V 476. členu ZTFI-1 je določeno, v katerih primerih je proti odločbam toženke dovoljeno začeti postopek sodnega varstva. Načeloma je to dovoljeno proti vsaki odločbi (prvi odstavek 476. člena ZTFI-1). Vendar pa sta v drugem odstavku 476. člena ZTFI-1 prepisani dve izjemi. Za odločanje v tej zadevi je pomembna izjema iz 1. točke, po kateri ni posebnega postopka sodnega varstva proti odločbi, s katero toženka odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odredbo. Izpodbijana Odločba je prav takšna in se jo lahko izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi, ki jo toženka izda zato, ker subjekt nadzora ni ravnal v skladu z njeno odredbo (tretji odstavek 476. člena ZTFI-1).
I.Tožba se zavrže.
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1.Toženka je v postopku nadzora nad družbo KDD - Centralna klirinško depotna družba, d.o.o. (v nadaljevanju KDD) izdala odredbo 0601-2/2023-103 z dne 20. 9. 2023 (v nadaljevanju Odredba), s katero je, med drugim, KDD odredila, da je dolžna v roku 12 mesecev od dokončnosti Odredbe odpraviti ugotovljene kršitve tako, da zagotovi, da bodo njeni družbeniki in osebe, ki lahko neposredno ali posredno izvajajo nadzor nad upravljanjem KDD, primerni za zagotavljanje preudarnega in skrbnega upravljanja KDD. Odločila je tudi, da KDD do pravnomočnosti odločbe, s katero se ugotovi, da je bila kršitev odpravljena, tem osebam ne sme omogočiti uresničevanja glasovalnih pravic.
2.Tožnici sta zoper Odredbo vložili ugovor, ki ga je toženka z odločbo 0601-2/2023-160 z dne 23. 11. 2023 (v nadaljevanju Odločba) zavrgla in jima naložila takso za vložitev ugovora v višini 420,00 EUR. Iz obrazložitve Odločbe izhaja, da je toženka ugovor zavrgla, ker ta ni bil vložen po upravičeni osebi, saj ima pravico do ugovora zoper Odredbo skladno s prvim odstavkom 496. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI-1) le subjekt nadzora, tj. KDD.
3.Tožnici vlagata tožbo zoper Odločbo in Odredbo ter sodišču predlagata, naj ju odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, zahtevata pa tudi povračilo stroškov postopka. Navajata, da je v postopku izdaje izpodbijanih upravnih aktov prišlo do bistvene kršitve določb ZTFI-1 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožbo vlagata na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in pojasnjujeta, da sta izpodbijana upravna akta dokončna, saj jima odrekata položaj udeležencev v postopku nadzora nad KDD, pri čemer bo v tem postopku izdana le še odločba subjektu nadzora, če ta ne bo spoštoval Odredbe, v nasprotnem primeru pa ne bo izdana nobena odločba več. Navajata, da iz pravnega pouka Odločbe sicer izhaja, da zoper njo ni posebnega sodnega varstva, vendar v zvezi s tem obširno pojasnjujeta, zakaj sta v obravnavanem primeru upravičeni tožiti. Odredba neposredno posega v njun pravni položaj, saj jima odreka osnovne korporacijske pravice, kljub temu pa nimata zagotovljenega nobenega pravnega sredstva, s katerim bi lahko varovali svoj pravni položaj, kar predstavlja kršitev pravice do sodnega varstva. Odločba posega v njune ustavne pravice do pravnega sredstva, do enakega varstva pravic in do zasebne lastnine. Pravno sredstvo bi jima bilo zagotovljeno le zoper odločbo, ki bi jo toženka izdala, če KDD ne bi ravnal v skladu z Odredbo. Ker pa KDD zoper Odredbo ni vložil ugovora in je svoje obveznosti po Odredbi že izpolnil, toženka v nadaljnjem postopku nadzora ne bo več izdala nobene odločbe, ampak bo zgolj ugotovila, ali je Odredba izpolnjena ali ne. Tožnici sta aktivno legitimirani za vložitev predmetne tožbe v skladu s 17. členom ZUS-1. Toženkina razlaga določb ZTFI-1 in ZUP, da je lahko udeleženec v postopku nadzora izključno subjekt nadzora, je preozka, kar potrjuje sklep in sodba Vrhovnega sodišča G 31/2012. Toženka je ugovor zoper Odredbo zavrgla z obrazložitvijo, da tožnici nista upravičeni osebi, ki bi imeli pravico vložiti ugovor v skladu z ZTFI-1 in Uredbo št. 909/2014
4.1. Vendar pa Uredba št. 909/2014 ne vsebuje procesnih pravil glede postopka nadzora nad KDD, zato je glede možnega kroga udeležencev postopka treba uporabiti nacionalne predpise, in sicer ZTFI-1 in ZUP. ZTFI-1 sicer določa, da lahko ugovor zoper odredbo vloži le subjekt nadzora, a to ne izključuje udeležbe oseb, katerih pravice so v postopku prizadete, na podlagi ZUP, ki se uporablja subsidiarno. V nadaljevanju tožnici navajata tudi argumente, s katerimi nasprotujeta Odredbi po vsebini.
5.V pripravljalni vlogi se tožnici sklicujeta še na 2. alinejo petega odstavka 476. člena ZTFI-1. Ta določa, da je postopek sodnega varstva dovoljeno začeti proti odločbi, s katero toženka odloči o ugovoru proti odredbi, s katero je odredila nadzorni ukrep iz 168. člena ZTFI-1. Tožnici trdita, da je toženka z Odredbo vsebinsko odredila ukrep iz 168. člena ZTFI-1, čeprav za to ni imela zakonske podlage. Prilagata tudi pravno mnenje prof. dr. A. A. in doc. dr. B. B. (v nadaljevanju Pravno mnenje), ki predstavlja del njune tožbene trditvene podlage.
6.Toženka v odgovoru na tožbo primarno predlaga, da sodišče tožbo zavrže, podredno pa, da jo zavrne. Zoper izpodbijana upravna akta sodno varstvo ni dopustno. V predmetni zadevi namreč velja izjema iz 1. točke drugega odstavka 476. člena ZTFI-1, po katerem ni posebnega sodnega varstva zoper odločbo, s katero toženka odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odredbo. Tožnicama bo sodno varstvo na voljo v primeru izdaje odločbe, ki jo toženka izda, če subjekt nadzora ne ravna v skladu z njeno odredbo o odpravi kršitev. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-220/03-20 z dne 13. 10. 2004 postopek odločanja toženke že ocenilo kot skladnega z Ustavo RS. Ker je toženka v nadzornem postopku ugotovila kršitve Uredbe št. 909/2014, je z Odredbo naložila KDD odpravo kršitev, pri čemer ni opredelila, na kakšen način naj KDD to izvrši. Tako izključitev družbenikov iz KDD temelji na sklepu skupščine KDD in ne Odredbi, kot skušata prikazati tožnici. V sporih med družbo in družbeniki pa odločajo sodišča v sodnih postopkih, pri čemer tožnici sami navajata, da svoje pravice v zvezi s sklepom skupščine KDD o njuni izključitvi iz družbe uveljavljata v sodnem postopku. To pomeni, da jima je zagotovljeno sodno varstvo. Sklicujoč se na relevantne določbe ZTFI-1 meni, da tožnici nimata aktivne legitimacije za vložitev predmetne tožbe, saj nista bili stranski udeleženki v postopku nadzora nad KDD. ZTFI-1, ki je specialni zakon, namreč v celoti izključuje možnost oseb, ki niso subjekt nadzora, da bi se udeleževale postopka kot stranka ali stranski udeleženec. Skladno s prvim odstavkom 496. člena ZTFI-1 ima pravico do ugovora zoper odredbo toženke samo subjekt nadzora. Ker je ureditev v ZTFI-1 specialna, je glede teh vprašanj uporaba določb ZUP izključena. Navaja tudi relevantno sodno prakso, zlasti odločitev Vrhovnega sodišča RS v sklepu V Ips 2/2023. Glede druge tožnice še opozarja, da nikoli ni imela položaja družbenika KDD, zato Odredba ni mogla poseči v njene pravice in posledično nima pravnega interesa za predmetno tožbo. V nadaljevanju niza vsebinske argumente, s katerimi utemeljuje zakonitost in pravilnost Odredbe.
7.V pripravljalni vlogi se toženka opredeli tudi do navedb v Pravnem mnenju. Neutemeljeno je zatrjevanje pravice do sodnega varstva na podlagi 2. točke petega odstavka 476. člena ZTFI-1, saj v predmetni zadevi ni izrekla ukrepa iz 168. člena ZTFI-1. Slednji namreč določa nadzorne ukrepe, ki jih toženka lahko izreče javnim družbam, kar pa KDD ni.
8.Tukajšnje sodišče je o zadevi že odločilo s sklepom I U 1812/2023-18 z dne 5. 2. 2024, s katerim je tožbo zavrglo. Vrhovno sodišče je s sklepom V Ips 4/2024 z dne 10. decembra 2024 ta sklep odpravilo in zadevo vrnilo tukajšnjemu sodišču v ponovno sojenje z napotkom, da je treba tožnicama vročiti še odgovor toženke na tožbo. Presodilo namreč je, da je sodišče, s tem ko je toženki poslalo tožbo v odgovor, vzpostavilo kontradiktornost glede vprašanja, ali je toženka izrekla ukrep po 168. členu ZTFI-1. Posledično bi sodišče moralo tožnicama poslati v odgovor še toženkin odgovor na tožbo.
9.Sodišče je zato v ponovljenem postopku tožnicama vročilo odgovor na tožbo. Tožnici sta sodišču predlagali prekinitev tega postopka do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji zoper sodbo tukajšnjega sodišča opr. št. I U 1707/2023, češ da je v tej zadevi predhodno vprašanje pravica udeležbe tožnic v postopku nadzora zoper KDD d.d. Tožnici tudi vztrajata na stališču, da je toženka izrekla ukrep po 168. členu ZTFI-1, za katerega 476. člen ZTFI - 1 predvideva sodno varstvo tudi v primeru zavrženja ugovora. Predpisi, na katere se je toženka sklicevala v izpodbijanih aktih, po mnenju tožnic niso podlaga za izrečeni ukrep. Predpisi namreč ne določajo, kateri konkretni ukrep se lahko izreče, temveč določajo zgolj to, da mora biti ukrep odvračilen, sorazmeren in učinkovit. V konkretni zadevi je toženka subjektu nadzora izrekla nadzorni ukrep, ki je v vzročni zvezi z ugotovitvijo toženke, da naj bi bili določeni družbeniki subjekta nadzora neprimerni. Način odprave te kršitve pa je v celoti prepuščen subjektu nadzora, saj zakon ne predvideva točno določenih ukrepov, s katerimi je mogoče odpraviti kršitve. Sankcijo je toženka izrekla na podlagi prostega preudarka oziroma arbitrarno, brez da bi bil tak ukrep predviden kjerkoli drugje kot v 168. členu ZTFI-1. Sankcijo začasne ukinitve izvrševanja glasovalnih pravic določa le 168. člen ZTFI-1, ki ukrep predvideva v povsem drugačnih okoliščinah in zaradi drugačnih kršitev, vendar pa ni mogoče spregledati, da je namensko in vsebinsko povsem enak ukrepu, ki ga je izrekla toženka v konkretni zadevi. Odvzem glasovalnih pravic je dodaten ukrep, ki nima neposredne podlage v nobenem 2. predpisu, razen 168. členu ZTFI-1, zato tožnici utemeljeno opozarjata, da je tožena stranka izrekla ukrep po tem členu.
10.Toženka je v svoji vlogi nasprotovala predlogu za prekinitev postopka odločanja do odločitve Vrhovnega sodišča, češ da je nadzorni postopek, ki ga je tožena stranka vodila zoper subjekt nadzora in v katerem sta bili izdani izpodbijana odredba in odločbi, pravnomočno končan. V takšnem pravnem položaju ne more obstajati predhodno vprašanje glede udeležbe tožečih strank v postopku nadzora. Tožena stranka sodišču predlaga ponovno zavrženje tožbe, saj tožnici več ne izkazujeta pravnega interesa za odločitev o njeni tožbi. V nadaljevanju postopka je tožena stranka sodišče z vlogo še opozorila, da je Vrhovno sodišče s sodbo V Ips 3/2024 z dne 11. 3. 2025 revizijo tožnic zavrnilo.
11.Tožba ni dovoljena.
12.V ponovljenem postopku sodišče ponovno ugotavlja, da je treba tožbo tožnic zavreči iz več razlogov.
13.Med strankami je spornih več vprašanj, med drugim tudi, ali bi toženka v postopku nadzora zoper subjekt nadzora tožnicama morala priznati položaj stranskega udeleženca, za kar sta si tožnici prizadevali, vendar pri tem nista bili uspešni. Da jima ta položaj ne gre, je odločilo Vrhovno sodišče, ki je v sodbi V Ips 3/2024 z dne 11. marca 2025 odločilo, da se v okoliščinah tega primera nadzornega postopka lahko udeleži le stranka postopka, stranka postopka nadzora pa je vedno le subjekt nadzora.
14.S tem je o enem od spornih vprašanj med strankami odločilo najvišje redno sodišče, zato je to tožbo treba zavreči že na podlagi 3. prvega odstavka točke 36. člena ZUS-1, saj jo vlagata osebi, ki po ZUS-1 ne moreta biti stranki postopka. Tožnik v upravnem sporu je namreč po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 lahko le stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, kar pa tožnici nista. Iz tega razloga tožnici tudi ne moreta biti v položaju stranke z interesom po prvem odstavku 19. člena ZUS-1.
15.Tožbo pa je potrebno zavreči tudi iz razlogov, o katerih je sodišče presodilo že v prvem sklepu. Skladno z določbo 496. člena ZTFI-1 ima subjekt nadzora proti odredbi pravico vložiti ugovor, o katerem na podlagi 500. člena ZTFI-1 odloči toženka z odločbo. Glede na določbe 476. člena ZTFI-1 samostojnega sodnega varstva zoper odredbo ni, zato tožba v delu, v katerem jo tožnici naperjata zoper Odredbo, ni dovoljena.
16.Prav tako tožnici s tožbo ne moreta napasti izpodbijane Odločbe. V 476. členu ZTFI-1 je določeno, v katerih primerih je proti odločbam toženke dovoljeno začeti postopek sodnega varstva. Načeloma je to dovoljeno proti vsaki odločbi (prvi odstavek 476. člena ZTFI-1). Vendar pa sta v drugem odstavku 476. člena ZTFI-1 prepisani dve izjemi. Za odločanje v tej zadevi je pomembna izjema iz 1. točke, po kateri ni posebnega postopka sodnega varstva proti odločbi, s katero toženka odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odredbo. Izpodbijana Odločba je prav takšna in se jo lahko izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi, ki jo toženka izda zato, ker subjekt nadzora ni ravnal v skladu z njeno odredbo (tretji odstavek 476. člena ZTFI-1).
17.Pri tem sodišče zavrača tožbene navedbe o domnevnem posegu v ustavno pravico do sodnega varstva. Ustavnost tovrstne zakonske ureditve je bila na Ustavnem sodišču RS namreč že preizkušena in je bilo v zadevi U0I196/09 odločeno, da 1. točka drugega odstavka 507. člena ZTFI ni v neskladju z Ustavo RS (točka 16 obrazložitve citirane odločbe). Besedilo navedenega določila je bilo identično sedaj veljavnemu določilu 1. točke drugega odstavka 476. člena ZTFI-1. Tako predmetna tožba ni dovoljena niti zoper izpodbijano Odločbo.
Skladno z navedenimi določbami ZTFI-1 tako sodnega varstva zoper izpodbijana upravna akta nimata ne subjekt nadzora ne stranski udeleženec v postopku nadzora. Sodišče se ponovno strinja s toženko, da z Odredbo niso bili izrečeni ukrepi iz 168. člena ZTFI-1, saj se ti nanašajo na trgovanje na organiziranem trgu, kar pa subjekt nadzora v tem postopku ni. Tudi iz vloge tožnic, ki sta jo vložili v ponovljenem sojenju, izhaja, da svojo tezo o tem, da je bil izrečen ukrep po 168. členu ZTFI-1, gradita na stališču, da zgolj ta določba ureja ukrep prepovedi glasovalnih pravic, pri čemer pa ne zanikata ključnega dejstva, da nista javni družbi, ki bi delovali na organiziranem trgu v smislu določbe 168. člena ZTFI-1.
Glede na navedeno tožba torej v celoti ni dovoljena, zato jo je sodišče zavrglo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki se v zadevi, ob odsotnosti drugačne ureditve, smiselno uporablja na podlagi drugega odstavka 475. člena ZTFI-1. Posledično sodišče tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vsebino zadeve, ni presojalo.
O stroških je sodišče odločilo po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Tožnici sta sicer uspeli z revizijo zoper prvo sodbo v tem upravnem sporu, vendar pa gledano v celoti v tem upravnem sporu nista uspeli, saj je bila njuna tožba ponovno zavržena.
-------------------------------
1Uredba (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o izboljšanju ureditve poravnav vrednostnih papirjev v Evropski uniji in o centralnih depotnih družbah ter o spremembi direktiv 98/26/ES in 2014/65/EU ter Uredbe (EU) št. 236/2012.
2Sodba VSRS, opr. št. V Ips 3/2024 z dne 11. marca 2025, točka 19.