Jedro

Utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da s predlagano začasno odredbo – da je drugi toženec tožniku najkasneje v roku 48 ur po prejemu začasne odredbe dolžan izročiti ključe vhodnih vrat stanovanja in mu s tem omogočiti njegovo nemoteno uporabo – ni mogoče doseči zavarovanja nedenarnih terjatev tožnika, saj z njo ni mogoče zavarovati izvršitve obveznosti drugega toženca na izstavitev zemljiškoknjižne listine v bodočnosti, niti ne ugotovitve o obstoju skupnega premoženja in deležev tožnika in prve toženke na njem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožencev, sklep o začasni odredbi z dne 10. 12. 2014 razveljavilo, predlog tožnika za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo; odločilo, da bo o stroških odločeno s končno odločbo.

2. Zoper sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor zavrne in izdano začasno odredbo obdrži v veljavi. Navaja, da je sodišče prve spregledalo, da se del tožbenega zahtevka res glasi na ugotovitev skupnega premoženja med nekdanjima zakoncema, vendar pa se od drugega toženca hkrati zahteva, da tožniku in prvi toženki izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bosta v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini (ki predstavlja skupno premoženje tožnika in prve toženke) vknjižila kot solastnika. Neutemeljeni so zato zaključki sodišča prve stopnje, da se z izdano začasno odredbo ne more zavarovati ugotovitveni zahtevek. Tožnik bi s predlagano začasno odredbo – izročitev ključa stanovanja, ki mu bo omogočila vstop vanj ter njegovo nemoteno uporabo, nedvomno dosegel namen zavarovanja svojega stanovanja, ki izvira iz uveljavljanja lastnine na tem stanovanju. Nelogičen in nesprejemljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da izročitev ključa stanovanja ni v povezavi z nedenarno terjatvijo tožnika. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da trenutna nemožnost tožnika, da bi živel v stanovanju, na možnost uveljavljanja njegove nedenarne terjatve ne more vplivati. Drugi toženec je svoje „formalno“ lastništvo izkoristil tako, da je stanovanje oddal v najem, s čimer je izkazal aktivno oviranje tožnika pri uveljavljanju njegove pravice. Nedopustno je, da se tožnika od uporabe predmeta spora izključuje. Njegovo pravica je potrebno gledati celostno – tožniku, ki je izkazal za verjetno, da stanovanje sodi v skupno lastnino, omogočiti, da to stanovanje koristi. Zaradi takšnega ravnanja mu nastaja vsakodnevna huda in nenadomestljiva škoda, saj je prisiljen bivati v hotelu in za to plačevati visoke stroške, denarja pa nima. Z dosedanjim ravnanjem tožencev je bila tudi izkazana uporaba sile – z neresničnim očitanjem, da naj bi kršil nedotakljivost stanovanja, je drugi toženec zoper tožnika celo podal prijavo storitve kaznivega dejanja in tožnika tudi nasilno odstranil iz stanovanja. V stanovanju ima tudi vse svoje stvari. Tožencema ne bo nastala nobena škoda, če bo v stanovanju bival tožnik. Škode, kjer bo prišlo do prekinitve najemne pogodbe, pa ni mogoče šteti kot pravno priznane škode, saj je drugi toženec stanovanje oddal v najem z zavedanjem, da gre za tuje stanovanje.

3. Drugi toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik s tožbo v razmerju do prve toženke zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje spada stanovanje št. 23 v stavbi ... in da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 75 %, delež prve toženke pa 25 %, od drugega toženca pa zahteva izstavitev za zemljiško knjigo sposobne listine, na podlagi katere se bosta pri sporni nepremičnini tožnik in prva toženka vknjižila kot solastnika. Uveljavlja torej nedenarno terjatev. Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati tako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa začasno odredbo v primeroma navedenih primerih (273. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). V zvezi s tem je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da s predlagano začasno odredbo – da je drugi toženec tožniku najkasneje v roku 48 ur po prejemu začasne odredbe dolžan izročiti ključe vhodnih vrat v sporno stanovanje in mu s tem omogočiti vstop ter nemoteno uporabo le-tega - ni mogoče doseči zavarovanja nedenarnih terjatev tožnika, saj z njo ni mogoče zavarovati izvršitve obveznosti drugega toženca (na izstavitev zemljiškoknjižne listine) v bodočnosti, niti ne ugotovitve o obstoju skupnega premoženja in deležev tožnika in prve toženke na njem.

6. Tudi, če bi predlagano začasno odredbo šteli kot ureditveno – regulacijsko začasno odredbo, je predlog za njeno izdajo neutemeljen, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Dejstvo, da tožnik ni v posesti stanovanja, ne pomeni stanja, zaradi katerega sodno varstvo, ki ga zahteva v tem postopku, ne bi več moglo doseči svojega namena(1). Dejstvo, da mora tožnik bivati v hotelu (za katerega plačuje 195,00 EUR mesečno) tudi ne pomeni nastanka nenadomestljive škode, niti ne gre za varstvo pred grozečim nasiljem, v smislu določbe druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ v zvezi s (strogimi) pogoji za izdajo ureditvene začasne uredbe, kot vse pravilno pojasni sodišče prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in zakonito ugovoru ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo, predlog pa zavrnilo (četrti odstavek 58. člena ZIZ).

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Ko se odloča o izdaji začasne odredbe v pravdnem postopku, se o stroških postopka nastalih v zvezi z njo, odloča z odločbo, s katero se pravdni postopek konča. Pritožbeno sodišče je zato odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi z izpodbijanim sklepom pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Ureditvena začasna odredba se izda zlasti takrat, ko terjatve ali pravice strank ogroža možnost, da še v teku sodnega postopka pride do takih sprememb spornega razmerja, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.