Jedro

Tožnik utemeljuje revizijo s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju upravičevale odškodnino v zahtevanih zneskih. Tak način uveljavljanja zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa dejstva upoštevana že v pravnomočni sodbi.

Pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine je le v opravičljivih primerih. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, še ni razlog za višjo odškodnino. Zavarovalnica plača namesto odškodninsko odgovorne osebe in tako njena obveznost ne more biti večja od odškodninske obveznosti odgovorne osebe (919. člen ZOR) in ne pride v poštev pri direktni tožbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 903.322,00 SIT ter za nepremoženjsko škodo v znesku 15.300.000 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še plačilo stroškov postopka v znesku 1.538.992,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko v znesku 17.800.000 SIT ter stroške v višini 1.726.869,30 SIT. Sicer je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženo stranko je še zavezalo, da mora tožniku povrniti 40.198 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2006. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine v znesku 6.000.000 SIT, do odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti v znesku 9.000.000 SIT, do odškodnine za strah v znesku 800.000 SIT ter do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 2.000.000 SIT.

Tožnik vlaga pravočasno revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim mu ni bila dosojena višja odškodnina za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je utrpel izjemno velik obseg škode za katero bi mu morala biti prisojena izjemno visoka odškodnina. V nadaljevanju ponavlja dejanske ugotovitve obeh sodišč ter opozarja, da sodišči nista v zadostni meri upoštevala ugotovljenih dejstev pri odmeri odškodnine. Pri tem še posebej izpostavlja svojo starost v času škodnega dogodka (17 let), dolgotrajno zdravljenje (4 leta in pet mesecev) ter obsežno zmanjšanje življenjske aktivnosti (45%). Meni tudi, da bi bilo potrebno upoštevati tudi čakanje na odškodnino, saj se je poškodoval 22.7.1996, na pravnomočno odmero odškodnine pa je čakal vse do 16.11.2006. Nadalje še navaja, da bi bilo potrebno upoštevati še 919. člen, prvi odstavek 17. člena in 12. člen ZOR-a. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da mu bo prisojena celotna zahtevana odškodnina za nepremoženjsko škodo.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/2004 - UPB2, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pri preizkusu utemeljenosti revizijskih trditev in pravilne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči dne 22.7.1996, ko je bil star 17 let. Pri tem je utrpel zlom vratu leve lopatice, zlom leve ključnice, poškodbo levega brahialnega živčnega pleteža, hromost levega zgornjega uda, udarnino prsnega koša, odrgnino leve roke, leve goleni in ledvenega predela, udarnino leve ledvice, krvavitev iz sečil, poškodbo možganov ter psihoorganski sindrom. Zdravljenje je trajalo 4 in pol leta. V tem času je trpel številne neugodnosti, in sicer: 3 RTG slikanja, 4EMG preiskave, 1 EEG preiskavo, 1 mielografijo, 2x ultrazvok, en pregled pri urologu, 310 fizikalnih terapij, 22 specialističnih pregledov in številne preglede pri osebnem zdravniku (46 ambulantnih pregledov). Med zdravljenjem je trpel 10 in pol mesecev bolečinskega obdobja in sicer: 40 dni hudih bolečin (20 dni trajnih in 20 dni občasnih), 8 tednov srednje hudih bolečin (5 tednov trajne in 3 tedne občasne), 7 mesecev lahke bolečine (4 mesece trajne in 3 mesece občasne). Tožnik trpi še vedno vsakodnevne fantomske bolečine (ki jih čuti v brazgotinah živca), občasne bolečine se bodo pojavljale v ledvenem delu hrbtenice (zaradi natrganih obvretenčnih ledvenih mišic ob poškodbi ter udarca v ledveni predel) ter ima stalne glavobole kot posledico pretresa možganov. Trpel je samo sekundarni strah, in sicer skozi celotno zdravljenje. Prisoten je bil pred in kratek čas po vseh operativnih posegih, srednje hud je bil prisoten ob specialističnih pregledih in diagnostičnih preiskavah ter v začetnem obdobju fizioterapije, v nadaljevanju je bil pri tožniku prisoten lahek sekundarni strah (bil je hudo zaskrbljen za končni izid zdravljenja), kasneje do zaključka zdravljenja pa je obstajala srednja huda zaskrbljenost. Tožnik ima trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti v višini 45%, z razmejitvijo, da 40% odpade na afunkcionalnost leve okončine ter 5% zaradi estetskih motenj. Slednje sta sodišč prve in druge stopnje upoštevali pri odmeri odškodnine zaradi skaženosti, ostalih 40% pa pri zmanjšanju življenjske aktivnosti. Stanje tožnika je dokončno in izboljšanja ni pričakovati. Tožnik je opustil namero študija geodezije, iz levičarja se je moral spremeniti v desničarja. Podana je neuporabnost roke za vsakdanja opravila (zavezanje čevljev, zapenjati srajco, rezanje kruha, ne more se voziti z motorjem, ne s kolesom, ne more opravljati del okoli hiše), moral pa je opustiti vse športne aktivnosti (prej je bil aktiven vsestranski športnik) ter hobi modelarstva s katerim se je ukvarjal od otroštva. Prav tako ima vsakodnevne težave zaradi bolečin na delovnem mestu (je računalniški tehnik) ter težave s spominom in vzkipljivostjo. Prizadeta je njegova samopodoba, podana pa je tudi doživljenjska prizadetost na intelektualnem kot na osebnostnem in socialnem področju Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine. Ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je tako dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). Na ta način sodišče zagotovi enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave). Tako odmerjena odškodnina tudi zagotavlja ohranitev njenega namena, to je: denarno zadoščanje za pretrpljeno škodo, ki je ni mogoče odpraviti.

Revizijsko sodišče je preizkusilo očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava pri odmerjeni odškodnini in presodilo, da ni utemeljen. Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči pravilno ocenili težo tožnikove poškodbe, potek zdravljenja, predvsem pa vse posledice s katerimi se mora tožnik soočiti zaradi poškodbe. Ni mogoče pritrditi reviziji, da je tožnikova škoda tako obsežna (katastrofalna), da bi terjala dosojo celotne zahtevane odškodnine. Odmera odškodnine v znesku 6.000.000 SIT za telesne bolečine, ki jih je tožnik prestal in jih bo prestajal tudi celo življenje in nevšečnosti med zdravljenjem je po oceni revizijskega sodišča pravilno upoštevala okoliščino dolgotrajnega zdravljenja kot tudi dolgo bolečinsko obdobje. Višje odmerjena odškodnina bi presegla namen satisfakcije iz tega naslova. Nadalje tudi odmerjena odškodnina v višini 9.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upošteva tožnikovo prikrajšanje v vsakodnevnem in poklicnem življenju. Izvedenec je ocenil stopnjo zmanjšanja življenjske aktivnosti na 45%, z razmejitvijo da 40% odpade na afunkcionalnost leve okončine ter 5% zaradi estetskih motenj. To okoliščino je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo, prav tako pa tudi hromost leve roke. V zvezi z odmerjeno odškodnino za strah sta sodišči pravilno upoštevali tako dolgotrajnost strahu kot tudi dejstvo, da je tožnik trpel samo sekundarni strah.

Rdeča nit revizije je očitek sodišču prve in druge stopnje, da nista v zadostni meri individualizirali odmero odškodnine, in sicer da nista v zadostni meri upoštevali ugotovljenih dejstev. V zvezi s tem revizijsko sodišče pojasnjuje, da mora biti tudi individualizacija v okviru že opisanih materialnopravnih kriterijev. Po oceni revizijskega sodišča je tožniku odmerjena denarna odškodnina za nastalo škodo in njene posledice v okviru materialnopravnih kriterijev za odmero odškodnine. Revizija tako nima prav, da je odškodnina odmerjena prenizko, saj jo je glede na kriterije sodne prakse mogoče uvrstiti med povprečno odmerjeno odškodnine (primerjaj sodbo II Ips 123/2004). To pomeni, da je bilo materialno pravo pri odmeri odškodnine pravilno uporabljeno.

Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na pravni pomen čakanja na odškodnino. Pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine (primerjaj sodbo II Ips 351/2003).

Tudi revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR-a ni utemeljeno, saj v tem sporu (kot je bilo pooblaščencu tožnika že večkrat pojasnjeno) ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa za neposredno na podlagi zakona (prvi in drugi odstavek 919. člena ZOR-a) vzpostavljeno odškodninsko pravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca. Zavarovalnica namreč plača namesto odškodninsko odgovorne osebe in tako odškodninska obveznost zavarovalnice ne more biti večja od odškodninske obveznosti odgovorne osebe. Prav tako pa ni mogoče graditi kršitve 12. člena ZOR in prvega odstavka 17. člena ZOR na okoliščini, da je bila toženi stranki v tem postopku naložena obveznost plačila odškodnine.

Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (165. člen ZPP).