Jedro

Iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002 ne izhaja, da so pasivni družbeniki (to je tisti, ki ne odgovarjajo za obveznosti izbrisane gospodarske družbe) tisti, ki so bili dejansko pasivni, temveč tisti, ki niso mogli vplivati (imeti vpliva) na poslovanje družbe (to jasno izhaja npr. iz 49. točke v zvezi s 74.,

75. in 76. točko obrazložitve ustavne odločbe). Upravljanje družbe je namreč temeljna zakonska, članska in pogodbena pravica družbenikov; družbeniki so individualni nosilci pravic upravljanja družbe. Vendar pa to ne predstavlja zgolj in samo pravic.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izreku pod točkami 1., 4., 5., in 6. spremeni tako, da se v tem delu glasi: "1. Ugovor prve dolžnice zoper sklep z dne 15.2.2005 se zavrne. 4. Nadaljnji upnikovi stroški se odmerijo na 29.580,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa sodišča prve stopnje do plačila."

II. Dolžnica je dolžna v 8 dneh upniku povrniti 13.563,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru prve dolžnice, razveljavilo sklep o nadaljevanju izvršbe zoper njo in predlog v tem delu zavrnilo (1. točka izreka sklepa), ugovor dolžnika zoper ta sklep pa zavrnilo kot neutemeljenega in potrdilo sklep o nadaljevanju izvršbe zoper njega (2. točka izreka sklepa), prav tako pa je zavrnilo tudi njegovo zahtevo za odpravo nepravilnosti (3. točka). Nadaljnje izvršilne stroške upnika je odmerilo na 17.790,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila (4. točka), upniku pa naložilo, da prvi dolžnici povrne stroške izvršilnega postopka v znesku

114.444,00 SIT (5. točka). Odredilo je še, da se po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi izbriše zaznamba sklepa o izvršbi pri dolžničinih nepremičninah (6. točka izreka sklepa). Zoper 1., 4., 5. in 6. točko izreka sklepa se je pravočasno pritožil upnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je odločilo, da je imela dolžnica pasivno vlogo v družbi, kar naj bi bilo razvidno iz njene neseznanjenosti s poslovanjem družbe. Iz obrazložitve ustavne odločbe št. U-I-135/00 z dne 9.10.2002 izhaja, da je bistveno ugotavljanje vpliva in ne seznanjenosti, ki ga je imel posamezni družbenik na poslovanje družbe. Iz 42. točke obrazložitve je razvidno, da nadaljevanje izvršbe zoper družbenike ni ustavno sporna, če je to prizadelo družbenike, ki jim je pripisati premalo skrbno ravnanje v zvezi z uskladitvijo družbe z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) - torej kot posledico neizpolnjevanja obveznosti, zaradi česar je prizadeta varnost upnikov. Točka 44 obrazložitve poudarja, da je treba razlikovati med delničarji delniških družb in družbeniki družb z omejeno odgovornostjo, kar je bila družba E. d.o.o. Za te družbe sta značilna manjše število družbenikov in tesnejša povezanost družbenikov z družbo. Točka 74 obrazložitve pa ponovno govori o vplivu, ki ga je imel posamezen družbenik na poslovodstvo. Dolžnika sta imela lastniške deleže v višini 75% oziroma 25% osnovnega kapitala. Glede na to in glede na izpovedbe zaslišanih sta oba imela vpliv na poslovanje družbe v skladu z ZGD in ju ni mogoče šteti za neprave oziroma pasivne družbenike v smislu obrazložitve ustavne odločbe. Sodišče je v 4. točki izpodbijanega sklepa upniku glede na izid postopka odmerilo le polovico priglašenih stroškov. Vsi stroški so upniku dejansko nastali in bi mu nastali v enaki višini, tudi če bi bil dolžnik samo eden. Višina zahtevka upnika tudi ni bila prepolovljena, da bi zato ne bil neupravičen do povračila celotnih stroškov. Vsi stroški so nastali zaradi dolga, ki je predmet tega izvršilnega postopka in noben strošek ni vezan samo na enega dolžnika, zato je odločitev napačna. Upnik priglaša še stroške za pristop na zadnji narok dne 3.10.2005 in pritožbene stroške ter predlaga, da pritožbeno izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne ugovor dolžnice in odmeri upniku stroške v celoti kot nadaljnje izvršilne stroške, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba je utemeljena. Upnik se sicer pritožuje tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, a dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne izpodbija, pač pa samo materialnopravni zaključek, da je bila dolžnica pasivna družbenica družbe E. d.o.o. Sodišče prve stopnje je ta svoj materialnopravni zaključek napravilo takole: 11.ugotovilo je, da je imela dolžnica v družbi 75% poslovni delež, 12.nato pa zaključilo, da presoja vprašanja, ali je imela v družbi aktivno ali pasivno vlogo in kakšna so bila dejansko vzpostavljena notranja razmerja med družbeniki in ali se je tudi dejansko aktivno vključevala v poslovanje družbe, daje negativni odgovor, kar pomeni, da je bila pasivna družbenica družbe; njena vloga je bila namreč nikakršna in ni bila seznanjena s poslovanjem družbe in se direktor družbe z njo ni usklajeval. Vprašanje, ki ga vsebuje druga alinea prejšnjega odstavka, pa si je sodišče prve stopnje zastavilo napačno in zato tudi odgovor nanj ne pomeni pravilnega odgovora za odločitev o utemeljenosti dolžničinega ugovora. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, na katero se sklicuje upnik v pritožbi in ki jo je kot podlago odločitve sprejelo tudi sodišče prve stopnje, namreč ne izhaja, da so pasivni družbeniki (to je tisti, ki ne odgovarjajo za obveznosti izbrisane gospodarske družbe) tisti, ki so bili dejansko pasivni, temveč tisti, ki niso mogli vplivati (imeti vpliva) na poslovanje družbe (to jasno izhaja npr. iz

49. točke v zvezi s 74., 75. in 76. točko obrazložitve ustavne odločbe). Upravljanje družbe je namreč temeljna zakonska, članska in pogodbena pravica družbenikov; družbeniki so individualni nosilci pravic upravljanja družbe. Vendar pa to ne predstavlja zgolj in samo pravic. Med upravljalska upravičenja sodi npr. tudi obveznost ohranjanja osnovnega kapitala. Nedelujoče (gospodarsko mrtve) družbe ogrožajo varnost pravnega prometa, družba oziroma družbeniki takšne družbe pa imajo možnost takšno družbo bodisi likvidirati bodisi začeti stečajni postopek. Ker tega niso storili, družba pa ne deluje, je zakonodajalec z zakonom (Zakonom o finančnem poslovanju podjetij) določil sankcije (izbris družbe iz sodnega registra in odgovornost /aktivnih/ družbenikov za obveznosti izbrisane družbe), katerih namen je zaščita položaja upnikov oziroma zmanjšanje nevarnosti poslovanja v pravnem prometu. Zato se odgovornost družbenikov presoja v odvisnosti od vpliva, ki so ga ne le dejansko imeli na poslovanje družbe in nastanek obveznosti družbe, temveč od tega ali so tak vpliv lahko imeli. V nasprotnem primeru bi seveda lahko bili vsi družbeniki izbrisane družbe dejansko pasivni družbeniki (nemalokrat pride ravno zaradi tega do izbrisa družbe) in bi družba pravnih naslednikov sploh ne imela. Izhodišče presoje pasivnosti družbenika, kot si ga je zastavilo sodišče prve stopnje, je torej napačno. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo - Zakon o finančnem poslovanju podjetij v zvezi z ustavno odločbo št. U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002 (Uradni list RS, št. 93/2002). Ker pa dolžnica v ugovoru niti ni trdila, da bi ne mogla imeti vpliva na poslovanje družbe, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju) zavrnilo ugovor upnice zoper sklep z dne 15.2.2005, torej sklep, s katerim je sodišče prve stopnje nadaljevalo izvršbo, dovoljeno s sklepom z dne

12.2.2001 zoper družbo E. d.o.o., zoper njo in na njene nepremičnine (1. točka I. točke izreka tega sklepa). Prva posledica spremembe odločitve o ugovoru je, da ostaja izvršba zaznamovana v zemljiški knjigi (zato je iz spremenjene odločitve odpadel del izreka, ki ga je vseboval sklep sodišča prve stopnje pod točko 6), druga pa, da se glede na spremenjen uspeh strank spremeni tudi odločitev o izvršilnih stroških. Ker je upnik v ugovornem postopku v celoti uspel, mu pripadajo vsi stroški tega postopka, ki jih je sicer priznalo že sodišče prve stopnje, a jih je delilo na pol glede na to, da je uspel le zoper enega od dveh družbenikov. Dolžnici glede na to, da z ugovorom ni uspela, stroški ne pripadajo. Spremenjeno odločitev o stroških, ki je bila do sedaj vsebovana v 4. in 5. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje, sedaj nadomešča 4. točka I. točke izreka tega sklepa (2. in 3. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje pa ostajata enaki, saj s pritožbo nista bili izpodbijani). O priglašenih stroških za narok dne3.10.2005 pritožbeno sodišče ni odločalo, saj gre za stroške, ki so nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje in mora o njih odločiti to sodišče. Ker je upnik s pritožbo uspel, je upravičen tudi do povrnitve pritožbenih stroškov. Te stroške predstavljajo stroški sodne takse za pritožbo (13.300,00 SIT) in poštnine 263,00 SIT, medtem ko (v višini 13.200,00 SIT priglašeni) materialni stroški in stroški sestave pritožbe niso izkazani (upnika ne zastopa odvetnik, materialni stroški pa niso posebej opredeljeni).