Jedro

Drži sicer, da je skladno z načelom stroge formalne legalitete izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov in ga mora izvršiti tako, kot se glasi ter ga ne more spreminjati, niti se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti (primerjaj 17. člen ZIZ). Vendar pa navedeno ne pomeni, da izvršilno sodišče vsebine izvršilnega naslova ne sme niti ugotoviti. Nasprotno, vsebino domnevnega izvršilnega naslova mora izvršilno sodišče ugotoviti že zato, da lahko presodi, ali sploh lahko dovoli predlagano izvršbo. Da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, mora terjatev namreč sploh obstajati (prim. prvi odstavek 21. člena ZIZ). Ob tem, da sta se stranki izrecno dogovorili, da se v primeru, da nasprotna stranka kljub pozivu oziroma v dodatnem roku iz poziva ne sklene glavne pogodbe, predpogodba šteje za razvezano, sodišče prve stopnje, ki je v celoti (in ne le paricalno) vezano na vsebino zatrjevanega izvršilnega naslova, izvršbe ni moglo dovoliti, saj je iz predlogu za izvršbo priloženih listin jasno razvidno, da izterjevana terjatev niti ni nastala.

Določilo drugega odstavka 104. člena OZ, po katerem lahko upnik ohrani pogodbo v veljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev, ni kogentne narave, stranki pa sta se v pogodbi sami dogovorili za drugačno posledico nesklenitve glavne pogodbe po dodatnem pozivu na sklenitev nasprotni stranki.

Kot sporne določbe pogodbe oziroma sodne poravnave je treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo ali glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag. Dodatna razlaga je torej potrebna le, če je pogodbeno določilo objektivno nejasno oziroma dvoumno, ker gre za razlago izvršilnega naslova, pa so pravila razlage omejena predvsem na gramatikalno razlago.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog za izvršbo z dne 8. 8. 2022 zavrne (I. točka izreka sklepa) in da upnik sam nosi svoje stroške predloga z dne 8. 8. 2022 (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo zapadlost terjatve, saj se zapadlost, ki ni odvisna le od poteka roka, dokazuje z golo pisno izjavo dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku. Upnik je priložil vsa predpisana dokazila o zapadlosti terjatve. Sodišče ni pristojno kakorkoli presojati vsebine obveznosti, navedene v izvršilnem naslovu. S presojo utemeljenosti izvršilnega naslova je dejansko prekoračilo svoja pooblastila in izvršilnemu naslovu odvzelo njegovo izvršljivost. Stališče o ex lege razveljavitvi prodajne predpogodbe je zmotno in arbitrarno, saj sodišče ni upoštevalo določb drugega in četrtega odstavka 104. člena OZ, po katerih lahko upnik ohrani pogodbo v veljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev. Upnik je večkrat izjavil, da bo zahteval izpolnitev pogodbe. V prodajni predpogodbi je določen skrajni rok za sklenitev glavne pogodbe kot bistvena sestavina. Sodišče je bistveno kršilo določila postopka, saj se je spuščalo v presojo vprašanj, ki imajo učinek razsojene stvari, za kar izvršilno sodišče ni pristojno. Sodišče ne bi smelo presojati vprašanj, ki po naravi stvari sodijo v okvir drugega kontradiktornega postopka, v katerem bi bilo edino mogoče ugotavljati dejansko voljo strank postopka. Z odločanjem o navedenem je sodišče upniku vzelo pravico do izjave, saj se ni mogel opredeliti do ugotovitev sodišča glede vsebinskih vprašanj izvršilnega naslova. Sodišče priznava, da ima prodajna pogodba vse bistvene sestavine pogodbe. Sodišče ni pristojno, da se spušča v vsebino izvršilnega naslova, saj je na izvršilni naslov vezano. Zapadlost je vezana le na formalno preveritev, ali je izvršilnemu naslovu priloženo upnikovo pisno obvestilo o zapadlosti. Sodišče ne pojasni, zakaj ni upoštevalo upnikove izrecne izjave dolžniku, da vztraja pri izpolnitvi prodajne predpogodbe, zato je sklep ostal v bistvenem neobrazložen, saj se sodišče ni opredelilo do pravnih posledic take izjave. Ker sodišče ni pravilno uporabilo določbe 2. odstavka 104. člen OZ, ni ugotovilo pravilnega dejanskega stanja, in sicer, da je upnik uspel ohraniti prodajno predpogodbo v veljavi. Sodišče ni presojalo, v korist koga so določeni pogoji bili sploh dogovorjeni. Prodajalec je za nepremičnini zahteval visoko ceno, ki bi bila upravičena le, če bi bilo moč na parcelah graditi večstanovanjski objekt. Zato se je upnik kot kupec zavaroval pred tem, da bi lahko dolžnik od njega izterjal kupnino, četudi se na nepremičninah ne bi dalo graditi. Pri tem je upnik nase prevzel stroške izpolnjevanja teh pogojev. Ko si je upnik izposloval zanj najpomembnejši pogoj, se je drugim odpovedal. V pravnoposlovni praksi je običaj, da se lahko kupec vedno odpove uveljavljanju pogoja (gre za pravnoposlovno izjavo imenovano waiver). Neživljenjsko je, da bi imel prodajalec stvari lahko interes za izpolnitev pogoja. Sodišče je zato zmotno ugotovilo, da naj bi bil predlog za izvršbo preuranjen iz razloga, da dogovorjeni pogoji niso izpolnjeni. Dolžnik se izpolnitvi izogiba le zato, ker želi izsiliti večjo kupnino. Objekt je namreč po izposlovanju možnosti, da se na nepremičninah sme graditi večstanovanjski objekt, postal tržno še bistveno bolj zanimiv. V dokaz slednjih trditev predlaga dodatna dokazila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

5. V obravnavani zadevi je upnik predlagal izvršbo na podlagi notarskega zapisa notarke A. A. SV 829/2021 z dne 9. 12. 2021, v katerem je potrjena prodajna predpogodba glede dveh dolžnikovih nepremičnin, in sicer zaradi izterjave nedenarne terjatve, t.j. sklenitve glavne pogodbe.

6. Sodišče prve stopnje je predlog upnika za izvršbo zavrnilo z bistveno obrazložitvijo, da je predpogodba ex lege razvezana. Iz drugega odstavka 2. člena predpogodbe člena izhaja, da v primeru, če v roku iz prvega odstavka 2. člena ne bo sklenjena glavna prodajna pogodba zaradi razlogov na strani ene izmed pogodbenih strank, jo mora druga pogodbena stranka pozvati na sklenitev glavne prodajne pogodbe v nadaljnjem 10 dnevnem roku. Če tudi v tem roku pogodbena stranka ne sklene glavne prodajne pogodbe, je ta predpogodba razdrta po samem zakonu. Prav tako zgoraj citirani tretji odstavek 2. člena predpogodbe določa, da v kolikor vsi pogoji iz tega odstavka 2. člena niso kumulativno izpolnjeni v roku 180 dni po sklenitvi te predpogodbe in v nadaljnjem 15 dnevnem roku ni sklenjena glavna prodajna pogodba, na poziv prodajalca ali kupca pa tudi ne v nadaljnjem 10 – dnevnem roku, se šteje predpogodba za razvezano po samem zakonu. Upnik je predlogu za izvršbo priložil tri pozive na izpolnitev pogodbe, in sicer z dne 26. 5. 2022, z dne 7. 6. 2022 in z dne 16. 6. 2022, prilaga tudi potrdila o vročitvi dolžniku. Glede na upnikovo zatrjevanje dolžnik kljub pozivom na sklenitev glavne prodajne pogodbe, le-te z upnikom ni želel skleniti. Upnik in dolžnik sta se v predmetni prodajni predpogodbi dogovorila o posledici, če glavna prodajna pogodba ne bo sklenjena v roku iz prvega odstavka 2. člena. Kot izhaja iz izvršilnega naslova, sta se stranki dogovorili, da mora v primeru, če glavna pogodba v roku iz prvega odstavka 1. člena predpogodbe ni izpolnjena, ena stranka drugo v nadaljnjem 10 dnevnem roku pozvati na sklenitev glavne pogodbe. Če tudi v tem roku pogodbena stranka ne sklene glavne pogodbe, je ta predpogodba razdrta po samem zakonu. Kot je opisano zgoraj, je upnik dolžnika večkrat pozval na sklenitev glavne pogodbe, nazadnje z dopisom z dne 7. 6. 2022, in sicer v nadaljnjem 10 dnevnem roku, vendar kot trdi upnik, glavna prodajna pogodba ni bila sklenjena. Glede na to se skladno z določbo drugega odstavka 2. člena predpogodbe šteje, da je slednja razvezana po samem zakonu. Upnik tudi ni izkazal, da bi bili pogoji iz tretjega odstavka 2. člena predpogodbe izpolnjeni. Celo nasprotno, trdi, da je izpolnjenih le del pogojev, za del pogojev pa je upnik podal izjavo o odpovedi pogojev. Ker je predmetna pogodba razvezana, upnik po presoji sodišča prve stopnje tako ne more zahtevati izpolnitve dolžnikove obveznosti iz te pogodbe.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. V predloženi predpogodbi, potrjeni v notarskem zapisu, sta se stranki (upnik kot kupec in dolžnik kot prodajalec) dogovorili, da bosta najkasneje v roku 15 dni po izpolnitvi pogojev iz tretjega odstavka tega člena sklenila glavno prodajno pogodbo, s katero bo prodajalec prodal kupcu dve svoji nepremičnini (1. odstavek 2. člena predpogodbe). Iz 2. odstavka 2. člena predpogodbe člena izhaja, da v primeru, če v roku iz 1. odstavka 2. člena ne bo sklenjena glavna prodajna pogodba zaradi razlogov na strani ene izmed pogodbenih strank, jo mora druga pogodbena stranka pozvati na sklenitev glavne prodajne pogodbe v nadaljnjem 10 dnevnem roku. Dalje je v tem odstavku določeno, da če tudi v tem roku pogodbena stranka ne sklene glavne prodajne pogodbe, je ta predpogodba _razdrta po samem zakonu_. V prvem pododstavku 3. odstavka 2. člena prodajne predpogodbe sta se upnik in dolžnik dogovorila, da mora kupec (upnik) sam v roku 8 dni od podpisa predmetne predpogodbe na svoje stroške s skrbnostjo dobrega gospodarja urediti pridobitev služnosti in pozitivnih soglasij iz druge in tretje alineje 3. (tretjega) odstavka tega člena in v ta namen izvesti vse potrebne aktivnosti, z namenom pridobiti opisano služnost in dogovorjena soglasja. Prodajalec in kupec sta si dolžna prizadevati, da se navedeni pogoji izpolnijo in sta dolžna pravočasno izvajati vse v ta namen potrebne aktivnosti. Četrti pododstavek 3. odstavka 2. člena predpogodbe pa končno še določa določa, da se, v kolikor vsi pogoji iz tega odstavka 2. člena niso kumulativno izpolnjeni v roku 180 dni po sklenitvi te predpogodbe in v nadaljnjem 15 dnevnem roku ni sklenjena glavna prodajna pogodba, na poziv prodajalca ali kupca pa tudi ne v nadaljnjem 10 – dnevnem roku, šteje predpogodba za _razvezano po samem zakonu_.

8. Višje sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da se zapadlost terjatve po neposredno izvršljivem notarskem zapisu v primeru, ko zapadlost ni odvisna le od poteka roka, dokazuje z izjavo dolžniku o zapadlosti in dokazilom o priporočenem vročanju take izjave dolžniku (tretji odstavek 20.a člena ZIZ). Vendar pa se vprašanje zapadlosti terjatve sploh ne zastavi, če sama terjatev ne nastane. V obravnavanem primeru pa terjatev na sklenitev glavne pogodbe niti ni nastala.

9. Glede na citirana določila predpogodbe višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je bila sporna predpogodba razvezana, obveznost sklenitve glavne pogodbe, kar upnik zahteva s predlogom za izvršbo, pa posledično ni nastala. Predložena predpogodba v notarskem zapisu namreč v kar dveh razločnih določbah predvideva razvezo predpogodbe „po samem zakonu“.

10. Drži sicer, da je skladno z načelom stroge formalne legalitete izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov in ga mora izvršiti tako, kot se glasi ter ga ne more spreminjati, niti se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti (primerjaj 17. člen ZIZ). Vendar pa navedeno ne pomeni, da izvršilno sodišče vsebine izvršilnega naslova ne sme niti ugotoviti. Nasprotno, vsebino domnevnega izvršilnega naslova mora izvršilno sodišče ugotoviti že zato, da lahko presodi, ali sploh lahko dovoli predlagano izvršbo. Da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, mora terjatev namreč sploh obstajati (prim. prvi odstavek 21. člena ZIZ). Upnik je predlogu za izvršbo sam priložil kar tri pozive dolžniku na sklenitev glavne pogodbe, ki je ta kljub pozivom ni želel skleniti (v nasprotnem primeru upnik niti ne bi vložil predloga za izvršbo). Ob tem, da sta se stranki izrecno dogovorili, da se v primeru, da nasprotna stranka kljub pozivu oziroma v dodatnem roku iz poziva ne sklene glavne pogodbe, predpogodba šteje za razvezano, sodišče prve stopnje, ki je v celoti (in ne le paricalno) vezano na vsebino zatrjevanega izvršilnega naslova, izvršbe ni moglo dovoliti, saj je iz predlogu za izvršbo priloženih listin jasno razvidno, da izterjevana terjatev niti ni nastala.

11. Sodišče prve stopnje se ni spuščalo v presojo pravilnosti in zakonitosti vsebine izvršilnega naslova ter ni v ničemer prekoračilo svojih pooblastil, njegovo stališče pa ni ne zmotno ne arbitrarno. Ravno tako se ni spuščalo v presojo vprašanj, ki imajo učinek pravnomočno razsojene stvari. Zatrjevani izvršilni naslov je namreč zgolj prebralo in mu sledilo. Ker mu je pravilno sledilo tudi v delu, ki predvideva razvezo prodajne predpogodbe, ni bilo dolžno niti pojasnjevati, zakaj ni upoštevalo upnikove izjave, s katero si je enostransko kljub drugačni vsebini predpogodbe prizadeval (ne pa tudi uspel) ohraniti pogodbo v veljavi. Upniku po povedanem sodišče prve stopnje tudi ni odvzelo pravice do izjave, saj se ni „spuščalo“ v vsebino oziroma pravilnost izvršilnega naslova. Prav tako ni bilo dolžno uporabiti in se opredeljevati do drugega odstavka 104. člena OZ, po katerem lahko upnik ohrani pogodbo v veljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev. Omenjeno določilo namreč ni kogentne narave, stranki pa sta se v pogodbi sami dogovorili za drugačno posledico nesklenitve glavne pogodbe po dodatnem pozivu na sklenitev nasprotni stranki. Zato zaradi zatrjevane nepravilne uporabe materialnega prava niti dejansko stanje ni bilo napačno ugotovljeno.

12. Prav tako v obravnavanem primeru pogodbenih določil ni mogoče razlagati glede na kakšen drugačen namen pogodbenih strank. OZ v prvem odstavku 82. člena namreč določa, da se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo, nadaljnje razlagalno pravilo, to je skupni namen strank, pa je mogoče uporabiti šele v primeru, če gre za sporna določila (drugi odstavek 82. člena OZ). Zgolj subjektivno dojemanje stranke pa ne igra odločilne vloge - kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo ali glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag (prim. sklep VSL I Ip 1381/2020). Dodatna razlaga je torej potrebna le, če je pogodbeno določilo objektivno nejasno oziroma dvoumno, ker gre za razlago izvršilnega naslova, pa so pravila razlage omejena predvsem na gramatikalno razlago (tako sklep VSL I Ip 2211/2019, primerjaj tudi sklep VSL I Ip 332/2014 in sodbo VSRS III Ips 11/2018). Jasnih citiranih pogodbenih določil po pojasnjenem ne bi bilo niti mogoče razlagati drugače. 13. Ker je bila predpogodba razvezana že iz razloga, ker prodajalec v dodatnem roku po pozivu ni sklenil glavne pogodbe, nadaljnja presoja o razvezi pogodbe še iz razloga, ker niso bili izpolnjeni dogovorjeni pogodbeni pogoji, niti ni potrebna. Kljub temu pa višje sodišče pojasnjuje, da je glede na jasne zapise v predpogodbi, da omenjeni pogoji morajo biti izpolnjeni, ob tem pa ni bilo določeno, da so dogovorjeni le v korist upnika in da ta od njih lahko odstopi, pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz zatrjevanega izvršilnega naslova ne izhaja, da bi se stranki dogovorili, da bi se lahko upnik citiranim pogojem enostransko odpovedal z izjavo, zato je takšna odpoved v konkretnem primeru pravno neupoštevna. Ker je temu tako, pa sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo, v korist katere stranke naj bi bili pogoji dogovorjeni. Iz enakih razlogov tudi niso pravno pomembne upnikove pritožbene trditve o poslovnih interesih upnika, da bi se zavaroval pred previsoko kupnino in dolžnika na pridobitev višje kupnine, zato se višje sodišče do njih ne opredeljuje (primerjaj prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. S pritožbo upnik ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).