj navedene sodbe se pritožuje tožnik ter pritožbenemu sodišču predlaga, da v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno sodbo v tem delu razveljavi. Tožnik je zahteval jubilejno nagrado v neto znesku 603,24 EUR, sodišče pa mu je to nagrado prisodilo v bruto znesku. Sodišče navaja, da se jubilejna nagrada do višine 460,00 EUR glede na Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja ne všteva v davčno osnovo, torej ni obdavčena, zato je odločitev sodišča, da mora tožena stranka od celotnega zneska 603,24 EUR odvesti davke in prispevke, nato pa neto znesek izplačati tožniku, nepravilna. Prav tako ni jasno, zakaj naj bi se od te nagrade plačali prispevki, pri čemer sodišče v tej smeri odločitve niti ne obrazloži. Tožnik je vtoževal odpravnino v znesku 2.160,32 EUR, sodišče pa mu je dosodilo zgolj 2.127,57 EUR, pri čemer je tožnik vtoževal odpravnino, kot jo je določila sama tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka sploh ni nasprotovala vtoževani višini odpravnine, torej 2.160,32 EUR. Sodišče bi zato moralo slediti tožbenemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri sprejetih odločitvah ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Po določilih Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki je veljal v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, delodajalec delavcu lahko zagotavlja pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon (7. čl. ZDR). Delodajalec je tožniku v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2011 (A6) priznal pravico do odpravnine v višini 2.160,32 EUR, torej v višjem znesku, kot to izhaja na podlagi določbe 109. čl. ZDR, kar tožnik pravilno izpostavlja v pritožbi. Prav tako tožnik pravilno navaja, da tožena stranka višine vtoževane odpravnine ni substancirano prerekala. Glede na navedeno je bil tožnik upravičen do izplačila odpravnine v višini, kot je bila opredeljena v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je zato tožniku iz naslova odpravnine nepravilno prisodilo le 2.127,57 EUR, kar je znesek, ki bi tožniku pripadal zgolj upoštevaje določbo 109. čl. ZDR. Z ozirom na navedene razloge ter določbo 214. čl. ZPP je bilo potrebno v tem delu tožnikovi pritožbi ugoditi. Na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo. Tožnik je namreč navajal, da vtožuje jubilejno nagrado skladno z določili Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti (Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl.). Obenem ni navajal, da je bil s toženo stranko dogovorjen za drugačno višino jubilejne nagrade, kot izhaja iz te kolektivne pogodbe, zato mu je sodišče prve stopnje to nagrado pravilno prisodilo v bruto znesku. Tožena stranka bo tako dolžna za tožnika iz naslova jubilejne nagrade za 10 let dela pri toženi stranki obračunati bruto znesek 603,24 EUR, od tega zneska odvesti davčne obveznosti, nato pa tožniku izplačati neto znesek. Izrek sodbe sodišča prve stopnje v V. tč. ni nerazumljiv, kot to zmotno zatrjuje tožnik v pritožbi, saj mora tožena stranka upoštevati Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS; št. 140/2006 s sprememb.). Jasno je torej, da (tudi glede na izrek, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje) tožena stranka davka ne bo odvedla od celotnega zneska 603,24 EUR, temveč zgolj od zneska nad vrednostjo, ki je določena kot neobdavčena.

Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato mu je tožena stranka glede na uspeh dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (154., 155. čl. ZPP). Višino nagrade za pritožbeni postopek je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami), pri čemer je za vrednost spora določilo znesek, ki je, glede na pritožbo, med strankama še sporen (vrednost predmeta do 300,00 EUR). Pritožbeno sodišče je tako tožniku priznalo 27,20 EUR po tar. št. 3210, 20 % od nagrade po tar. št. 6002 (5,44 EUR ) ter 20 % DDV (6,53 EUR), skupaj torej 39,17 EUR. Polovico teh stroškov je tožena stranka tožniku dolžna povrniti tako, kot izhaja iz izreka.