Jedro

Ob ugotovitvi, da je solastnica prenehala uporabljati solastno nepremičnino zaradi fizičnega in psihičnega nasilja solastnika, pritožbeno predlagana zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo uporabnine zaradi neuporabe solastne stvari namreč ne bi predstavljala ukrepa za spodbujanje in varovanje pravice vsakogar, posebej žensk, do življenja brez nasilja, tako v javnem kot zasebnem življenju (prvi odstavek 4. člena Istanbulske konvencije), saj bi vodila k ekonomski odvisnosti žrtve nasilja.

Izrek

I. Pritožbama, tožeče stranke v celoti, tožene pa delno, se ugodi tako, da se razveljavi odločitev o stroških pod III. točko izreka izpodbijane sodbe in se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžan tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati znesek v višini 16.929,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da povrne pravdne stroške, in sicer pod III. točko izreka tako, da tožnici znesek 1.625,76 EUR povrne na račun Okrožnega sodišča v Mariboru, pod IV. točko izreka pa, da tožnici povrne znesek 1.124,00 EUR, v obeh primerih z zakonskimi zamudnimi obrestmi, če bo s plačilom v zamudi. Pod V. točko izreka je tožencu naložilo, da na račun sodnih taks plača znesek 567,00 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

2. Sodbo s pravočasnima pritožbama izpodbijata obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija le odločitev o stroških pod III. točko sodbenega izreka. Obe pritožbi uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica predlaga, da se izpodbijana odločitev o stroških spremeni tako, da se tožencu naloži, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 3.013,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer na fiduciarni račun pooblaščenke. Toženec pa predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Oba pritožnika priglašata stroške pritožbenega postopka. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pravdni stranki sta podali pritožbena odgovora, v katerih se zavzemata za zavrnitev pritožb in priglašata stroške.

4. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženca pa je delno utemeljena.

_K pritožbi toženca_

5. Glede na to, da toženec v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper sodbo, kar bi lahko pomenilo, da se pritožuje tudi zoper zavrnilni del sodbe, s katerim je v postopku uspel, gre pojasniti, da je pritožbeno sodišče štelo, da toženec sodbo izpodbija zgolj v delu, v katerem ni zmagal v sporu, torej le v delu, s katerim je bil pod I. točko izreka obsojen na plačilo, pod III. in IV. točko izreka na povrnitev pravdnih stroškov ter pod V. točko izreka na plačilo sodne takse (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

6. Uvodoma uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka toženec v pritožbi ne utemeljuje. Zato velja na tako posplošeno uveljavljanje odgovoriti le, da ni podana kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Tudi svoje pritožbene trditve, da je zavrnitev dokaznega predloga s postavijo novega izvedenca napačna, toženec v obrazložitvi pritožbi ne utemelji. Ob odsotnosti razlogov, zakaj naj bi bila ta odločitev napačna, se izkaže ta pritožbena trditev za neutemeljeno že zato, ker je ni moč preizkusiti (prvi odstavek 339. člena ZPP).

8. V konkretnem primeru tožnica uveljavlja verzijski zahtevek za plačilo uporabnine enega solastnika zoper drugega solastnika, ter ga opira na določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pravila 95. in 96. člena SPZ so v razmerju do drugačnih pravil, ki jih določa OZ, kasnejši (_lex posterior_) glede vrste koristi, ki jih urejajo, pa tudi poseben predpis (_lex specialis_). Zato pravila, določena v navedenih določilih SPZ izključujejo uporabo po vsebini drugačnih pravil OZ. Za nepoštenega pridobitelja pa SPZ ne določa pravil o plačilu za uporabo stvari, zato se zanj uporabljajo pravila, določena v 198. členu OZ. Predpostavka vsake obogatitve, tudi verzije, je uporaba tuje stvari. Stvar je z vidika določbe 198. člena OZ tuja takrat, ko tisti, ki je uporablja, do nje nima pravice. Ta je dobroveren, če ne ve in tudi ne more vedeti, da ni upravičen do posesti, pri čemer se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače (9. člen SPZ). Nepošteni pridobitelj oziroma nedobroverni posestnik pa je tisti, ki ima stvar v posesti, čeprav ve, ali bi lahko vedel, da stvari ni upravičen imeti v posesti, jo uporabljati oziroma uživati (primerjaj 28. člen SPZ). Po osmem odstavku 95. člena SPZ dobroverni posestnik postane nedobroverni s trenutkom, ko mu je vročena tožba, lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že prej. To velja za vse obdobje koriščenja tuje stvari, dokler uporabnik ni soočen z vindikacijskem zahtevkom.

9. V skladu z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča RS je za zahtevek za plačilo uporabnine treba izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja, ter prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja. Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, samo po sebi res še ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. Načelo uporabe solastninskemu deležu sorazmernega dela nepremičnine tako ni kršeno, če solastnik izrecno ali konkludentno (npr. s prostovoljno odsotnostjo) privoli v neuporabo in s tem v prikrajšanje. Prikrajšanje mora biti konkretno in realno, takšno pa je zgolj, če je solastnik proti svoji volji, s katero je drugega solastnika seznanil, izključen iz uporabe solastne stvari1. 10. Toženec v pritožbi izpodbija pravilnost prvostopne odločitve, da je tožnica upravičena do uporabnine s trditvami, da se je tožnica prostovoljno izselila, da ni ponudila niti enega objektivnega dokaza, da se je izselila zaradi nasilja toženca in da je bilo v postopku dokazano, da tožnica po izselitvi ni imela več namena, da bi se vrnila in bivala v hiši, ker s tožencem ni več želela živeti skupaj.

11. Z gornjimi pritožbenimi argumenti toženec podaja lastno dokazno oceno, s katero pa pravilnosti dokazne ocene sodišča ni moč izpodbiti. Tudi po presoji na podlagi gornjih pritožbenih argumentov zato ni omajana pravilnost ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožnica nepremičnin ne uporablja zaradi toženčevega nasilja, da celotno sporno obdobje nepremičnine uporablja zgolj toženec, čeprav tožnica na to ni pristala, saj je želela solastninsko razmerje s tožencem urediti ter da je tožnica svoj solastni delež nepremičnin želela uporabljati, vendar ji to ni bilo omogočeno, ker ji toženec sklicujoč se na konfliktne odnose med tožnico in njegovo novo partnerico dopušča dostop do nepremičnin le po predhodni najavi in v njegovi prisotnosti.

12. Pravni zaključek sodišča prve stopnje o upravičenosti do uporabnine se tako izkaže za materialnopravno pravilnega. Toženec je glede upravičenja do uživanja in uporabe nepremičnine posegel v tožničino solastninsko pravico, ki je varovana tudi z ustavo (33. in 67. člen Ustave Republike Slovenije). Od tožničine odselitve dalje je solastno nepremičnino v celoti uporabljal ter celotno sporno obdobje vztrajal pri njeni izključni uporabi na tak način, da je tožnici preprečeval prosto uporabo njenega solastnega deleža. V vtoževanem obdobju je izključno uporabljal tudi tožničin solastninski delež, ne da bi imel za to pravno podlago, medtem, ko je bila tožnici souporaba v sorazmerju z njenim deležem onemogočena2. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožničino prikrajšanje v tem, da ni prejela uporabnine za toženčevo uporabo njenega solastninskega deleža. Zato je pravilno odločilo, da ji mora toženec za uporabo njenega solastninskega deleža povrniti korist, ki jo je imel v tem, da ji ni plačeval uporabnine oz. najemnine.

13. Pritožnik še meni, da ugotovljeno ravnanje toženca lahko predstavlja le za razlog za razvezo zakonske zveze, ne pa za neuporabo nepremičnine. Takšno stališče je povsem nesprejemljivo. Ob ugotovitvi, da je solastnica prenehala uporabljati solastno nepremičnino zaradi fizičnega in psihičnega nasilja solastnika, pritožbeno predlagana zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo uporabnine zaradi neuporabe solastne stvari namreč ne bi predstavljala ukrepa za spodbujanje in varovanje pravice vsakogar, posebej žensk, do življenja brez nasilja, tako v javnem kot zasebnem življenju (prvi odstavek 4. člena Istanbulske konvencije3), saj bi vodila k ekonomski odvisnosti žrtve nasilja.

_K pritožbi tožnice_

14. Tožnica v pritožbi navaja, da odmera nagrade ter naložitev plačila stroškov na račun Okrožnega sodišča v Mariboru ni pravilna, saj pooblaščenka tožnice ni zastopala na podlagi odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kar jasno izhaja tudi iz tožničinih vlog v spisu. Pojasnjuje, da je bila po izdaji odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, na katero se je oprlo prvostopno sodišče, izdana še odločba o prenehanju upravičenosti oziroma o neupravičeni dodelitvi brezplačne pravne pomoči. V dokaz prilaga odločbi Okrožnega sodišča v Mariboru in neizpolnjeno napotnico.

15. Ker je tožnica na podlagi gornjih navedb omajala pravilnost prvostopne ugotovitve glede dodelitve brezplačne pravne pomoči, je bilo potrebno njeni pritožbi, s tem pa v tem delu tudi pritožbi toženca, ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o pravdnih stroških pod III. točko izreka razveljaviti in zadevo v tem razveljavljenem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena, 366. in 354. člen ZPP). V ostalem delu je bilo potrebno pritožbo toženca zavrniti, saj se je izkazala za neutemeljeno, ter sodbo sodišča prve stopnje v tem še izpodbijanem obsegu potrditi (353. člen ZPP).

16. V novem postopku bo potrebno za materialnopravno pravilno odločitev o povrnitvi stroškov (154. člena ZPP ter tretjega odstavka 46. člena ZPP) razjasniti, ali in v kakšnem obsegu je bila tožnici brezplačna pomoč dodeljena.

17. O stroških, ki so pravdnima strankama nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, bo odločeno s končno odločbo (tretji in četrti odstavek 166. člena ZPP).

1 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 251/2006 z dne 25. 9. 2008, II Ips 187/2013 z dne 19. 2. 2015, II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015, II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014 in II Ips 196/2015 z dne 12. 1. 2017. 2 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018. 3 Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, ki jo je Republika Slovenija ratificirala 5. 2. 2015 – imenovana tudi Istanbulska konvencija.